justi_april19

Ljubčki moji!

Včasih je treba zbrati malo poguma in narediti nekaj, kar morda na prvi pogled ni videti ravno pametno, razumno, smotrno. Ali drugače povedano, narediti nekaj, kar vsaj za krajši čas pretrga vsakodnevno utečeno in zaradi tega na trenutke dolgočasno pot. Seveda nič nevarnega ali škodljivega. Jaz sem denimo nekega večera konec februarja sklenila za tri tedne »izginiti« na majhen otok sredi Jadrana, kjer živi samo nekaj sto ljudi. Brez televizije, brez časopisov, mestnih avtobusov, velikih nakupovalnih centrov, naglice, prerivanja … zgolj mir, tišina, preprost klepet z domačini, nabiranje divjih špargljev, poslušanje galebov, ki se prepirajo nad ostanki iz ribiške mreže.  Kaj si počela, so me vprašali znanci ob vrnitvi. Brala, hodila, poslušala tišino … Pravzaprav nič in sploh ni bilo težko. Toplo priporočam! A vam za kaj takšnega  ni treba riniti na otok. Lahko vsak dan za krajši čas pobegnete v bližnjo vasico, gozd, ob reko, potok, preskočite igrice na računalniku, izklopite vaše pametne telefončke, čvek s sošolci zamenjate s klepetom z ostarelo osamljeno sosedo, s kmetom, ki ga srečate na svojih nenačrtovanih potepih v neznano. Verjemite mi, dobro se boste počutili brez hrupa in blišča, ki nas preganjata 24 ur na dan. In ne bojte se, da boste kaj zamudili. Ta nori svet »tam zunaj« vas bo počakal, le da boste vi bolj pripravljeni nanj.

Lepo se imejte do naslednjega kotička!

Justi

 

Živijo!

Napisalo jih je že veliko, pa bom še jaz: res si najboljša tetka na svetu in zelo občudujem tvoje delo. Upam, da boš znala pomagati tudi meni.

  1. Problem je med mano in mojo mamo. Stvar je v tem, da se veliko prepirava in ja, res je, da sem stara 14 in da sem zdaj najstnica in je nestrinjanje med najstniki in starši normalno, ampak tukaj ne gre samo za to.

Moja mama je sicer dober starš (seveda imam tudi očeta, ampak ga vidim zelo malo in nimava navezanega pravega stika). Je zelo pametna ženska in jo res spoštujem in imam rada iz dna srca. Omogoča mi veliko privilegijev in to mi veliko pomeni. Poleg spodaj opisanega se lahko tudi dobro razumeva.

Problem je v tem, da se zelo hitro razjezi (ne pije, kadi ali jemlje kakršnih koli substanc). Ko je jezna, jezo stresa name, pa če sem kriva ali ne. Noče poslušati in mi govori stvari, ki me bolijo, ker je boleče slišati takšne reči od nekoga, ki je tvoj starš (da so me vsi naveličani, vključno z njo, da iz mene nikoli ne bo nič, me kliče po grdih imenih, mi govori, da ji vedno povzročam samo težave ali me krivi za stvar, ki bi jo morala sama narediti, pa je ni ipd.).

Po navadi se jezi name, ko se učim za predmete, ki mi ne grejo najboljše. Trdi, da mi pomaga, ampak se ji zmeša, če naredim pri vaji karkoli narobe in začne se dreti na mene. Včasih tudi kaj vrže vame, nekaj kar zaboli. Če ji poskušam pojasniti, zakaj tako mislim, ne posluša, vedno mi reče le da »poskušam postaviti svoja pravila« in da sem »predrzna, ker ji govorim nazaj«, mi govori, da sem vzvišena in se imam za nekoga posebnega, ampak nisem posebna in mi grozi, kaj vse mi bo storila, če ocena ne bo dobra. Zaradi tega me v šoli pogosto zgrabi panika in se ne morem zbrati, pa če se še tako trudim.

Velikokrat sem poslušala razumeti, zakaj je takšna, ampak nikoli ne morem najti tehtnega razloga. Imam tudi starejšo sestro in brata in do njiju (po njunih besedah) ni nikoli bila takšna. Zakaj jaz?

  1. Ko sem bila majhna, sta tudi dva sorodnika (sama sicer takrat tudi otroka) grdo delala z mano, bila sta nasilna, psihično in fizično in eden od njiju še vedno je, zdaj bolj psihično kot fizično. Kaj lahko storim?
  2. Vsi ki sem jih omenila, so mi v življenju pobrali veliko samozavesti in samopodobe. Misliš, da bi mi obiskovanje srednje šole v oddaljenem kraju (to seveda vključuje selitev od doma v dijaški dom) pomagalo pri »celjenju«? Upoštevaj to, da sem skoraj popolnoma samostojna in se zlahka znajdem.

Prosim, prosim, pomagaj mi, ker si res želim, da se mi ne bi bilo treba bati lastnega doma, želim si, da bi se stvari in odnosi izboljšali. Včasih se resno sprašujem, ali delajo kaj narobe oni, ali pa sem res samo jaz tako napačna kot pravijo. :’/ Oprosti za dolgo pismo in hvala, če mi boš odgovorila.

EnaDeklica, 14 let

Čavči, EnaDeklica!

Prišel je čas, da rečemo:  »Zbogom zima, dobrodošla pomlad«, ki bo, upam, vendarle bolj podobna pomladi, kot je bila tokratna zima zimi. Do tega malo filozofskega uvoda sta  me pripeljali tvoje pismo in tisto, ki mu sledi, ki pa po vsebini nista tako redki, kar pomeni, da tudi problemi, ki ju omenjata, niso redki. Gre za to, da stvari niso vedno takšne, kot jih določa ime in kot smo jih vajeni, ali drugače povedano, zima ni nujno mrzla, snežena, dolga in pomlad lepa, mila, dehteča, topla. In naši starši niso vedno prijazni, čuteči, razumevajoči, strpni in pripravljeni na pogovor in kompromis, kar bi povsem upravičeno pričakovali. Presneto, če dobro pomislim, je takšnih staršev odločno premalo. Zdaj pa k tebi.

Kakšna zgodba! Spreten pisec scenarijev za filme bi iz tega  vajinega odnosa z mamo naredil hollywoodsko uspešnico, saj gre za klasičen, kot pravijo Američani »love-hate«  (ljubeče-sovražni) odnos. Po eni strani imaš mamo rada, jo spoštuješ, po drugi vse težje prenašaš ta njen vzvišeni, profesorsko vsevedi pristop, ki ti ne da dihati, ki te omejuje, saj ti občasno prav nerazumljivo zbija samozavest ravno v tistih letih, ko bi si jo morala, tudi z njeno pomočjo, graditi in utrjevati. Pa zakaj, za vraga, ti ne pusti razpreti kril, ker si, vidim tudi iz pisma, pameten deklič in za svoja leta kar zrela najstnica? Mislim, način kako razmišljaš in kakšne sklepe si ustvariš iz tega, kar se ti dogaja, priča, da res ni nekega pametnega razloga, da iz tebe dela nesposobno in poniževanja vredno bitje. Sploh ker ti, kot praviš, čeprav te tudi žali, vendarle omogoča nekatere privilegije. Bogme sem se ob tvojem pismu morala kar za nekaj ur premakniti na pleten fotelj na balkonu in se s skodelico, no ja, kar nekaj jih je bilo, metinega čaja nastavljati marčnemu soncu, ki mi, vsaj zdi se mi, spodbudi male sive celice, da se premaknejo iz zimskega dremeža. Počasi, ampak zelo počasi se mi je iz drobcev pisma začela sestavljati bolj jasna mozaična slika. Nisi ti problem. Si zelo čisto normalna najstnica in s tabo, razen da včasih malo prehitro »pokneš«, kar ni nič posebnega, ni nič narobe. Vse kaže, da ima težave mama.  S tvojim odraščanjem in bližajočim se odhodom še zadnjega ptička iz družinskega gnezda. To tudi na neki način potrjuje primer brata in sestre, ki takšnih težav z mamo nista imela. Odraščala sta, se poslavljala, a še vedno si ji ostala ti. Zdaj pa se bliža tudi tvoj odhod. Ljudje smo pač takšni, da tistih, ki jih imamo radi in ki dajejo smisel našemu življenju, ne spustimo. Mama ti na eni strani ponuja privilegije, na drugi, na dokaj grob način, poskuša pokazati, da si brez nje nebogljena, da si nesposobna, da ti brez nje živeti ni. Pa je ravno obratno. Vse za to, da ji ne uideš. Nekoč sem slišala izraz »sindrom praznega gnezda« – starši se bojijo časa, ko otroci odidejo svojo pot. To je normalno, a če živiš z nekom in za nekoga 15, 16 let, se je težko sprijazniti s to praznino. To je očitno pri vas še nekoliko bolj občutljivo vprašanje, ker je v družini bolj malo čutiti očeta. Ampak kar je, je. Glej, pomembno je, da ohraniš mirne živce, da si ne očitaš, ker si nimaš kaj, in zelo potrpežljivo, korak za korakom, pripraviš mamo na to, da ima opravka z vse bolj odraslo in samostojno osebo. Da, odhod nekam drugam v srednjo šolo bo sicer velika prelomnica, a dobra rešitev. Zate. Mama pa se bo morala sprijazniti s tem, da ima otroke, ki mislijo s svojo glavo. Mogoče bo čez čas na to sila ponosna.

 

Draga teta Justi!

Verjamem, da imaš veliko pisem, ki so neštetokrat bolj pomembna od mojega, vendar te vseeno prosim, da ga vsaj prebereš, se bom pa vsekakor potrudila, da ne bo predolgo, čeprav verjetno bo.

Obiskujem deveti razred osnovne šole in … Ja. Verjetno že veš, kam pes taco moli. Srednja šola. Ampak pri meni je stvar nekoliko bolj zapletena (pri meni je itak vedno vse komplicirano).

Moj stric ima avtomehanično delavnico. Ker sta starša ločena, sem zdaj pri njem ves teden, ker se je očka preselil k njemu in po navadi sem cel popoldan v delavnici in mu pomagam. Že od malih nog sem hotela postati avtomehaničarka (vem, da je za punco to čudno, ampak kaj češ) in starša sta me na začetku pri tem podpirala. Potem pa sem prišla v četrti razred, prišel je en bedasti program za nadarjene, brezhibno rešen test in… Naenkrat avtomehanika ni bila več opcija. Učitelji so zahtevali gimnazijo, starši pa študij. Od nekdaj me je zelo zanimala fizika, zato sem se na njihovo željo obrnila v to smer. Ves čas sem govorila, da hočem študirati fiziko in v to sem prepričevala tako njih kot sebe, Do zdaj je delovalo, da sem verjela, da tudi jaz hočem študirati fiziko, zdaj pa so vpisi v srednjo šolo in tega ne verjamem več. Še vedno bi namreč rada šla na strojno in se usmerila na avtomehaniko.

No, nazadnje sem to povedala stricu. In on je rekel, da me razume in da mi bo omogočil prakso v delavnici, če se bom odločila za strojno. Ko je mama v petek prišla pome in so mislili, da v sobi pakiram stvari, je mami namignil, da mogoče nočem iti na gimnazijo, ki jo je ona izbrala zame. Mama pa je začela kričati nanj, da ona že najbolje ve, da njena hčerka hoče doštudirati fiziko in postati doktorica ta in ta in da mi je spral možgane, da bi me potem imel v svoji delavnici in je ne bi več smela obiskovati. Pa še oči je stricu rekel, da ne bo dovolil, da njegovo hči podpira pri nizki stopnji izobrazbe. Ko sva se z mamo peljali k njemu, mi je rekla, da mi ne bo več dovolila hoditi k stricu, če bom zaradi njega govorila takšne neumnosti. Odnosov v naši družini tako ali tako več ne moremo imenovati odnosi, ker se vidimo samo dvakrat na teden, ko me mama pobere in pripelje nazaj, pa še takrat se vedno glede nečesa skregamo, ker sta starša precej nesrečno ločena. Res nočem, da bi se kregali še zaradi tega.

Zdaj živim bolj v epizodah. En dan si pravim, da je to moje življenje in da mi nima nihče pravice očitati, če bom šla na poklicno šolo. Drugi dan pa si pravim, kakšna trapa sem, ker bom zaradi tega povzročila (še en) veliki prepir. Govorim si, da saj bi lahko šla na strojno potem, ko bi končala študij ali pa še kasneje, ampak … Nočem zapraviti vsaj desetih let svojega življenja v nečem, kar me ne veseli. Saj mi je fizika všeč, ampak se ne vidim v njej. Ne vidim je kot svoj poklic. Bojim se, da mi bo mama res prepovedala obiskovati strica in očija, če ji bom rekla, da se hočem vpisati na strojno. Na svoj zblojen način res misli, da hočem biti avtomehaničarka samo zato, ker se toliko družim s stricem.

Za konec pa še to. V petek so informativni dnevi in nekako bom šla na drugo gimnazijo in na strojno. Mama in oči tega ne vesta, ker je stric rekel, da me bo peljal. Bojim se, kaj bo, če izvesta, da nočem na gimnazijo. Vsi so bili tako veseli … Res nočem nikogar razočarati.

Pa sem prišla do konca tega bizarno dolgega pisma. Hvala, ker si si vzela čas zanj, že to mi ogromno pomeni!

Anastasia, 15 let

Draga Anastasia!

Kako odraslo, kako razumno, kako logično razmišljaš! Ni veliko petnajstletnikov, ki se jim v glavi vsi koleščki vrtijo tako, kot je treba. In priznam, v tebi ta hip vidim tako izjemno uspešno fizičarko kot tudi odlično avtomehaničarko. Pa ne samo tisto, ki nekaj šraufa v delavnici, ampak ki se izjemno dobro, tudi teoretično, spozna na vse vrste motorjev, njihovo delovanje, njihove hibe, njihove velike in majhne skrivnosti. Meni je to jasno, žal pa to ne pomeni, da je še komu drugemu, ki bi mu moralo biti. Ampak vsakokrat je problem, ko odrasli vedno in povsod vemo, kaj je v življenju najboljše za naš naraščaj. Velikokrat slišimo od staršev: »Naj bo v življenju kar hoče, samo naj to dela pošteno in z veseljem,« ko pa se otroci odločajo in se namesto za jedrskega fizika bolj ogrevajo za zidarja, staršem (pre)pogosto pade tema na oči. Najbolj na živce mi je šla moja teta, sicer bančna uslužbenka na okencu, ki je tik pred diplomo pustila ekonomski  faks in ni zamudila priložnosti, da me ne bi podučila: »Dvajsetkrat premisli, kaj boš šla študirat, da ja ne boš potem vse življenje objokovala svoje odločitve!« Kot da ima osemnajstletnik vedno povsem jasno izdelano v glavi, kaj bo od tistega hipa dalje počel v življenju! Kaj šele štirinajstletnica, kakršna si ti. Kot bi dejal poštar Geza, ko se včasih zvečer, ko pijeva čaj, spominja svoje mladosti: »Justi, po dobrih tridesetih letih raznašanja pošte po naši deželi mi še danes ni čisto jasno, ali nemara ne bi morda bil izjemen pisec romanov ali pa slaven nogometaš.« In potem s skupnimi močmi ugotoviva, da tega, kaj bi bilo, če bi bilo, nikoli ne bomo vedeli. Ampak dejstvo je, da je on srečen kot poštar, jaz pa sem bila vedno  vesela, da sem bila profesorica, čeprav sem bila tudi izjemno obetavna skakalka v višino. Ne bom slepomišila in ti sejala rožic, ker ti to ne bi nič pomagalo. Povem ti naravnost: »Sledi svoji zvezdi, poslušaj svoje srce.« Hkrati pa ti odkrito povem, da te čaka  še dolg in naporen boj. Starši, ki pogosto očitajo otrokom, da so trmasti, znajo biti takšni še bolj. A na koncu bodo popustili. Morajo popustiti, ker bodo spoznali, da nima smisla, da te s traktorjem vsako jutro vlečejo v gimnazijo, kjer boš nesrečna in zato za silo uspešna, če sploh, in boš ob vsaki priložnosti bežala med avtomobilske motorje. Če ne pri stricu, pa kje drugje. Predvsem pa nehaj razmišljati o tem, kako boš prizadela ali razočarala druge. Pa saj ne bodo ti drugi vsako jutro vstali in se besni odpravili v službo na fizikalni inštitut ali v šolo predavat fiziko, namesto da bi  srečni odkorakali v  bližnji servis in vse dopoldne brskali po drobovju kakšnega »beemveja« ali v volkswagnov razvojni inštitut testirat nove motorje. Ti boš živela s to odločitvijo, ne oni. Če bo pravilna ali pa napačna. Ampak bo samo tvoja. In to šteje. Mnogi bi se na tvojem mestu skrili za odločitvijo drugih in potem čez čas rekli, saj ste vi tako hoteli. Ti pa nisi iz takšnega testa. Šla boš svojo pot in prava je samo tista, za katero se TI odločiš. Samo odločiti se moraš, koliko si pripravljena tvegati in potrpeti, kajti kot že zdaj vidiš, pritiskov in »dobronamernih« nasvetov zlepa ne bo zmanjkalo.  In upam, da si na informativnih dnevih šla na oboje. Komaj čakam, da izvem, kako si se (boš) odločila.

 

Si najboljša tetka!

Rad bi ti povedal, da imam veliko težavo. Star sem 14 let.

  1. Kot sama veš, telo začne pri teh letih cveteti. Pri 13-ih sem prvič dobil spermo. Sedaj jo dobivam redno. Včasih pride ven v nepravem trenutku, npr. v šoli pri orkestru …
  2. Zelo sem zaljubljen v neko mojo sošolko. Ime ji je NAJA, je zelo lepa. Sram me je, povedati ji, da sem vanjo.
  3. Moj penis se mi velikokrat zelo poveča. Zelo rad bi že imel spolne odnose oz. seks. Velikokrat sanjam o tem. NE VEM, KAJ NAJ STORIM. PROOOOOOOOOSIM, POOOOMAGAJ MI.

MATIC, 14 let

Ojla, Matic!

Rada bi ti povedala, da s teboj ni nič narobe, vsaj kar se tiče izliva sperme, povečanega in trdega penisa, želje po spolnih odnosih in zaljubljenosti. Čisto vse je normalno za enega štirinajstletnika. Malo je, priznam, sicer  zoprno, da vražja sperma pricurlja ob nepravem času in ud otrdi, ko je to najmanj primerno, ampak vse to, o čemer pišeš, je povsem v skladu s stopnjo razvoja oziroma z leti tvoje starosti, le da si se ti, v nasprotju z večino tvojih vrstnikov, to upal tudi nekomu povedati oziroma zaupati. V tvojem primeru teti Justi. Hvala za ta »pogum«. Ni namreč veliko fantov, ki si upajo prestopiti mejo in svoje intimne zadeve zaupati nekomu drugemu. Upam, da ne pričakuješ od mene nekakšnega čudežnega zdravila. Ker ga za tvoje tegobe ni. Saj nisi bolan, ampak odraščajoči najstnik. Ne poslušaj tvezenja poštarja Geze, ki rad pripomni, da je »puberteta najhujša bolezen –  svojega telesa in obnašanja ne obvladaš, vseskozi počneš traparije, ki  se jih potem ne spomniš, in vsi okrog tebe se ti zdijo malo  čudni«. Za slednjo trditev, da so danes mnogi malo čudni, sicer tudi jaz menim, da drži, pa nisem v puberteti, to mi lahko verjameš, a o tem bova kdaj drugič. Ni pa to, kar se ti dogaja, nobena bolezen. Prej bi bila v skrbeh, če se ti vse to ne bi dogajalo. Ampak, da si Naji ne upaš povedati ali namigniti, da ti je všeč, da je lepa, da bi rad vsako minuto preživel v njeni družbi, tega pa ne razumem. Zakaj  bi ti bilo nerodno? Saj ji ne boš povedal nič grdega, ne boš je užalil, zmerjal. Povedal ji boš nekaj lepega. Dobro, lahko ti odvrne, da ti njej nisi tako všeč, a to je edino, kar se ti lahko zgodi slabega. Če pa ji ne poveš, kaj čutiš, nikoli ne boš izvedel, ali morda tudi ona čuti isto. Malo poguma in tveganja pri štirinajstih letih starosti pa ja ne bo nekaj nemogočega, kajne?

Objavljeno v Pilu, april 2019