intervju_april19

Besedilo: Nika Osredkar

Zala in Gašper sta dokaz, da v življenju najdlje prideš, če slediš samemu sebi. Z glasbo pripovedujeta zgodbe, se sprašujeta o življenju in ljubezni in opisujeta svoje občutke. Največja pohvala zanju je, če se njuna glasba koga dotakne, želita pa si, da bi ljudje sprejeli same sebe in druge.

Zmagala sta na Emi! Čestitke! Kako se je od takrat spremenilo vajino življenje?

Gašper: Zdaj imava manj časa zase. Še posebej naporno je bilo prvi teden po zmagi, ko sva imela vsak dan intervjuje. Takrat sva kar pozabila zdravo jesti in dovolj spati. Ko sva končno imela nekaj prostih dni, pa sva zbolela. (smeh) Ljudje naju zdaj tudi bolj prepoznavajo na ulici.

Kakšen pa je občutek, ko vaju ljudje kar naenkrat prepoznajo na ulici?

Zala: Jaz ne maram pozornosti, zato mi to ne ustreza preveč. Včasih sem lahko  šla v trgovino z mastnimi lasmi in v pižami, pa ni nihče opazil, zdaj pa se vedno najde kdo, ki me prepozna. Lepo pa je, ko naju ustavi kdo, ki že dlje časa posluša najino glasbo in mu je res všeč, kar delava.

Gašper: Ja, to je res fajn. Nekaj pa je tudi takih, ki se hočejo slikati z nama samo zato, ker so naju videli na televiziji. Tak pristop se mi zdi neoseben in mi ni blizu.

Kako sta se začela ukvarjati z glasbo?

Zala: Oba sva hodila v glasbeno šolo. Jaz sem igrala violino, Gašper pa kitaro. Kasneje sem se sama naučila igrati na mamino staro kitaro in začela snemati coverje.

Gašper: Mene pa je zanimala glasbena produkcija, zato sem se na zadnji dan srednje šole usedel na kolo in odpeljal proti Pragi, kjer sem nato delal v glasbenem studiu. Tam sem se ogromno naučil in se potem odločil, da je čas, da začnem ustvarjati svojo glasbo.

Kaj bi v življenju počela, če se ne bi ukvarjala z glasbo?

Zala: Jaz bi bila verjetno knjižničarka.

Gašper: Res ne vem. Sem pa perfekcionist, karkoli bi delal, bi si želel v tem postati res dober. Vedno se zelo zavzamem za vse, kar počnem.

Imata pred koncerti kaj treme? Kdo je ima več?

Zala: Oba imava tremo. Jaz lahko zase rečem, da je imam kar veliko. Ampak to, da imaš tremo, v resnici pomeni, da ti je sploh mar za to, kar počneš. Midva v svojo glasbo vloživa veliko truda, zato nama res ni vseeno, kako učinkuje.

Gašper: Jaz imam zadnje čase še več treme kot Zala! Ampak na te občutke sva že navajena in trema je za naju nekaj naravnega.

Kako sta se spoznala?

Gašper: Prijatelj Žiga, ki zdaj snema najine videospote, mi je pokazal Zaline coverje na Instagramu.

Zala: In potem je nastala najina prva skupna pesem, Valovi.

Kaj vama je na drugem najbolj všeč?

Zala: Meni je všeč, da je Gašper do vseh zelo spoštljiv. In da vsakogar posluša, tudi če se z njim ne strinja. In da ima vedno veliko upanja v glasbeno industrijo in tudi v svet na sploh. Vedno ve, da bo na koncu vse v redu, tudi če ima samo kolo in nahrbtnik kot takrat, ko je kolesaril po Evropi.

Gašper: Meni je zelo všeč Zalina mirnost, ker se sam velikokrat sekiram zaradi česa, potem pa me Zala pogleda s svojimi velikimi očmi in vem, da bo vse v redu.

Kdo od vaju zjutraj prvi vstane?

Gašper: Jaz!

Zala: Danes zjutraj me je zbudil, ker je pospravljal stanovanje. (smeh)

Gašper: Potem se je pretvarjala, da je jezna name, in je rekla, da se lahko oddolžim s tem, da grem kupit kruh za zajtrk. (smeh)

Si gresta kdaj vsaj malo na živce?

(oba padeta v smeh)

Zala: Glede na to, da res veliko časa preživiva skupaj, si greva zelo malo na živce. Kot je zdaj že jasno, mi gre najbolj na živce, ko me Gašper zjutraj zbudi, hehe.

Gašper: Sicer pa se mi zdi, da kadar nam gre kdo na živce, gremo v resnici najbolj na živce sami sebi, in takrat moramo najprej razčistiti pri sebi, v čem je problem.

Zala: Bolje bi bilo, če bi bili ves čas dobre volje.

Gašper: Nee, to bi bilo pa res dolgčas!

Sta rada hodila v šolo?

Zala: Ne ravno, osnovna šola je bila zame kar težko obdobje. Bila sem zelo nagajiva, a sem se morala prilagoditi. V devetem razredu pa sem ugotovila, da je brez veze biti nekdo drug samo zato, da bi te drugi pustili pri miru. Nikoli ne moreš ugoditi vsem. Vedno se bo še našel kdo, ki mu ne boš všeč in te bo zato zafrkaval. Vseeno sem vesela, da je bilo vse tako, kot je bilo, saj zdaj zato bolj cenim ljudi, ki me podpirajo.

Gašper: Tudi jaz se v osnovni šoli nisem imel najbolje, saj mi šola ni preveč dišala. Raje sem imel svoje hobije. Od šestega razreda sploh nisem več delal domačih nalog.

Kako sta se spopadala z zbadanjem takrat?

Zala: Meni so enkrat s čokolado namazali lase, ampak nisem nikoli napadla nazaj. Raje sem jim rekla, da imajo lepo majčko ali kaj takega, in sčasoma jim zbadanje ni bilo več tako zanimivo. Včasih je res težko, ampak lahko opazuješ, kako se počutijo drugi, in če nekega dne vidiš, da je sošolka žalostna, ker jo zbadajo, lahko pristopiš do nje, ji ponudiš podporo in morda dobiš dobro prijateljico.

Gašper: Prav je, da poskusiš biti pametnejši in na bedarije ne odgovarjaš z bedarijami. Nekoč bo tudi to minilo, in čeprav je težko, lahko poskusiš tako situacijo ne jemati preresno.

Kaj vaju je takrat zanimalo?

Zala: Jaz sem imela ogromno hobijev! Igrala sem violino, plesala sem balet, hodila na pevski zbor in jahanje pa likovni krožek …

Gašper: Jaz sem od prvega do tretjega razreda igral harmoniko. Nato sem začel igrati klasično kitaro in me je tako pritegnila, da sem šest razredov glasbene šole naredil v letu in pol. Veliko sem tudi igral nogomet, potem sem skejtal, ampak sem to opustil, ker je v tem športu res veliko padcev in si nisem hotel poškodovati rok, saj potem ne bi mogel igrati kitare. Na koncu osnovne šole sem se začel ukvarjati s kolesarjenjem in to še zdaj obožujem. Ko sem bil res v formi, sem prekolesaril tudi 500 km na teden. Aja, še to, v sedmem razredu so me začele zanimati punce. 😊

Hehe, Gašper, kako si se potem znašel s puncami?

Gašper: Prebral sem eno knjigo o zmenkanju, potem pa sem to poskušal uporabiti v praksi. Mislim, da sem pridobil kar nekaj dobrih izkušenj; naučil sem se na primer, da si zavrnitve nisem preveč jemal k srcu in da moja vrednost ni odvisna od tega, kaj si o meni mislijo drugi.

Sta brala Pil? Kaj sta najprej prebrala?

Zala: Vedno sem rada prebrala vse o glasbenikih, ki so bili predstavljeni v reviji. Tudi testi so bili zelo zabavni. Včasih sem tudi pisala pismo, kakšen poster si želim v reviji. Enkrat je bilo moje pismo objavljeno! Pil se mi je vedno zdel res zabaven!

Gašper: Ja, Pil je bil super, ker se mi je vedno zdel malo prepovedano branje, ker je res pisalo o vsem, kar te kot najstnika zanima. (smeh)

Kaj bi sporočila pilovcem? Kako naj se spopadejo s težavami v odraščanju?

Zala: Tudi če vam drugi govorijo, kakšni bi morali biti, vztrajajte pri svojih idejah in sanjah in bodite taki, kot ste.

Gašper: Ostanite zvesti sebi, in če vam kdo reče, da nečesa ne zmorete, jim ne verjemite! Če v nekaj verjameš, lahko to tudi uresničiš!

Objavljeno v Pilu, april 2019