tiinjaz_maj19

Besedilo: Urška Kaloper

Ugotavljanje, ali si nekomu všeč, je pravo detektivsko delo. Če »osumljenec« dejanja ne prizna, je namreč treba poseči po metodah, ki nadvse spominjajo na kriminalistično forenziko. Treba je spremljati, kaj počne, kako se vede in kaj piše ter govori – pri tem pa paziti, da ne prestopiš meje zakona (ali dobrega okusa), ker ti sicer dokazi prav nič ne koristijo.

Govorica telesa

Prvi znak naklonjenosti je običajno, da se nekdo rad druži s tabo. Če zbeži za prvi vogal, kakor hitro te zagleda, sicer še ne pomeni nujno, da mu greš na živce, zlasti če si star/a nekje med devet in osemnajst let, ker se tako lahko vede tudi zato, ker mu/ji je zelo nerodno – je pa res, da je težko hoditi z nekom, s komer ne moreš biti hkrati v istem prostoru. Drugi znaki so, da se nasmehne, ko mu/ji stopiš v vidno polje, da se med pogovorom ne odmika, ampak približuje, in da te zelo pozorno gleda ali pa, nasprotno, ljubko sramežljivo odmika pogled. Imam prijatelja, ki kar zasijeta, ko se zagledata – zenice se jima razširijo, v lička dobita zdravo rdečo barvo in vsem okoli njiju se tedaj zdi, da v prostoru tudi sredi zime vzbrsti pomlad (jaz včasih celo slišim ptičke in violino). Kot bi ju nevidna sila vlekla skupaj! To jasno ni znanstveno dokazana metoda in se je ne da spraviti v tabelo s standardnimi merskimi enotami, lahko pa kljub temu pride prav. (In mimogrede, tudi onadva sta se dolgo spraševala, ali sta drug drugemu všeč, čeprav je bilo to očitno iz vesolja. To samo dokazuje, da je za druge strašno lahko biti pameten, zase pa bistveno težje.)

Govorica besed

Čeprav pravijo, da dejanja govorijo glasneje kot besede, pri ugotavljanju naklonjenosti slednjih nikoli ne smemo zanemariti. Vsak, še najmanjši dokaz šteje, tako kot v detektivskih zgodbah! Najbolj nedvoumne so seveda iskrene izpovedi »všeč si mi« in »rad/a bi, da bi hodil/a«, ampak resnici na ljubo grejo te najtežje z jezika. Po navadi jih izgovorimo šele, ko vemo, da se nam potem ne bodo smejali, nas zafrkavali ali nas zavrnili (»meni pa ti nisi«). Prav zato je treba toliko pozorneje loviti stavke, ki vodijo do tega čudovitega »do konca svojih dni«.

Eden od znakov, da si nekomu pri srcu, je, da posluša, kaj imaš povedati. To pomeni, da se zanima za to, kar razmišljaš in počneš. Če vmes tu in tam izusti še kako pohvalo – »o, kako zanimivo«, »kako pameten si« ali »joj, jaz bi tudi« (možnosti je jasno še nešteto) – pa si sploh na konju. Pozorno prisluhni, ali se bo kje pojavilo tudi »kako lepe lase imaš«, »kako dobro si oblečen/a« ali »všeč mi je tvoj slog«. Še celo »tvoja radirka je najboljša« ali »super glasbeni okus imaš« sta naravnost za v mapo z dokaznim gradivom!

Govorica prijateljev

Pri ljubezni običajno vse, kar presega dva udeleženca, pomeni nepotrebno gnečo, ampak če je ljubezen še v zametkih – in še posebno če je mlada – včasih pride prav tudi mnenje prijateljev. Seveda tistih prijateljev, ki jim zaupamo in nas dobro poznajo in za katere smo lahko prepričani, da nam ne bodo govorili, da je naša simpatija nedvomno zaljubljena v nas samo zato, ker vedo, da bi to radi slišali – ali nasprotno, da svoji simpatiji niti slučajno nismo všeč, ker so ljubosumni ali celo sami zagledani vanjo. A kot rečeno, če imamo prijatelje, ki bodo z nami iskreni, le sprejmimo njihovo pomoč – ne nazadnje je imel tudi slavni detektiv Sherlock Holmes pomočnika Watsona. Dvoje oči vidijo več od enih in tudi druga ušesa niso za vnemar, zlasti ker, kot metaforično pravimo za zaljubljence, ti itak slišijo samo travo rasti. Zase je namreč težko biti objektiven, saj zaradi prevelike želje ali po drugi strani strahu lahko »zaznamo« marsikaj, česar tam sploh ni. In takrat nam lahko pomagajo razumni prijatelji, ki nam bodo potrdili: »Res te je lepo pogledal« ali » Žal še ni opazil, da obstajaš, čeprav se tebi zdi, da je za 0,2 sekunde gledal v tvojo smer; mislim, da mu je samo mušica padla v oko.«

Govorica družabnih omrežij

Če imaš profil na družabnem omrežju in ga ima tudi tvoja simpatija, si znake naklonjenosti lahko izmenjujeta še v virtualnem svetu. To je včasih lažje, ker ti pri izražanju čustev ali dajanju poklonov ni treba gledati nekomu v oči, je pa tudi manj zanesljivo kot osebna komunikacija, ker, saj veste, se na družabnih omrežjih vsi vsaj malo trudimo izpasti frajerji. Tako da vsega, kar tam gor preberemo, ni dobro vzeti za suho zlato! No, ampak tu in tam kakšen všeček ali prijazen komentar nista še nikogar ubila, zato lahko poskusiš. Po principu daj-dam lahko s tako »prijaznostjo« začneš ti, in če bo odziv dober … bosta najbrž kmalu oba vse bolj odkrita in pogumna. Odlični namigi so lahko tudi deljeni glasbeni in drugi posnetki, opisi »statusa« in podobno.

Pozor: previdno!

Pri vsem tem početju pa je, kot smo se naučili že od slavnih detektivov, treba biti predvsem natančen in previden. »Storilca« vendar nočemo prestrašiti, da bi začel uničevati dokaze – ali celo zagrešil nov zločin (v našem primeru to pomeni: se odljubil od nas in zaljubil v koga drugega). Meja med pozornostjo in zalezovanjem je včasih tanka – po drugi strani pa je taka tudi ločnica med obzirnostjo in ignoranco. Na eni strani spektra so buljenje, zasledovanje, vstopanje v osebni prostor in nadlegovanje – in na drugi dajanje vtisa, da nam za nekoga ni niti najmanj mar oziroma da nam gre celo na živce. Prave mere niti ni težko najti, je pa res, da je zanjo treba biti dovolj samozavesten, iskren in sposoben vživljanja v kožo nekoga drugega. Nikoli nikomur ne počni ničesar, kar nočeš, da bi drugi počeli tebi! In nikoli, res nikoli ne izgubi ponosa in dostojanstva. To pomeni, da se ne pusti poniževati in sramotiti ne sebi ne drugim.

Priznanje

Veliki detektivi, ko zberejo dovolj dokazov, običajno z njimi seznanijo osumljenca in ga s tem »stisnejo v kot«. Čeprav je moj izbor besed neroden, pa nekaj takega lahko narediš tudi ti, ko se počutiš dovolj varno. Preprosto priznanje »rad/a se družim s tabo, bi šla skupaj na …« bo dalo jasen odgovor, kako je s čustvi na drugi strani. Važno je samo, da pri tem nisi preveč vsiljiv/a, grob/a ali celo nasilen/nasilna. In če bo odgovor ne? Hja, motiti se je pač človeško! Vsaka izkušnja šteje, in če nam ni uspelo prvič – pa kaj! Nam bo pa naslednjič. Ne?

Objavljeno v Pilu, maj 2019