justi_maj19

Prečudovit dan je bil, saj veste, tisti teden pred veliko nočjo, ko je izbruhnila pomlad. In sem se odpravila na izlet od izvira reke Krke do njenega objema  z reko Savo, dol pri Brežicah. Pokrajina je bila tako lepa, da bi, če bi jo narisali, mnogi rekli »kakšen kič«. In ko je meni za vsakim ovinkom zastal dih od lepote, je fantiček, svojih 6 ali sedem let star, na avtobusu je bil s starši in malo mlajšo sestrico, vso pot zelo pametno gledal v svoj očitno zelo pameten telefon. Tudi ko smo se ustavili, da bi si ogledali Novo mesto, Otočec, Bušečo vas, sotočje …, je ostal na avtobusu in pametno gledal v pametni telefon. Starši pa so bili očitno zadovoljni, saj mulček ni tečnaril, da ga lulat, ne da je lačen, ne da je utrujen, ne da mu je dolgčas. Idealno dete, vam povem. Samo, dragi moji, a se vam ne zdi, da je škoda dneva, škoda lepot, ki so šle mimo njega, škoda časa, prebitega na avtobusu, škoda zamujenih sila zanimivih zgodb enega od izletnikov, ki je kot gozdar doživel prav neverjetne  dogodivščine v slovenskih gozdovih. Vsega tega fantiček ni ne videl ne slišal … Ko sem ga na koncu dneva vprašala, kaj mu je bilo všeč in kaj si je zapomnil, je čisto hladno dejal: »Nič. Bom že pogledal na internetu.« Sorči, dragi moji pilovčki, imam občutek, da je takšnih fantičkov čedalje več in da bom na naslednjem izletu sedela med petdesetimi otročki, ki bodo ves dan gledali v  zaslončke, samo jaz bom občudovala naravo. Ampak jaz v takšnem svetu res ne bi rada živela. Prisežem. Pa vi?

Vaša Justi

 

Si najboljša, ampak to tako ali tako veš sama. Upam, da mi boš lahko pomagala. Imam kar nekaj problemov in upam, da pismo ne bo predolgo.

  1. Z mojo sestro se ogromno kregava, ona je starejša in tudi logično je, da je močnejša. Velikokrat se dere name ali me udari. Mama in oče pa se potem dereta name, ker se derem nazaj in ji rečem tudi kakšno grdo besedo. Imava res grde zmerljivke druga za drugo. Problem pa je tudi pri učenju. Ko se uči ona, moramo hoditi po prstih, ko pa se jaz, se pa dere in nonstop hodi v mojo sobo in iz nje. Ali pa mi govori, da ne bom izdelala razreda ali pa da nič čudnega, da me v šoli nobeden ne mara, če pa sem vedno tiho. Naprej mi meče svoje lepe ocene in govori, da bom verjetno čistilka ali pa trgovka. Včasih mi tudi kar vzame telefon in reče, da sem zasvojena ter ga da očetu. Kako naj zdržim z njo?!
  2. Zelo hitro se začnem jokati. Predvsem, če se skregam z bližnjimi. Ta jok me zelo moti. In enostavno ne morem zadržati solz. Kaj naj naredim?
  3. Imam eno sošolko, ki je bila že od samega začetka zelo čudna. Razbili smo se in moja najboljša prijateljica je šla v B razred tam pa je bila tudi ta punca in postali sta BFF. To punco bom poimenovala kar X. No, in X je bila zelo ljubosumna, ker sem se družila z mojo bivšo BFF in mi je velikokrat težila. Sicer je manjša od mene, čeprav tudi ona hodi v 8.razred. V glavnem, zadnjič smo se totalno skregale in skregala je še naju z mojo bivšo Bff. Zdaj pa mi vedno ko imamo ure skupaj, teži, da nosim grda oblačila, da sem čudna. Ampak mene to ne prizadene in jo ignoriram. Me pa moti, ker me vsakič na hodniku kliče po vzdevku, ki si ga je izmislila. Vem, da nasilje ni rešitev, ampak če ne bo nehala, ji bom res eno primazala, da se ji bo poznalo še 1 mesec. Kako naj rešim težavo z njo?
  4. Zaljubljena sem v 1 fanta in ne vem, kako naj mu to povem. Razumeva se, ampak samo takrat, ko ni nikogar zraven, drugače pa ima svojo družbo. Ne da bi me ignoriral ali kaj takšnega, le veliko se ukvarja s prijatelji. Kako naj postanem njegova prijateljica, potem pa morda kaj več? Nisem ravno priljubljena med sošolci. Kako naj postanem priljubljena?

Upam, da pismo ni predolgo in da mi boš odgovorila.

Lepe pozdrave

Karen, 13 let

Ojla, Karen!

Presnet šment, človek bi si mislil, da so Pepelke lahko samo v pravljici bratov Grimm. A iz vaših pisem je jasno, da si brata nista povsem izmislila zgodbe, ampak da sta jo očitno pobrala iz življenja, v katerem se nekateri družinski člani velikokrat ne obnašajo prav lepo do drugih. Pa ni treba, da so to, tako kot v pravljici, do pastorke grdi mačeha in njene hčerke. Novodobnim in stvarnim »Pepelkam« pepel nalašč, da ne morejo na ples na dvor, raztresajo po hiši starši in bratci ter sestre. Malo sem obrnila na hec, kar pa ne pomeni, draga Karen, da tvoj problem ni resen in reševanja vreden. Ker še nekaj časa ne boš večja in močnejša,  starejša pa od svoje sestre itak nikoli ne boš,  in ker, kot vidiš, niti tvoje dretje nazaj ne pomaga preveč, bo treba uporabiti nekoliko drugačen pristop. Je dolg, naporen, terja veliko živcev, a zna biti precej učinkovit. Ljudi, ki najedajo druge okrog sebe, največkrat najbolj razjezi, če se oni drugi ne odzovejo z besom in ihto in solzami, ampak hladno zamahnejo z roko v slogu: »Ti kar trobljaj in najedaj in zmerjaj, jaz sem jaz, sem boljši od tebe, ne sežeš mi niti do kolen.« Lahko sestri mirno rečeš, da lahko počne, kar hoče, lahko nastopa v cirkusu ali ritensko spleza na Himalajo,  ti boš v svojem življenju počela tako, kot misliš, da je prav in zate najbolje. Tudi tvoje ocene so tvoje. Verjamem, da si tudi sama kdaj želiš, da bi bila kakšna tudi boljša, ampak kje pa piše, da morajo vsi imeti takšne kot tvoja sestra in, navsezadnje, kakšen poklic boš opravljala v življenju, je tvoja stvar. Važno bo, da ti bo všeč. Pika, konec. Če te moti pri učenju, poberi knjige, zvezke in pojdi v drug prostor, hladno, mirno, brez besed. In stopi do staršev ter jim povej, prav tako mirno in hladno, da v tej hiši nimaš razmer za normalno učenje in da bi, če te sestra ne bi nadlegovala, imela veliko boljše ocene. Opozori jih, da se boš šla učit v šolsko ali javno knjižnico, ker so doma razmere nemogoče, nevzdržne, in da se bo učiteljem, sošolcem in sosedom  zdelo nenavadno, da se hodiš učit ven.  Lahko mi verjameš, da v začetku to nekega posebnega učinka ne bo imelo, ampak ko se bo to ponavljalo, ti pa boš vztrajna v svoji mirni odločnosti, se bodo tudi pri tvojih domačih koleščki v možganih začeli premikati. Počasi bodo le dojeli, da »ta mala« vendarle ima v nečem prav, da  bo treba tudi njej prisluhniti in da bo starejši vendarle treba postaviti neke omejitve. A kot sem rekla: samo mirno in odločno. To pa je tlakovanje poti do tvoje manjše občutljivosti, do krepitve samozavesti. Ko veš, kaj hočeš in kako hočeš, potem te bodo tudi veliko težje spravili v jok. Samo pogumno. Sicer pa saj zate to ni nič novega, kajti takšen pristop že imaš do tiste X, ki se je nekako zrinila med tebe in tvojo bivšo BFF. In mislim, da se kar obnese. To, da jo pač ignoriraš. Ko nekaterih stvari ni mogoče reševati s pogovorom, mirno, po pameti, tako da drug drugega poslušamo in spoštujemo, potem nima smisla dvigati glasu, ker se kaj prida s tem ne da rešiti. Zato tudi predlagam, da preslišiš tiste vzdevke, ki jih X kriči za teboj po šolskem hodniku. To samo kaže na njeno nemoč, da te prizadene, in na njeno jezo, ker si tako hladna in neomajna. Ves njen trud, da bi te prizadela, gre v nič. Pa kaj hočeš hujšega?! Ti pa glej, da tvoja čustva ne bodo šla v nič. Mislim glede tistega fanta. Poštar Geza rad pravi, da ne gre z glavo skozi zid, še najmanj pri ljubezni. Imel je prijateljico, prikupnega dekliča, v katerega je bil neizmerno zaljubljen. »Justi, ni je bilo stvari, pa tudi neumnosti, ki je ne bi naredil zanjo, no ja, saj sem jih tudi naredil, ampak več kot prijatelja nisva bila. Pač nanjo ni preskočila tista iskrica, ki bi prižgala ljubezenski ogenj, takšen, ki je v meni gorel kar nekaj let,« je večkrat, tudi z malo žalosti v glasu, pripovedoval poštar Geza, ko smo skupaj s sosedom Milivojem pili popoldansko kavico na balkonu. Ne vem, ljuba Karen, kako prižgati ogenj v tvojem prijatelju. Morda je kratko malo še nezrel za ljubezen. Mu pač prijatelji zdaj pomenijo veliko več in bo treba še nekoliko počakati, mogoče pa mu boš vedno pomenila samo dobro prijateljico. Tisto, kar ti lahko narediš, je, da si tam zraven njega, da vidi, da obstajaš, da občuti tvojo naklonjenost, tudi ljubezen, vendar, prosim, nikar ne prestopi tiste meje, ko bi se mu za njegovo ljubezen vsiljevala ali na neki način ponižala, izdala sebe, se spremenila, samo da bi mu ustregla. Če te ne more vzljubiti takšne, kot si, potem raje ostanita samo prijatelja, pa čeprav bo to zelo boleče. Bo že minilo, boš videla. Najti moraš koga, ki te bo imel rad zato, ker si, kakršna si.

 

Draga teta Justi,

Vem, da ima milijon najstnikov probleme, ki so pomembnejši od mojega, vendar si ti že  veliko takim pomagala rešiti njihove probleme in upam, da boš tudi meni.

Imam fanta. Čeprav ne vem, če sva sploh kdaj bila pravi par, saj si skoraj nič ne dopisujeva, če pa si, pa vedno jaz nekaj napišem njemu, drugače pa on meni skoraj nikoli ne bi »ne bev, ne mev« napisal. Nikoli me ne pokliče, v šoli se skoraj ne pogovarja z mano … Rekel je da noče ne mene, ne sebe preveč izpostavljati, ker bi naju potem zafrkavali. Ampak meni je zato vseeno, čeprav vem, da včasih zbadljivke zelo bolijo. Pred kratkim smo bili z razredom v šoli v naravi.  En dan šole v naravi pa smo šli v Planico gledat skoke. Tam so bili tudi učenci ostalih razredov višje stopnje. Ko sem ga opazila, sem se mu nasmehnila  (bila sva si dovolj blizu, da bi me lahko prepoznal, pa tudi nobene kape ali česa podobnega nisem imela, da me ne bi), on pa me je pogledal, kot bi padla z lune.

Že nekaj časa mi prijateljice govorijo, naj ga pustim, ali pa naj mu vsaj rečem, da če bo še hotel biti z mano, naj se dokaže, ali naj se vsaj malo potrudi in da je čisto brezveze, da sem zaradi njega toliko žalostna.

Sva se pa že trikrat poljubljala  – francoski poljub (joj, kako me je sram to povedat …). In velikokrat ko ga srečam na hodniku, se mi zdi kot da mu oči gorijo in to samo zame.

Prosim, odgovori mi, ker res ne vem, kaj naj naredim, še manj pa, kaj bi brez njega.

Siya, 12 let

Siya, Siya, ti ga lomiš!

To čudno ljubezensko zgodbo, ki si mi jo zaupala skupaj s priznanjem treh francoskih poljubčkov (zakaj bi bilo kogarkoli zaradi treh poljubčkov sram, mi nikoli ne bo jasno), je res treba razčistiti, ali pa če ne gre drugače, končati. Temu, kar se gresta vidva, oziroma bolje rečeno, kar se gre on, pa jaz niti z najbolj bujno domišljijo, ki jo premorem, ne morem poimenovati – fant in punca oziroma par. On je tvoj fant, vsaj tako bi lahko sklepali po nekaterih skromnih dokazih, ampak bi težko rekli, da si ti njegovo dekle. Lahko še stokrat prepričljivo  reče, da ne želi kazati vajinega odnosa v javnosti, da bi te (vaju) zaščitil pred drugimi in zafrkavanjem, to ne spremeni dejstva, da je takšna razlaga nekaj tako trapastega  (ne bom  uporabila kakšne hujše besede), da bi jo še dveletni otrok težko »kupil«. Imeti nekoga rad, biti z nekom, objeti ga, deliti lepe in grde trenutke v življenju, je nekaj, česar te ne sme biti sram, še manj pa ti tega ni treba skrivati in se plaziti naokrog kot nočni tat. Poštar Geza vedno pravi, da si je, ko je bil zaljubljen in ko so mu  ljubezen vračali, želel, da bi to vedeli vsi, tudi v zadnji vasi na našem planetu. In če malce pomislim, tudi jaz sem v takšnih trenutkih imela željo in potrebo, da s tem čudovitim občutkom seznanim vse, ne samo prijatelje, ampak tudi mimoidoče na ulici. On, izbranec tvojega srca, pa bi to skrival. Saj vem, da smo vsi vedno najbolj pametni za druge, ampak roko na srce, tokrat pa imajo tvoje prijateljice čisto prav. To tako ne gre več. Zadeva je (pre)potrebna resnega, prijaznega, a odločnega pogovora, sicer boš do konca sprejela in se sprijaznila z vlogo »tiste tam, ki za vogalom vedno potrpežljivo čaka svojega princa, da se je usmili in ji podari svoj pogled in morda celo nasmeh«. Izberi trenutek, ko sta sama, ker se sicer ne bo hotel pogovarjati, saj vidiš, da te v družbi niti poznati noče. Pa še res je, da je takšne stvari treba reševati v mirnem okolju. Mladi mož naj pove, kaj v resnici čuti in do kdaj te bo »držal na hladnem«, v senci. In zakaj? Da se ne pokvariš ali kaj? Povej mu, da ti nimaš težav, če bi kdo od »pametnih« sošolcev dajal pripombe na vajino vsemu svetu razkrito ljubezen, in bi z lahkoto prenesla morebitna zafrkavanja, če bi pred druge stopila, držeč se za roke. Kar je nekaj čisto normalnega, če se imata dva rada. Če pa ima mladenič s tem težave, potem je res trenutek, da se izpraša, kakšna je ta njegova ljubezen, če je je sploh kaj. Morebitna pojasnila, češ da je sramežljiv, da mu je nerodno in podobno, pač niso sprejemljiva. Zakaj? Zato, ker imamo danes toliko možnosti (SMS, mobilniki, Facebook, Instagram) za povezovanje in komuniciranje (čeprav jih jaz, kot veš, ne maram preveč), da si bo moral za opravičilo svoje odtujenosti in zadržanosti izmisliti kaj bolj prepričljivega. In za konec – kaj bi ti brez njega? Oprosti, kaj pa imaš zdaj od njega? Si kot mornarjeva žena, ki dneve in dneve stoji na pomolu in gleda v daljavo, ali se bo pokazala ladja z njenim dragim na krovu. Prebolela ga boš in kmalu našla koga, ki te bo pred množico radostno objel, te poljubil in glasno rekel: »Rad te imam!«

 

Dober dan!

imam zelo resen problem, ki me zelo moti. Zelo. Obiskujem verouk in vse bolj se mi zdi da me duhovnik želi spolno zlorabiti. Vsakič, ko preverja nalogo, me boža po zadnjici, ko stojim zraven. To me spravlja v zelo nelagoden položaj in res ne vem, kako reagirati. Sram me je povedati staršem. Res bi bila zelo hvaležna za vsakršno pomoč, ker izgubljam veselje do verouka. Sem pa zelo pobožno dekle po duši in telesu. Prosim, pomagaj mi!

Suzana, 14 let

Lep dan tudi tebi, Suzana!

Problem je zelo resen in zelo dobro razumem, da te moti. In rešili ga bova. Hitro, odločno in učinkovito. Saj veš, da se pri vaših pismih in težavah vedno malce tudi pohecam, poskušam vnesti v probleme kanček humorja, vpletem poštarja Gezo in soseda Milivoja z njunimi modrostmi. Tokrat, pri tebi, v tvojem primeru, se bom temu izognila. Pa ne ker bi rada naredila iz tega svetovni potop, ampak zadeva potrebuje resen pristop, da ne bi zares prišlo do večje škode. Torej, dajva najprej razčistiti dve stvari. Prvič – tvoje telo je nedotakljivo. Nihče, ampak prav nihče, se te ne sme dotikati, božati, objemati, če ti tega ne želiš oziroma ne dovoliš, pa naj se tisti stokrat izgovarja, da je to samo izraz naklonjenosti, prijateljstva  ali ne vem še česa in da s tem »ni nič narobe«. S tem je vse narobe in pika. Zato gospodu, ki te boža, povej, da si tega ne želiš, da ne dovoliš in naj preneha. Če pa mu kaj ni jasno, naj vpraša svojega škofa, ali je to dovoljeno. In drugič – ne sme ti biti nerodno in sram mu jasno in glasno povedati, da tega ne dovoliš in da boš obvestila starše, če ne preneha. Ti nisi kriva za to, kar počne. Zapomni si – nisi kriva! Mnogi, ki se jim je to dogajalo, in tega, če malo bereš časopise in gledaš poročila, kot vidiš, ni bilo tako malo, so bili dolga leta tiho. Strah in sram sta jih ohromila, da bi javno povedali in da bi drugi izvedeli, kaj se jim je zgodilo. Mnogi so že v otroštvu za to grozno izkušnjo prevzeli velik del krivde nase. Gospod duhovnik je zelo dobro seznanjen, kaj se sme in kaj ne v odnosu z učenci in mladoletnimi osebami in prav tako zelo dobro ve, da NE res pomeni NE. Zato nikar ne nasedaj morebitnim grožnjam, da se ti bo kaj slabega zgodilo, ali pa da boš kaznovana »tam zgoraj«, če boš komu omenila, kaj počne. Nič se ti ne bo zgodilo.  A kljub temu poskrbi, da nikoli nista sama v prostoru  ali v učilnici. Če pa imaš kakšno dobro sošolko, ki ji zaupaš, jo prosi, naj bo tudi ona pozorna na to, kako se duhovnik obnaša. A mislim, da bo že prvo opozorilo, da njegova roka nima kaj delati na tvojem telesu, zaleglo. Ne boj se postaviti zase.

Objavljeno v Pilu, maj 2019