justi_junij19

Ljubčki moji, nič se ne bom pretvarjala in sprenevedala. Pogrešala vas bom. Pogrešala bom vaše jutranje stopicljanje in hitenje, tihe pogovore, ko greste zjutraj mimo mojega balkona v šolo dve ulici naprej. Pogrešala bom vašo hrupno, popoldansko vrnitev iz šole domov, polno smeha in razposajenosti. Pogrešala vaše nasmejane obraze, ki so več kot zgovorno pričali, da ste tisti dan dobili dobro oceno, in vaše  žalostne poglede, iz katerih ni bilo težko razbrati, da se kontrolke in spraševanje niso ravno najboljše končali. Pogrešala bom tajne poglede, ki jih zaznam, ko grem mimo šolskega dvorišča, ki jih pošiljate tistim sošolcem in sošolkam, ki so vam bolj pri srcu kot drugi. Kaj dogaja? Ja, šole je koooonnnneeeeccc!!! Zato vsega tega zgoraj naštetega  tja do septembra ne bo. A nič ne de. Tako sem vesela, da ste prosti kot ptički na veji, da vam tega sploh ne znam opisati. Dobro, nekaj je izjem, ki bodo morali naštudirati še kakšnega popravca, a moja ekipa, poštar Geza, sosed Milivoj, vnukinja Anja, tečna soseda s prvega nadstropja in Mihec iz sosednjega bloka, ve, da bo šlo kot po maslu, in vsem želimo eno super poletje in nepozabne počitnice.

Vaša Justi

 

Zdravo, ne bom govorila, ker že sama veš kako super si. Pišem ti že tretjič in pravijo da gre v tretje rado. Gre za to da imam 1 in to zelooo ogromen problem. Torej v šoli imam veliko prijateljic, ampak nobena ni prava. Imam tudi lažno bff, ki ves čas hodi za drugo sošolko. Po pouku me nobena ne počaka, da bi skupaj odšli iz razreda. Ko se hočem družiti z njo in jo kdaj po pouku počakam bi rada da sva sami, ampak potem pride tista druga, ki ves čas hodi za njo in se ji hoče prilizniti, takrat pa ne vem, kaj naj rečem. Tudi popoldne nima nikoli časa zame. V bistvu pa se dobi z drugimi. Včasih sva se zelo zabavale, ampak zdaj se vse želijo družiti z njo. Meni pa se para srceee!!!! Popoldne mi je prav tako dolgčas. Prosimmmm pomagaj mi, ker ne vem kako naj to rešim. Hvala ti že v naprej!

zlomljeno srce, 12 let

Ojla, Zlomljeno srce!

Naj te najprej malce potolažim. Če bi imeli ljudje vsakokrat strto srce, ker se katera od prijateljic obnaša neprimerno častnemu nazivu in poslanstvu prijateljstva, potem bi bila na srčnem oddelku bolnišnic še daljša vrsta od tiste, ki bi nastala, če bi zastonj delili najnovejše modele pametnih telefonov. Čeprav jih v resnici prodajajo za več kot tisoč evrov, je dolžina te vrste prav grozljiva. Torej, slabih prijateljev, navideznih prijateljev, minljivih prijateljev, neiskrenih prijateljev, muhastih prijateljev, ki mimogrede prizadenejo, je namreč veliko več kot tistih pravih, tako da ni presenetljivo število prizadetih prijateljev, ali kot bi ti rekla, zlomljenih src. Sliši se zelo sivo in pesimistično in poštar Geza bi dejal, Justi, zamenjaj ploščo, sicer se bom začel cmeriti. Pa kljub temu ni tako grozno. Ne bom si domišljala, da sem središče sveta in da je vse, kar rečem, čisto zlato, a vsaj kar se tiče prijateljstev, imam veliko izkušenj in različnih zgodb, veselih in manj veselih, a vendarle s srečnim koncem, da lahko z gotovostjo rečem: pravega prijatelja je težko najti, prvega prijatelja se dolgo išče in na tej poti veliko ljudi izgubimo, ker se izkaže, da ne ustrezajo našemu pogledu na to, kaj je pravi prijatelj. A na koncu ga najdemo. Pa ne samo enega. Poglejva moja prijatelja poštarja Gezo in soseda Milivoja. Ne poznamo se iz otroštva. V zrelih letih smo že bili, ko smo se naključno spoznali ob različnih priložnostih, nastala je tista dobra, pozitivna kemija, postopoma smo ugotavljali, koliko skupnih stvari in interesov nas veže in da si lahko neizmerno zaupamo ter računamo drug na drugega do zadnjega diha. Pa je trajalo kar nekaj časa, mogoče leto ali celo dve, da smo postali to, kar smo zdaj. Seveda se ne strinjamo vedno okrog vsega, nimamo vedno istih želja in interesov, a vendar drug drugemu priznavamo tudi pravico do različnosti. Ne boš verjela, ampak iz srednješolskih let imam samo eno prijateljico Janjo, iz študentskih pa prijatelja Roka. Pa mi lahko verjameš, da sem se ogromno družila, takšna pač sem, težko shajam brez ljudi okrog sebe, in imela ogromno možnosti in priložnosti za prijateljstva. A kot vidiš, tistih, ki so si v tem mojem ne tako kratkem življenju zaslužili status prijatelja, je za prste na eni roki. In nič drugače ne bo s teboj. Samo ne delaj ene napake – ne sklepaj prijateljskih vezi na silo, ne podrejaj se željam in zahtevam drugih zato, da bi si pridobila njihovo prijateljstvo. Saj veš, kako pravijo – ali ste na isti valovni dolžini, se štekate, ujamete, podobno dihate, se morda »lajkate« ali pa ne. Zato dobro premisli, preden začneš zganjati »safer«, preden se utopiš v žalosti. Kaj pa je sploh na tej bff, da si tako želiš njenega prijateljstva? V čem je tako posebna in drugačna, s čim bo obogatila tvoje življenje, zakaj si ne znaš predstavljati življenja brez njenega prijateljstva? Mogoče pa boš kaj hitro ugotovila, da potrebuješ za prijateljstvo, tisto pravo, nekaj drugega, nekoga drugega. In potem se bo začela nova, zanimiva, tudi razburljiva raziskovalna ekspedicija – iskanje prijatelja za vse življenje. Na njej bo vzponov in padcev, veselja in žalosti, presenečenj in osamljenosti, a na koncu, verjemi mi, te čakajo ljudje, brez katerih bi bilo življenje precej pusto, enolično in brez prave vsebine. Samo vztrajati moraš in se ne zadovoljiti z vsakršnim ponaredkom prijateljstva.

 

Draga Teta Justi.

Ti si najboljša tetka in res upam, da objavite to v Pilu.

  1. Stara sem 11,5 let in nimam še telefona, a bi ga rada imela. Mami in oči mi ne zaupata, ker mislita, da nisem dovolj zrela oz. stara 2. Mami se velikokrat razjezi name, tudi če je kriv moj bratec. V šoli sem vsako leto odlična. Če dobim v šoli 4, je jezna name (kdaj več, kdaj malo manj). Kako naj ji povem, da nisem popolna.
  2. Jaz imam svoje sanje. Rada bi postala pevka, a nimam dovolj poguma. Sem zelo sramežljiva, ne vem kako bi lahko postala bolj samozavestna.

Prosim pomagaj mi.

OBUPANKA 11,5 LET

Čavči, obupanka!

Poštar Geza bi takoj rekel, da je svoj prvi mobilni telefon dobil, ko je bil star 45 let, pa zaradi tega ni nič prikrajšan ali bolj nesrečen. Seveda, Geza ne bo omenil, da so prve mobilne telefončke, ki so mimogrede v primerjavi z današnjimi videti stari kot egipčanske piramide, dali na trg, ko je bil Geza star 45 let, in da ga prej itak ne bi mogel imeti. In bi seveda pozabil omeniti, da je bil čisto zadovoljen brez njega, ker je takoj, ko so poštarje opremili s tem pripomočkom, bil vedno in povsod dosegljiv za svojo službo, tudi popoldne, če je bilo treba. Danes pa si je res težko zamisliti življenje brez telefona v žepu, čeprav se sosed Milivoj večkrat filozofsko vpraša, kako pa smo sploh lahko živeli in preživeli tisočletja brez te napravice, in tudi nič manj filozofsko doda, da smo postali sužnji tega malega hudobca, da nič več ne znamo brez njega, da ljudje, namesto da bi se pogovarjali in se gledali v oči, buljijo v zaslončke in »klepetajo« s prijateljem, ki sedi zraven njih in prav tako bulji v zaslon. Vprašanje, ki ni filozofsko, ampak zelo vsakodnevno in praktično in se okoli njega že dolgo lomijo strokovna kopja, je, kdaj mladostniku dati v roke to »hudičevo napravo«. Če pogledamo malce bolj pozorno okrog sebe, potem kaj hitro lahko ugotovimo, da mlade mamice že enoletnim otrokom v vozičku porinejo v roke mobilnik, naj se otrok »malo potolaži, zabava in pomiri«, medtem pa mamica in prijateljica ob kavici lahko resno predebatirata, kako sta se Zala in Gašper odrezala na pesmi Evrovizije v Jeruzalemu in kako je Madona tam tako fušala, da so vrabčki padali v nezavest. Torej, ti že »zamujaš« pri uporabi mobilne telefonije in si »zelo zaostala«. Če bi pogledala mene, ki mobilne telefone uporabljam redko in zgolj v skrajni sili, potem imaš še dovolj časa, da postaneš državljanka »dežele pametni telefoni«. Ampak hec na stran. Vem, da ni lahko biti brez mobilnika, ko pa ga imajo že skoraj vsi okrog tebe. Zato, čeprav nisem velika ljubiteljica te naprave, mislim, da bi  postopoma, s pametnim pogovorom lahko prepričala domače, da bi bilo dobro, če bi imela telefonček. Bila bi jim vedno dosegljiva, lahko bi ti pravočasno naročili, da kaj postoriš doma, da na poti iz šole skočiš  v trgovino, da se hitro vrneš s potepa, ker te nujno potrebujejo … Marsikaj bi lahko na njem pogledala, kar bi ti prišlo prav za šolo in učenje. Seveda pa bi bilo zelo prav, da se doma dogovorite, koliko in kdaj bi ga lahko uporabljala, da ne bi postala odvisnica, da ne bi bila prilepljena nanj 24 ur na dan. Mislim, da se tega starši še najbolj bojijo. Že s tem, da jim predlagaš pošten dogovor in jim pojasniš, za kaj vse bi vsem skupaj prišel telefonček v tvojem žepu, bi pokazala, da si vse bolj zrela in odgovorna. In ko se že pogovarjamo o zrelosti, odgovornosti in odraslosti, je tudi priložnost, da kakšno rečete o tem, da  v življenju ne gre vedno vse kot po maslu in da se kakšna slabša ocena pritihotapi tudi ob vseh mukah in trudu, kar tudi oče in mama vesta iz svojega življenja, le da sta na to malce pozabila. Mogoče bi bilo dobro, da poveš ta problem tudi razredničarki, ki naj potem razloži mami (ni nujno, da te pri tem omenja), da nenehen pritisk zaradi prizadevanja za najvišjo oceno in  stalna visoka pričakovanja velikokrat naredijo več škode kot koristi. To vedo denimo tekmovalci v različnih športih, ki zaradi pritiska, da morajo doseči najboljši rezultat, popolnoma pogorijo. In kako gre potem zgodba naprej? Tako, da ljudje izgubijo samozaupanje, vnaprej se bojijo slabšega izida, čeprav so zanj še boj garali kot prej, in padejo v začaran krog, iz katerega je res težko priti. Ti, ki ti rahlo pomanjkanje poguma in samozavesti  že itak greni življenje in te ovira na tvoji pevski poti, pa si res ne želiš dodatnih pritiskov. Ampak, zakaj hočeš biti na tej poti sama? Zakaj ti ne bi kdo pomagal? Seveda, če ta želja ostane tvoja skrivnost, potem se ni mogoče nadejati pomoči od koderkoli in od kogarkoli. Svoje želje sem vedno kaj hitro zaupala drugim, takšnim, ki jim verjamem, in pričakovala njihovo pomoč, nasvet. Zdelo se mi je, da je v meni skrit velik slikarski talent, čeprav sem v šoli risala hiše, ki se po čudežu niso podrle že na papirju. Pa sem to omenila prijateljici, poslala me je k svoji znanki slikarki, ta me je spodbujala, naj kar rišem in rišem in rišem, včasih pa naj pridem k njej pokazat izdelke in po nasvete, kaj popraviti in kako naprej, in danes … ne boš verjela! Zajčki, ki jih narišem, niso več podobni krokodilom, nebo ima oblake, ki so podobni onim v resnici, in  otroci niso videti kot izpihnjeni baloni. Ne bom pa razstavljala v Parizu.  Zakaj bi bilo torej narobe, če svoje pevske želje zaupaš učiteljici glasbe, mami, teti, prijateljici, nekomu v bližnji glasbeni šoli, sosedi, s katero se razumeš? Dober nasvet, spodbuda, vaja pod strokovnim vodstvom bodo prav gotovo pomagali, da uresničiš svoje želje. Glede bratca pa … kaj naj ti rečem? Toliko pisem na to temo smo že imeli, da bi lahko natisnili zelo debelo knjigo Za vse sem kriv(a) jaz, bratec (sestrica) pa nikoli. Ni druge, draga moja, kot vsakokrat znova spomniti starše, da v življenju nikoli ne more biti za čisto vse kriva samo ena oseba. To jim je treba ponavljati tako dolgo, dokler si ne zapomnijo oziroma dokler ne boš toliko stara, da boš šla od doma na študij, v službo v drugo mesto. Potem pa bo končno za kakšno stvar kriv tudi bratec. Ampak to so, videla boš, tako postranske in manj pomembne stvari v življenju, da se ti bo, ko boš odrasla, vse skupaj zdelo smešno.

 

Živjo!

Pišem ti že tretjič in upam da mi boš tokrat odgovorila. Si najboljša tetka na svetu in zelo dobro pomagaš, zato upam da boš še meni.

No moja BFF že od prejšnjega leta skozi govori, da je debela (ampak ni). In letos je začela »hujšat«. Najprej je bilo sam tako, da je manj jedla, potem pa sploh ni več jedla. Ona ne je zajtrka, kosila, nobene malice in ne večerje. Nič. Potem pa, ko se kdaj med vikendom dobiva, pa poje celo vrečko čipsa.

Ravno zdaj smo imeli športni karton in smo se tehtali. Jaz sem manjša od nje po velikosti in več tehtam, njej pa se sploh ne da dopovedat da je suha. Kožno gubo je mela 5!!!!! Ona pa hoče priti v minus!! Mene res skrbi zanjo, ker zdaj ker nič ne je ima ful slabše ocene in ful pretirano telovadi, ves čas je brez energije.

To smo povedal tudi razredničarki in ona ni storila nič.

Prosim pomagaj, res me skrbi zanjo!!

Lana, 14 let

Živijo, Lana!

Saj me poznaš in veš, da nerada delam paniko, da mi prej potegne na smešno in zabavno stran kot na resno in težko, ampak tole s tvojo najboljšo prijateljico pa se zna preleviti v zelo neprijetno in nevarno zadevo, da me mine vse veselje do humorja in zabave. Veš, videla sem preveč deklic, ki jim je nepotrebno in nenadzorovano hujšanje tako načelo zdravje in celo ogrozilo življenje, da so imeli zdravniki in psihologi veliko mesecev polne roke dela. Po nepotrebnem bi se zdaj spuščala v nekakšne analize, zakaj deklice, tudi če imajo idealno postavo, nenadoma začutijo, da morajo hujšati, ampak pripomnila bom samo nekaj. Ne gre za težo. Problem je nekje drugje – odnosi v družini, težave s fantom, slabši učni rezultati, pubertetniška izguba samozavesti … Rešiti pa ga hočejo  s stradanjem. To je nekaj novega. Mladi so imeli težave tudi prej, ampak so jih nekateri reševali in se tolažili, če so se le lahko, s prenajedanjem, s hrano v količinah, ki presegajo zdrav razum. Najhujše pri celi zgodbi pa je, da nobena pametna razlaga in noben materialni dokaz, kot so denimo številke na tehtnici, ne pomagajo. Lahko imajo 20 kilogramov skupaj s posteljo in upadla lica ali pa 120 kilogramov brez postelje in lička kot polna luna, lahko jim govorimo, da so presuhi ali predebeli, a je učinek tak, kot bi se pogovarjali s kitajskim zidom. Bob ob steno. Zato te sicer res lahko zelo pohvalim, ker te skrbi za prijateljico in ker jo skušaš prepričati, da je že presuha, da si škodi in da se ne da zdravo preživeti s petdnevnim stradanjem in nato preobjedanjem s čipsom, in ker jo, v to sem prepričana, ne boš pustila na cedilu. Toda sama tega ne boš zmogla. Glede na to, kaj si nam napisala, so stvari že ušle z vajeti in je zadeva že postala preveč resna, da bi bila obvladljiva zgolj s tvojim moledovanjem, nasveti in prošnjami. Znova prosi razredničarko in tudi šolsko psihologinjo, naj se resno lotita tega problema, preden bo prepozno. Če to ne pomaga, pa kar naravnost k ravnatelju ali ravnateljici. Naj te ne bo strah, saj počneš plemenito delo. Če ne bodo ukrepali, potem mi spet piši. Pisma ne bomo objavili, zato napiši ime šole, razred in kraj, pa bomo mi pisali, naj ukrepajo. Sploh ne vem, ali so drugi opazili to, kar ti veš in vidiš, sploh ne vem, kaj si o tem mislijo njeni starši, če so sploh pozorni na njeno početje, zato naj ti ne bo nerodno o tem govoriti z učitelji. Zaradi tega nisi noben ovaduh ali »špeckahla«. Ne bi pa bilo prav, da te omenjajo kot sla, ki je prinesel slabo novico, in te tako sprejo s prijateljico, ki ji skušaš pomagati. Tudi poštar Geza vedno nerga, ko mu kaj svetujem glede prehlada ali pretirane vožnje na kolesu za njegova leta, je pa dovolj odrasel in pameten, da ve, da mu samo dobro hočem, in mi je na koncu  hvaležen. Tvoja prijateljica pa bi lahko tvojo pomoč povsem napačno razumela. Seveda ji še naprej stoj ob strani, svetuj, prinesi ji in pokaži vse, kar na spletu najdeš o nevarnostih prehudega hujšanja, pogovarjaj se z njo … Mogoče pa bo postopoma le spoznala, da  je škoda uničiti si zdravje zaradi namišljene debelosti.

Objavljeno v Pilu, junij 2019