bralni_julij19

Pripravila: Katja Stergar v sodelovanju z Bralno značko

Sedim pod drevesom in senčnikom in kljub prijetnemu vetrcu z mene rahlo kaplja znoj. Poletje je priletelo in udarilo z vso močjo. Ni lepšega kot poležavanje z dobro knjigo v roki. Pa kakšna lubenica in sladoled, pa senca borovcev, vonj smole in soli. Ali pa vonj gorskih travniških cvetlic in mukanje krav. Nekako se mi zdi, da pri več kot 30 stopinjah človek skoraj mora pobegniti v druge svetove. Poletje naj kar traja, z nevihtami in dolgim spanjem in občasnim dolgčasom vred.

Kristina Ohlsson: Stekleni otroci

Prevod: Mita Gustinčič Pahor

Založba Miš 2019

Billi in njena mama se ob začetku poletnih počitnic preselita na obalo. Sliši se obetavno, manj puhtečega asfalta, morje, vrt ob hiši in možnost za pustolovščine. Tako selitev vidi mama, Billi pa razmišlja o prijateljih, ki so ostali v mestu, o osamljenosti, o nepotrebnih spremembah in o neprijetni hiši, ki ji sproža kup vprašanj. Zakaj bi kdorkoli pustil v hiši vso opremo, pa svoje knjige in celo risbe svojih otrok? Zakaj bi se kdorkoli odselil tako na hitro? Zakaj jo ljudje v mestecu pogledajo dvomeče, ko slišijo, kam sta se z mamo preselili? In zakaj nekdo ponoči trka na okna, prestavlja njene knjige in v prahu pušča odtise otroških rok? Da o lestencu, ki niha kar sam od sebe, ne izgubljamo besed. Po mamino je za vsako stvar na voljo logičen odgovor. Še dobro, da Billie spozna Aladina, ki ji verjame. V dvoje je veliko lažje raziskovati strašljive dogodke.

Cvetka Bevc: Božiček v ušesu

Založba Pivec, 2018

Oja ima selitev zadosti. Včasih se ji zazdi, da staršem sploh ni pomembno, kaj vsakič znova čuti, ker je nikoli nihče nič ne vpraša. Selitev iz Nigerije je še nekako razumela, v mestu, kjer se po ulicah strelja, res ni preprosto živeti. Ampak tam je bil dedek in plaža in neskončno dobra hrana. Tam je bil pravi dom njene družine. A tudi na London se je navadila. Mogoče se ne bi, če ne bi bilo Peggy, ampak z najboljšo prijateljico je vse preprosto. Potem pa kot strela z jasnega, Sečovlje, Slovenija in nova babica, za katero sploh ni vedela, da obstaja. Komu se ne bi začelo mešati. Tudi njenemu bratu se, ampak vsakemu po svoje. Včasih bi zadoščalo, če bi starši ne samo poslušali, ampak tudi slišali. Ampak to vi že vse veste.

Frida Nilsson: Jaz in gorila

Ilustracije: Lotta Geffenblad

Prevod: Alexandra Natalie Zaleznik

Založba Pivec, 2018

Ko živiš v sirotišnici, kjer s trdo roko vlada ravnateljica Gerda, si zelo želiš, da bi te kdo posvojil. Predstavljaš si prijazne starše v poštirkanih oblekah z novim avtom in veliko hišo. Ko na dovoz sirotišnice pridrvi razklumpan avto in iz njega izstopi kosmata gorila, ti pade čeljust s tečajev, potem jo pa podurhaš na varno. Če pa si Jona, prej še malo pokukaš. Tako te namesto mame v beli obleki domov odpelje gorila, ki živi v podrtiji na smetišču. Sanje vsakega otroka. A kaj hitro se izkaže, da vse le ni tako slabo. Gorila namreč otrok ne pohrusta niti za malico niti za zajtrk, kosilo ali večerjo. Prav tako ne gleda, če ima Jona kaj črnega za nohti in tudi las si ni več treba neprestano spenjati v kite. Ko Jona ugotovi, da je gorilji objem najtoplejši sploh, se zdi, da na smetišču nastaja drugi raj. Potem pa na sceno stopi Todor Zlomrak …

Greg James in Chris Smith: Navaden mulc; Navaden mulc in padli junaki

Ilustracije: Erica Salcedo

Prevod: Ana Mestek

Učila International, 2018

Videti je, da na vsakem končku sveta živijo zlobneži. Med svetovnim prebivalstvom je sicer tudi nekaj povsem navadnih ljudi, takih, kot smo mi, takih, kot je Marko Sodar alias Mulc Navadni, pa tudi nekaj superjunakov. Saj veste, Superman, Batman, Iron Man, Stotnik Amerika, Črna vdova, Tor, Spiderman, gospodična Kamnik, Grofica Žarečakrogla, Modri Fantom … aja, morda pa ne veste za vse, zadnji trije so namreč del Zavezništva junakov. Tudi Marko ni vedel nič o zavezništvu, ne o superjunakih, ampak ob ponovni selitvi je po naključju pristal na šoli za superjunake. Vsi njegovi sošolci so imeli super moči, tudi vsi njegovi profesorji, celo tajnica in hišnik. Marko je imel samo praktične možgane, vendar se je izkazalo, da tudi to zadošča za sprejem v Superbedake. Kdo so Superbedaki, kdo veterani brez potenc, kaj ima z vsem tem skupaj Kaznilnica padležev in kako se lahko človek ob pričakovanem uničenju varnega sveta smeji, pa med knjižnimi stranmi.

Jessica Townsend: Učno leto Morrigan Vran

Prevod: Maša Sitar

Učila International, 2018

Če Jupiter Sever Morrigan Vran ne bi prepričal, da mora stran iz Šakal, bi bila ali mrtva ali pa vajenka pri najbolj osovraženem človeku, tiranu, kriminalcu. Čudežni Nikdar je za Morrigan čudežen mnogo bolj kot za vse tiste, ki so v njem rojeni. V prvem delu pustolovščine je Morrigan prestala vse preizkuse in postala članica elitnega Čudežnega društva, ki združuje ljudi z raznovrstnimi talenti in močmi. Po življenju v bohotno pisanem hotelu Devkalionu Morrigan komaj čaka začetka šolanja v društvu. A zdi se, da nekaterim nihče ne namaže kruha na maslo. Ker je Morrigan čudežnik, v Nikdarju pa dobro pomnijo grozote drugih čudežnikov, jo večina njenih sošolcev gleda s strahom v očeh, bojijo se je tudi učitelji in mentorji drugih otrok. Kot da bi se ponavljala zgodba iz Šakal. Pa vendar z veliko razliko, Jupiter Sever verjame v Morrigan, sošolec in najboljši prijatelj Hawthorne tudi. Morrigan sama pa je v tem času tudi že ugotovila, da je včasih treba prestopiti meje, se postaviti zase in raziskati skrivnosti. Kdo je torej kriv za izsiljevanje njenega razreda in kdo za izginotja članov Čudežnega društva?

Vinko Möderndorfer: Jaz sem Andrej

Ilustracije: Jure Engelsberger

Mladinska knjiga, 2018

Hehehehe, tudi Andrej se je preselil, zamenjal šolo, nekako pa si staršev (aja, tudi oče se je odselil) ni upal prositi, da bi zamenjal tudi ime. Prepričan je namreč bil, da je že samo ime krivo, da je bolj grd, kot bi si zaslužil, in bolj grd kot večina. Zveni komu znano? Najbrž večini – malce zato, ker večina v ogledalo gleda zelo samokritično, malce pa tudi zato, ker je bila tale zgodba v nekoliko drugačni obliki objavljana v Pilu. Andrej nima nobenih supermoči, prepričan je celo, da je med bolj bednimi devetošolci in da zato ne bo imel nobenih prijateljev, kaj šele punce. Čeprav je v razredu kup dobrih – punc namreč. Izkaže pa se, da tudi nekaj prijateljev. Zlasti Sonja, punca, ki se drži nekoliko zase, noče biti del razredne scene, zares pa prav dobro ve, kaj se okoli nje dogaja in kaj je zares pomembno. Ko je treba na tehtnico postaviti neupravičene ure in prijateljevo življenje, dileme seveda ni, pa tudi ko Andrej potrebuje nasvete, kako se lotiti maminega novega fanta, je vedno tu. Ampak Andreju brbotajo hormoni in Sonji čisto vsega ne more povedati, ker iz Sonje nastane Sonja, no, malo drugačna Sonja, če jo le pogledaš z drugega zornega kota.

Geoff Havel: Divji spust

Prevod: Andraž Banko

Založba Miš, 2018

Ko že vse življenje živiš na isti ulici, kjer je tvoj sosed tvoj najboljši prijatelj in hkrati sošolec, ki ga zanimajo enake stvari kot tebe, je vsaka sprememba čudna. Saj ne, da je Ianovo in Warrenovo življenje predvidljivo, daleč od tega, Ranga je namreč povsem nepredvidljiv, zelo nepremišljen, ampak neskončno zabaven. Po drugi strani je Ian oziroma Prekla nekoliko bolj zadržan in malce prestrašen, skupaj sta pravšnja kombinacija, ki le občasno prekipi. Ko se v sosednjo hišo vseli James, fant s cerebralno paralizo, je ravno pravšnja kombinacija na preizkušnji. Ali obstaja možnost, da Rangovo divjanje in prehiter jezik, Jamesov humor in omejeno gibanje zaradi invalidskega vozička ter Preklino cincanje in neodločnost postanejo nova kombinacija ali pa bo prijateljstvo razpadlo? Čudežna beseda je kompromis – s koleščki.

Andrej E. Skubic: Trio golaznikus 1–3: Ne bi smel odpreti tistih vrat; Babi nima več telefona; Golazni iz omare

Ilustracije: Tanja Komadina

Mladinska knjiga 2018, 2019

Ker vem, da kdo med vami potrebuje tudi kakšno malo krajšo knjigo, takšno, ki ni tako debela, da bi bila lahko orožje, je pa v njej dovolj prostora tudi za kakšno odlično ilustracijo, vam v branje ponujam novo zabavno serijo Trio golaznikus. Liam in Tomaž sta prijatelja in sošolca, taka tipična predstavnika nižjih razredov. Po glavi jima gre kup neumnosti, zabredeta v marsikatero težavo in doma jima jih straši kdaj pa kdaj močno napnejo. Ampak enega pravila se pa držita – tako kot vsi sošolci – s puncami nimata opravka. Z njimi itak nimaš kaj početi, za vsako stvar jokcajo in tečejo k staršem in itak niso za nobeno pustolovščino. Itak. Lija pa se s tem ne strinja. Tako nastane Trio golaznikus. Nepremagljivi trio najboljših prijateljev. Zares nepremagljiv, ali pa lahko jok, stok in zamere prijateljstvo spremenijo v sovraštvo? Prijatelji naj bi se slišali, in ne le drug drugega, ampak tudi tiste okoli sebe. Potem so pustolovščine zabavnejše.

Andreas Steinhöfel: Središče sveta

Prevod: Anja Golob

Cankarjeva založba, 2018

Nasvet vsem bralcem – preden začnem pisati o selitvi 😉 – tole je knjiga za najstarejše pilovce, drugi si jo dodajte na bralni seznam za kasnejša leta. Pred 17 leti se je Glass z ladjo iz Amerike pripeljala v Evropo, v mrzli noči je na pragu sestrine graščine rodila Phila in Diane in izvedela, da je sestra mrtva. Meščani ne nje ne njenih dveh otrok nikoli niso sprejeli, morda zaradi Glassinega svobodomiselnega načina življenja, morda zato, ker je bila tujka, a Glass, Phil in Diane so imeli Visible za edini dom. Kako odraščaš kot otrok »čarovnice«? Kdo sploh hoče biti prijatelj čudakov? Kdo si upa priti na drugo stran? In komu lahko zaupaš? Na srečo se kljub vsemu najdejo prijatelji, na srečo vsak med njimi kdaj popusti in na srečo je odraščanje zapleteno tudi za povsem »navadne« ljudi. Nihče namreč ni le dober ali slab, nihče ni večno enak in nihče na vprašanja ne more večno odgovarjati z ne.

Objavljeno v Pilu, julij 2019