justi_julij19

Ne morete me videti, ne morete me najti. Pobegnila sem. No ja, mogoče to ni prava beseda. Bolje  – umaknila sem se. Ne vem, kako je z vami, ampak mene vsake toliko zagrabi, da se s kupom knjig in dobre glasbe potuhnem v le redkim znan kotiček. Ne bežim, ni me strah, se ne skrivam, samo predahnem rada od vsakodnevne rutine in včasih monotonije. Moji prijatelji to vedo in mi ne zamerijo. Saj vedno pridem nazaj. Pa tudi oni včasih potrebujejo »sobo za pobeg«. V mirnem, ne prevročem jutru, na pred očmi skriti terasi 300 let stare kamnite hiše čakam, da sonce prileze izza še bolj stare hiše, ki po čudežu še stoji pokonci. Pijem kavo. Družbo mi delata lastovki. Občudujem njuno vztrajnost, da vsako leto priletita nazaj, in njuno celodnevno skrb za mladičke, katerih polodprti kljunčki lačno zevajo in čakajo hrano, ki jo dostavljata  z ekspresno hitrostjo. Potem se ustavita na trti nad mojo glavo, čebljaje se pogovorita, me pogledata, mi tudi nekaj odčebljata, jaz modro pokimam, kot da vse razumem, mi pokimata in odplahutneta stran. Kako malo včasih človek potrebuje, da je srečen, zadovoljen. Meni zadošča kratek »klepet« z lastovkama. Uživajte v poletju, moji »kotičkarji«. Vidimo se septembra.

Vaša Justi

 

Hello, teta Justi, zdi se mi da ni treba poudarjati, kako dobra oseba si, ampak tule je moj problem. Jaz imam disforijo. To je pač bolezen, pri kateri misliš, da je tvoj spol drugačen kot tisti, v katerem si rojen. Se pravi, mislim, da sem fant in želim biti, ampak moji starši tega ne spoštujejo. Tudi rad imam punce in obnašam se kot fant, se tako oblačim. Prosim, pomagaj mi!

DepressedPatrick, 13 let

 Ojla, Patrick!

Tudi tvoje pismo je dokaz, kako super je tale naš kotiček. Če ga ne bi bilo, mnogi tvoji vrstniki nikoli ne bi izvedeli, da obstaja tam neka disforija in da imajo nekateri njihovi vrstniki  težave s svojim spolom oziroma, če malce poenostavim, jim je koža, v kateri so bili rojeni, neprijetna, v njej se ne znajdejo, čutijo, da bi se v življenju bolje, lažje uveljavili kot oseba drugega spola. Sliši se kar zapleteno; češ, če si fant, si fant, in če si punca, si pač punca. Kaj pa je tu tako »kunštnega«? Pa je, predvsem za tistega, ki se mu to dogaja, in predvsem,  ker drugi tega ne razumejo. Pa če samo ne bi razumeli, bi še nekako šlo. To je njihov problem. Ampak ker takšnih ne sprejmejo, ker nanje gledajo, milo rečeno, postrani, nekateri pa si še privoščijo neumestne komentarje in sila »pametne« nasvete, ljudje ta svoj problem skrivajo, tiščijo v sebi, se počutijo odrinjeni in nerazumljeni, izgubljeni, negotovi … Patrick, dajva si biti na jasnem. To ni bolezen, to je, kot pravijo bolj umne glave od moje, motnja, ko te okolje, lasten videz, telo in celo najbližji silijo, da si nekaj drugega kot tisto, kar bi bil rad. Ker pa je ta pojav zelo redek (pravijo, da se z njim spopada manj kot odstotek ljudi),  se v znanosti pojavlja nekaj teorij, zakaj do tega »odstopanja« pride. Vsekakor imajo prste vmes, kar najbrž tudi sam veš, malo zmešani geni. Težave teh ljudi pa se začnejo predvsem takrat, ko naletijo na nerazumevanje drugih. Tako, do tu grem v strokovnosti. Nekaj sem prebrala, se nekaj pozanimala, ampak zadeva je zapletena in zato raje ne bom igrala velike strokovnjakinje in povzročila še večjo škodo. Šolska psihologinja, razredničarka, ravnatelj, oseba, ki ji najbolj zaupaš, naj ti najdejo strokovno pomoč, verjetno psihologa, ki bo skupaj s tabo raziskal zadevo, jo razčlenil in ti pomagal razumeti samega sebe. Pomagal ti bo lažje živeti v telesu, za katero se ti zdi, da ni tvoje. Mogoče ti zdaj razlagam stvari, ki jih že veš, si se o njih že pozanimal, so ti že svetovali, in od mene bolj potrebuješ dodatno podporo in potrditev, da nisi bolan, ampak le nekoliko drugačen, poseben v iskanju svoje spolne identitete. Pri veliki večini je spolna identiteta pač samoumevna, tu in tam pa morajo nekateri do tega narediti ovinek. Včasih daljši, včasih krajši. In na tej poti je po navadi največja ovira odpor okolja, ki se ne more sprijazniti, da bi nekdo rad bil drugačen od tistega, ki ga okolje priznava in dojema. Veš, to me spominja na tisto pogosto resnično zgodbo – dedek je bil odvetnik, mama, oče in stric so odvetniki, sin pa, ki je bil v osnovni šoli in gimnaziji med najboljšimi in ga že čaka lepo urejena odvetniška pisarna, »osramoti« celo družino in se odloči, da si bo kruh služil z »navadnim« zidarskim delom.  Potem je črna ovca za ves rod, čeprav je izjemno dober zidar. Bedno! Ampak nobena ovira na koncu ni tako visoka, da se je ne bi dalo preplezati. In to mora biti tvoje vodilo. Imela sem priložnost spoznati Beograjčanko, ki je bila pred terapijo in celo operacijo Beograjčan. In bila sem na predavanju Američanke, ki je pripovedovala svojo zgodbo o tem, kako je bila do 26. leta Američan in je po terapijah ter operaciji uresničila svoj notranji spol. Na tej poti nisi osamljen in na voljo so psihiatrični pristopi, psihoterapevtska pomoč pri izbiri ali določanju spola, hormonske terapije in operacije. Z mislimi nate te pozdravljamo vsi pilovci.

 

Hej Teta Justi!

Nočem te nadlegovati, a se mi zdi, da imam probleme.

  1. S sošolcem sva se dobila na igrišču zraven nekaj punc. Punce so bile iz neke druge šole, meni čisto neznane, njemu pa bližnje prijateljice. Pogovarjali smo se o raznih stvareh, ko je moj prijatelj z njegovo punco odšel na samo. Bil se blizu in ugotovil sem, da sta se poljubljala. Vse mi je bilo zelo čudno in nerodno, pa tudi vedel nisem, kaj naj naredim. Pozneje sem ga vprašal, kaj je delal in povedal mi je, da sta se »zalizala« in da to delata vsakič, ko se vidita. Nisem mogel verjeti. Vprašal bi te, a je to pogosto, ta ljubezen pa to, zato ker se mi zdi, da bom za vedno samski, vsi zmenki so šli čisto narobe, kaj šele poljubljanje, jaz pa res ne vem, kaj delam narobe.
  2. Doma imam krasno družino, o vseh stvareh se razumemo, a nekaj je narobe. Moja mama pije. To je res problem, saj se stvari zalomijo, ko pride na vrsto še ati. Pogosto se prepirata in po navadi pride do psihičnega in fizičnega nadlegovanja, jaz pa tega ne morem gledati. Zgodilo se je že tudi to, da je mama poklicala policijo, ki pa še danes ni ukrepala, zato se mi zdi, da je naša družina v začaranem krogu, ki se ne konča.

Res bi bil vesel tvoje pomoči.

 Zaskrbljen, 13 let

Čavči, Zaskrbljen!

Zelo dobro te razumem, da si zaskrbljen. Kaj ne bi bil. Ko se v družini dogajajo takšne stvari, ne moreš kar zatisniti oči, zapreti ušes in se delati, kot da te ni in kot da se nič ne dogaja. Glej, takšnih družin žal ni malo. Imam jih v bloku in me vedno stisne pri srcu, ko vidim otroka, brata in sestro tam nekje tvojih let, kako sedita bred vhodom v blok in čakata, da se doma poleže huda ura. Če le morem, ju povabim k sebi, malo čebljamo, kakšno knjigo jima priporočim ali preberem, pečemo piškote, igramo spomin in detektiva. Zavedam pa se, da to ni rešitev, ampak samo občasna pomoč, obliž na ranjeni dušici. Poskušala sem se, tako prijateljsko, dobrososedsko, pogovoriti s starši, a to je bil brezupen poskus. Tisto, kar je zanimivo v tvoji zgodbi, je, da kljub temu, kar se ti dogaja, ti o svoji družini praviš, da je krasna, da se razumete. Alkohol, prepiri in razumevanje po logiki stvari ne gredo ravno najbolje skupaj, če sploh. Lahko pa da ste izjema, in to takšna, ki, juhej, obeta lepši, srečnejši konec. Še eno žalostno zgodbo, kot je ta iz mojega bloka, bi težko prenesla. Glej, v družini, v kateri se vendarle vsaj malo razumejo in so si sposobni prisluhniti, vsaj občasno, je veliko lažje najti pot do rešitve. Kot pravi poštar Geza, če se na brvi srečata dva trmasta bika, potem po navadi oba končata v vodi. Kaže, da vi niste iz te slabše zgodbe, mislim na to o trmastih bikih. Izberi trenutek, ko so odnosi dobri, ko po dnevni sobi ne plavajo alkoholni hlapi, in povej mami, očetu ali obema, oceni, kdo je v tem trenutku bolj voljan prisluhniti, kako hudo ti je, ko vidiš trenutke s črnimi oblaki nad vašo družino, kako boleče je to in kako njune občasne »vojne« slabo vplivajo ne samo na tvoje počutje, ampak tudi na učenje, odnose  z okoljem. Prosi ju, naj vendarle začneta razmišljati tudi o tem, kako je tebi, in da si ne želiš še naprej živeti v strahu, kaj te čaka, ko prideš iz šole ali ko se vrneta iz službe. Naj se pogovorita mirno, odraslo, kaj je narobe, kaj ju moti, naj vsaj za tvoje dobro poiščeta pomoč, kajti to, da ste kljub vsemu krasna družina, ne more dolgo trajati, če bo na družinskem prestolu sedel »kralj alkohol«. Od prepira do nasilja, tudi nad teboj, pa je le korak. Ko pa bo vrč počil, ga bo težko zlepiti nazaj. V teh razmerah, kljub svojim letom, poskusi biti vsaj ti nekoliko bolj odrasel in glas razuma. Ni lahko, priznam. Premisli, pripravi se. Tudi morda na odgovor, da njun odnos ni tvoja stvar in da se brigaj zase. Ne odnehaj. Tako kot ne odnehaj pri iskanju punce, ob kateri se boš počutil prijetno, lepo, srečno in potem bo do prvega poljuba samo korak. Sprašuješ, če je ta »ljubezen« pogost pojav. Poštar Geza, ki je vedno poln pametnih, ko gre za ljubezen, pogosto zamišljeno zre v zahajajoče sonce in pripomni: »Veš, Justi, ljubezen je povsod in stalno tukaj, kot kisik! Samo včasih žal pozabimo na to, da se brez ljubezni in kisika ne da živeti. Ker nam je postalo kar samoumevno, da sta vedno tukaj na voljo, kadar se nam zahoče. Pa ni.« Zato se nikar ne boj, ne boš samski, stavim kar pet svojih pokojnin, da ne boš. Samo tvoj prijatelj je malo bolj aktiven, malo manj zavor ima v odnosu do deklet kot ti in malo bolj se rad postavlja, raziskuje. Mlad si še, in to, kar se ti dogaja, ta negotovost in iskanje sta čisto normalna, a te ne bosta več dolgo ovirala. Stopil boš na »nori kamen« ljubezni, zadela te bo Amorjeva puščica, potem pa mi boš pisal malce drugačna pisma, z drugačnimi težavami. Do takrat se imej lepo.

 

Hey!

Vem, da mi boš znala pomagati in res upam, da mi odgovoriš.

Všeč mi je fant, ki je starejši od mene (hodi v 9. jaz pa v 7. razred).

Že nekaj časa ga »opazujem«, pa mi od začetka ni bil ne vem kaj všeč. Trenira košarko in jaz tudi. Ko pa sem enkrat trenirala z njim, me je obletel nenavaden  občutek. Srce mi je začelo razbijati in v obraz sem čisto zardela (prav gotovo ne zaradi treninga:). Od takrat naprej mi srce poskoči vedno, ko ga zagledam na šolskem hodniku. Sicer je zeloo prijazen in vljuden, vendar nisem prepričana, kako bi odreagiral, če bi mu povedala, da mi je všeč. Problem pa je v tem, da ne vem, kaj on čuti do mene! Včasih ima nekakšne fore z mojimi sošolkami in vedno ko vidim, da začnejo hodit za njim, postanem zelo ljubosumna, čeprav vem, da z njimi nima nič. Prav tako nima punce. Moja mami mi večkrat omeni, kako je simpatičen (enkrat mi je celo rekla »kako lep par bi bila vidva«, ampak mislila je čez nekaj časa, ko bova starejša). Nikoli se še nisem počutila tako odvisno od nekoga. Res je, da ga ne vidim vsak dan in to me zelo razžalosti. Ne vem, kako bom preživela počitnice in sledeče dni, ko pa gre čez dva tedna iz naše šole:( Imela sem že nekaj simpatij, vendar jih ta fant stokrat prekaša. Zaradi njega še komaj sledim, kaj se dogaja okoli mene. Čisto sem zasanjana in on je moja edina misel. Torej če povzamemo … Gre se zato, da sem zaljubljena v izredno simpatičnega in prijaznega devetošolca, ki bo kmalu odšel iz naše šole, jaz pa ne vem, kako mu naj povem, da mi je všeč. Če se le da poskušam preživeti  čim več časa v njegovi bližini, ampak ne vem kaj on čuti do mene … Justi, pomagaj mi, saj čas beži in ne vem, kaj naj storim!!!??? Upam, da najdeš moje pismo in mi odgovoriš! Hvala že v naprej … lp

 Love bird, 13 let

 Vem, včasih je res najtežje izreči samo nekaj drobnih, na videz »nedolžnih« besed, kot so: »Všeč si mi, lepo mi je v tvoji družbi, bi šel na sprehod, všeč mi je, kako se smeješ, imaš nek žar v očeh, oprosti …« Ampak če pomisliva, to pa res ni nič kaj takšnega, ne žaljivega, ne izzivalnega, ne izmišljenega, ne lizunskega. Praktično same resnice. Torej a zdaj se bomo sramovali resnice? In nekaj podobnega je v tej tvoji zgodbi.  Saj ti ni težko povedati katerokoli od teh resnic. Pa saj jih izrečemo vsak dan, ne da bi se tega zavedali, in ni nam krona padla z glave in ne zardevamo zaradi tega. Zagonetka, skrit, a pomemben drobec je nekje druge, bi rekel moj sosed Milivoj, upokojeni profesor sociologije, ki bi, po moji skromni presoji, že zdavnaj moral dobiti Nobelovo nagrado za razumevanje ljudi, pa se nikoli ni rinil ospredje in je ostal brez nje. Krivicaaaa!!!!! Ni tako pomembno, kaj povemo. To še nekako gre, bojimo pa se posledic izrečenega. In ti, ljuba moja, imaš prav ta problem. No ja, mimogrede, večina nas je imela ali ima isto težavo, zdaj smo, ko je zgodba mimo, pa najbolj pametni. Tudi jaz sem razmišljala: Ja, povedala mu bom tako ali drugače, da mi je všeč, da mi je z njim lepo, da bi z njim imela kaj več od navadnega prijateljstva, a kaj, če reče, da ga ne zanima, kaj, če reče: »Ta mala, odpelji se!« Kaj pa, če reče, da ima drugo v Avstraliji, kaj, če ga dekleta sploh ne zanimajo, kaj, če mi naravnost ali posredno pove, da nisem njegov tip, kaj … Bojimo se posledic, bojimo se negativnega odgovora, bojimo se, da izgubimo iluzije, bojimo se, da se nam bo podrl svet, če nekaj lepega in pozitivnega in iskrenega izrečemo, za »nagrado« pa dobimo – poraz! In potem smo raje tiho, otrpnemo kot opica, ko zagleda kačo, in v velikem upanju, da bo tisti lepotec tam, zaradi katerega še dihati ne moremo, samo opazil plamen v naših očeh in naredil tisti korak, ki ga tako obupano čakamo. Kaj pa, če ima isti problem? Bi ti morda povedal, kaj čuti do tebe, pa se boji zavrnitve, poraza, žalosti, ki sledi, ko ne dobimo tistega, kar smo si tako želeli? Da nam starši niso kupili skiroja, to še prebolimo, zavrnjene, neuresničene ljubezni pa ne tako zlahka. Ko smo mularija, nas prizadene odvzem materialnega, ko smo večji, nas nič manj ne zaboli, če ne uresničimo čustev, če naša ljubezen ne dobi odgovora, ki si ga »zasluži«. In se zato izogibamo povedati jasno in glasno, kaj čutimo. In zato smo si izmislili malce bolj zapleteno, ne čisto jasno izražanje naših čustev. In s tem ni nič narobe. Nasprotno, uporabi to, denimo v smislu: »Bi šel na sprehod z menoj?« Ali pa: »Trojka, ki si jo zadel na košarki, je bila fantastična, mi pomagaš, da izpopolnim svoj met izza črte?« Iz teh posrednih namigov mu bo, če ne takoj, pa malce pozneje postopoma jasno, da je, kar se tebe tiče, med vama nekaj več kot zgolj košarka. Saj veš, kako to gre. Poštar Geza nikoli ne reče: »Madonca, Justi, jaz sem tako lačen,« ampak vedno, tako mimogrede, namigne:  »Kaj pa danes tako dobrega diši iz tvoje kuhinje?« V resnici nič, ker tisti dan nisem nič kuhala. Ampak tega mu ne povem. Pripravim mu sendvič, da bi ga britanska kraljica jedla, in vsi smo zadovoljni. Naj povzamem. Res, da je mladenič na koncu devetletke, da kanček zamujava z najinim klepetom in fantič gre s šole, ampak možnosti za druženje bo še in še. Le da zdaj ne odlašaj. Stopi k njemu in mu pokaži, da ta šola, ki jo je pravkar zapustil, brez njega ni tisto, kar je bila, in da tebi na tej šoli nikoli ni bilo tako »bed«, odkar je šel.  Mislim, da bo razumel.

Objavljeno v Pilu, julij 2019