intervju_september19

Besedilo: Jana Zirkelbach

Pesmi sem pisal že v otroštvu

Se spomnite Pilove rubrike Pesmi iz galerije? No, malo kasneje so te pesmi izšle v knjigi, ki je letos prejela najvišjo nagrado za mladinsko književnost v Sloveniji, desetnico. Avtor pesmi je Roza, naš priznani umetnik, pesnik, igralec, režiser in še kaj. Ker veliko piše za otroke in mladino, ga gotovo poznate tudi pilovci, zato smo tokrat z njim poklepetali tudi mi.

Roza, čestitke za desetnico, vesela sem, da so bile Pesmi iz galerije, ki so bile objavljene tudi v Pilu, nagrajene. Pojdiva čisto na začetek. Kako se je porodila ideja o pesmih, ki bi bile napisane na slikarska dela?

V Narodni galeriji sem pred leti za 8. februar recitiral svoje pesmi in potem sem še nekaj komentiral slike in  Kristina Preininger, kustosinja v Narodni galeriji, je dobila idejo, da bi na podlagi slik iz Narodne galerije napisal serijo pesmi, ki bi izšle v knjigi. Takrat sem razlagal tisto Langusovo sliko Primicova Julija z bratom, kjer Julija drži v naročju kokoško, kokoška pa me je nekako spomnila na Slovenijo. Malo sem se pohecal in napletel to zgodbo, ki sem jo kasneje tudi uporabil v pesmi, no, in potem me je poklicala Kristina z idejo o pesmih. Pogovarjala sva se, da bi napisal vsaj kakšnih trideset takšnih pesmi. V istem tednu si me tudi ti poklicala, če bi za Pil pisal kakšne pesmi za mularijo. Zdelo se mi je fino, če se to nekako poveže in bi pesmi najprej izhajale v Pilu. Potem sta se pa ti in Kristina dogovarjali, kako bi ob pesmih na kratko predstavili še slikarje in umetniško delo. In nastali so ti članki v Pilu.

Si potem že ob Kristinini ideji načrtoval, da bodo to bolj pesmi za otroke?

Ja, to je bila želja Narodne galerije, da so pesmi za najstnike, ne ravno za otroke. Za tiste na koncu osnovne šole, osmi in deveti razred, ne pa za predpubertetnike. Ker zanje je že Gal v galeriji, to pa naj bi bilo bolj za mladostnike. Nekatere so seveda primerne tudi za mlajše, a ko sem enkrat vodil po galeriji šestošolce in jim bral nekatere pesmi, sem videl, da jim je treba še marsikaj razložit, da razumejo. Nekatere besede se jim zdijo težke oziroma jih ne poznajo, na primer slikarski opus ali blues. A nekatere bi morale biti povsem razumljive tudi mlajšim, na primer Marija Terezija ali Karingerjev avtoportret z ženo in psom. Večina jih je pa za starejše. Zgodilo se je, da je na eni izmed predstavitev za mlajše stopil k meni temnopolti fantek in mi rekel: »Tisto o zamorki ste pa zelo dobro napisali!« Te pesmi njim nisem bral, a sem po tistem ugotovil, da je čisto razumljiva tudi za šestošolce, zanj pa je bila sploh zanimiva, ker je temnopolt, kar je pri nas v Sloveniji bolj redkost, in se ga je zato še toliko bolj dotaknila.

Kako pa si izbral slike, na katere si potem napisal pesmi?

V bistvu sva jih skupaj s Kristino. Šla sva skozi galerijo, pa mi je bolj ona izbirala, no, predlagala mi je, katere se ji zdijo še posebej pomembne, pripovedovala zgodbe o njih, marsikaj zanimivega o slikarjih, nastankih slik, motivih, ljudeh takratnega časa. Odgovarjala je tudi na moja vprašanja, skratka marsikaj uporabnega mi je povedala, kar sem potem uporabil v pesmih.

Si moral pa kar dobro pogledati sliko, jo raziskati, prebrati kaj o njej, da si lahko napisal pesem. Ni tako enostavno, kot se zdi ali kot si bi marsikdo predstavljal, da samo pogledaš sliko in napišeš pesem.

Ja, gotovo. Na primer o Mušiču sem moral kar dosti prebrati, ga nisem dobro poznal, se izobraziti, da sem lahko potem kaj napisal. In sem imel srečo, ker imajo v Narodni galeriji njegovo stalno razstavo, h kateri sodi tudi zelo zanimiv televizijski intervju. Tako me je pri Mušiču na koncu najbolj fasciniralo to, da je vse slikal po spominu. Vse je moral najprej v sebi predelati, nič ni slikal direktno.

Se strinjaš, da otroci berejo, če je dobro napisano?

Ja, mislim, da je to res. Seveda nekateri berejo tudi poezijo, poznam otroke, ki veliko berejo. Berejo sicer specifično, ampak berejo.

Če se zdaj vrneva v čas tvojih osnovnošolskih dni, kakšen mulc si bil? Si že takrat pisal pesmi?

Ja, seveda, že takrat. Pisal sem bolj take vojaške, partizanske pesmi. Sem bil pa na začetku šole malo nesrečen, ker sem prej živel na deželi, potem pa smo se preselili v Ljubljano, kar mi na začetku ni bilo všeč. No, že pred šolo sem pisal te pesmi, takšne, kakršne smo takrat, v tistem času, poslušali in peli. V šoli sem imel poleg vsega prilagajanja na mesto še težavo, ker sem levičar in so me silili pisati z desno roko, ampak je na mamino prigovarjanje učiteljica k sreči popustila.

Kaj pa ti je bilo vseeno všeč v šoli?

Ja, potem sem imel šolo rad, ker so bili tam prijatelji.

In kaj si rad počel poleg šole?

Ja, predvsem sem bil tabornik. Pri tabornikih sem bil vse od petega razreda. Fino je bilo. Vsak vikend smo hodili v Sračjo dolino pri Črnučah, poleti pa na tabore v Bohinj. No, in tam sem potem tudi pisal take zabavne pesmi. Kasneje sem se lotil bolj zapletenih. Na primer eni punci sem napisal sonet. No, tisti punci tega nisem nikoli pokazal, ker me je bilo sram, še do zdaj ne. Pozneje, v gimnaziji, sem to vrgel v peč, ker so se mi ti soneti zdeli slabi. V glavnem sem pesmi pisal ves čas, ampak po malem, in jih tudi objavljal v Solzicah, šolskem glasilu.

Si hodil v center, na Osnovno šolo Prežihovega Voranca?

Ja, tam je bilo zanimivo. Sodeloval sem tudi v gledaliških predstavah, ki smo jih imeli na šoli.

Si potem tudi igral? Poznamo te namreč tudi kot igralca in sploh gledališkega človeka.

Ne, takrat še nisem, samo sodeloval sem. Takrat sem samo pisal pesmi, z igro sem začel kasneje. Šele v študentskih letih, bolj zaradi prijateljev.

In katere predmete si imel v šoli najrajši?

Ja, slovenščino, seveda. Imel sem krasno učiteljico, Matičetovo, ki je znala narediti iz pouka kar nekakšno igro, tekmovanje, na primer v sklanjanju in podobno. In bil sem njen najljubši učenec. Mi je kar malo zrasel moj slavistični ego.

Kaj pa matematiko?

Oh, to je bilo pa grozno. Strašno sem se bal učiteljice. Vsi smo se je bali. Bila je hudo stroga, v črni halji, lomila je krede in jih metala po razredu. No, saj ni bila slaba gospa, samo tak sistem ustrahovanja je imela. Enkrat mi je celo strgala zvezek, ker sem kocko narisal prostoročno. Nisem bil ravno sistematičen, priden učenec, ampak vedno malo zmeden. Drugače sem se pa tudi malo bal latinščine, hodil sem namreč v klasični razred osnovne šole, kjer smo imeli tudi latinščino. In učiteljica je bila tudi zelo stroga in smo se je bali.

Ampak jeziki so ti pa najbrž šli?

Niti ne, no, razen slovenščina. Niti pri angleščini nisem bil zelo dober niti se mi ni dalo ne vem kako učiti. Bil sem prav dober, ne odličen učenec.

Kaj pa ljubezen? Pesniki so znani po tem, da pišejo zelo lepe pesmi, ko so zaljubljeni.

Ja, to pa seveda. Še danes bi pisal takšne pesmi, samo bi se moral zaljubiti. Pa se ne znam več. Je pa vedno bilo tako, da ko mi je bila kakšna punca ali ženska všeč, mi je to vedno dalo navdih za pisanje. Pa ne nujno za ljubezensko poezijo. Notranja sreča ti da krila. Čeprav – dobri pesniki so nesrečni pesniki, recimo Prešeren, Cankar … Na žalost pa mi ni uspelo, da bi dekleta osvajal s poezijo. So bili bolj uspešni tisti s kitarami. V tem nisem bil ravno močen.

Kaj pa je tisto, kar Roza najraje počne v prostem času?

Lenarim, berem, gledam kakšne dobre oddaje. Všeč mi je recimo češka kultura. Rad grem v naravo. Tudi v hribe rad hodim. Všeč mi je divjina, od morja do hribov. Rad pa imam tudi mesta, tuja mesta, potovanja.

Potem se pa lepo imej na morju, zdaj ko odhajaš na Cres!

Objavljeno v Pilu, september 2019