justi_september19

Zalivam rože na balkonu v lepem jutru, pa nenadoma v naši sicer mirni ulici hrup, čebljanje, smeh, cepetanje, vzkliki … Skoraj mi je zalivača padla iz rok na balkon tiste malo zoprne sosede, saj veste, tiste iz prvega nadstropja. Vsuje se reka otročadi, mnogi z rumeni rutkami, in gredo kot potoček proti koncu ulice, kjer stoji šola, in prvo, kar me prešine: »Justi, staraš se, staraš …« Nemogoče, pomislim, da je že prvi dan šole, 2. september, jaz pa sem čisto pozabila. Julij in avgust sta minila, kot bi rekel keks, v hipu, s svetlobno hitrostjo, kot blisk, kot suh hrastov list, ki ga podi decembrska burja … Ne, nemogoče, se ne morem sprijazniti, da je brezdelja, dni brez skrbi, svaljkanja, poležavanja, prijetnega bluzenja … konec. Vsega je kriv tisti sivolasi, kodrasti brkač Albert Einstein, ki si je izmislil relativnostno teorijo, saj veste, da je čas relativen. Vse, kar je lepo, mine v hipu, vse, kar je grdo, čeprav lahko traja ravno toliko časa kot lepo, je videti dolgo kot ura biologije, na kateri na dolgo in široko razlagajo o paramecijih, ali matematike, ki se ukvarja z odvodi in kotnimi funkcijami, ali angleščine, namenjene nepravilnim glagolom. Ljubčki, še dobro, da imam rože in da sem jih zalivala, sicer bi še danes mislila, da so počitnice, medtem ko bi vas že dobro žulila šolska klop. A kar je, je. Takole pravim – naj vam bodo tudi letos vse šolske muze naklonjene, testi naj bodo lahki, učitelji prijazni, šolske ure ne predolge, šolski izleti zanimivi, in kar niti slučajno ni najmanj pomembno, naj se vam uresničijo vse ljubezni, naj bodo prijatelji res prijatelji, starši razumevajoči in ljubeči in … pišite mi. Brez vaših pisem mi živeti ni.

Živjo Justi!

Pišem ti ker me skrbi za prijateljico. Stara je 11 let. danes mi je sporočila da ji je všeč en fant. jaz sem bila navdušena nad tem da se je zaljubila, zato sem jo vprašala, kdo je in koliko let ima. Imena mi ni povedala. Povedala pa mi je da je od nje starejši 9 let. Rekla sem ji da je ta fant star že 20 let in da je za njo prestar. Ona pa mi je odgovorila da ima možnosti saj se veliko pogovarja z njo in da leta zanjo niso ovira. Rekla mi je tudi da je z njim že velikokrat plesala in da mu bo kmalu povedala, da je vanj. Prosim pomagaj in mi povej kaj naj ji rečem. Oprosti za dolgo pismo. Upam da ji lahko pomagaš.

 Ime: prijateljica

Starost: 11

Živijo, prijateljica!

Kar nekaj časa že stopicam po tem našem čudovitem planetu in doslej sem marsikaj videla, se marsikaj naučila, marsikaj doživela pa tudi marsikaj počela; od tega, da sem že stopila pred gol kot vratarka nogometnega moštva otročadi iz našega bloka, do tega, da sem v enem dnevu videla v kinu kar pet filmov, in da imam verjetno državni rekord v številu neuspešno spečenih potic (pa ne bom odnehala) … in po vsem tem lahko z gotovostjo rečem predvsem eno – nikoli ne reci nikoli in nikoli ne reci, to je nemogoče, še posebej, če gre za ljubezen. Ljubezen je namreč spisala toliko neverjetnih in navidezno nemogočih zgodb, ki presegajo domišljijo najboljših romanopiscev in filmskih režiserjev, da si jaz ne bi drznila niti za hipec, niti v sanjah pomisliti, da kaj v ljubezni kratko malo ni uresničljivo. Največ, kar bi tvegala, in to velja tudi za zgodbo tvoje prijateljice, bi bilo: »Ta bo pa težka!« Da bi komaj najstnica ostala z mladcem, ki bo kmalu postal resen, odgovoren možak, ki bo v nekaj letih prišel na prag obdobja, ko bo začel razmišljati o družini in otrocih, ona pa takrat šele na pragu srednje šole, je videti kot misija nemogoče. Devet let res ni tako grozna razlika. Toda ne v teh letih, ne zdaj. Matematično gledano, je med 40. in 31. letom povsem ista razlika kot med 20. in enajstim, v realnem življenju, v katerem šteje še tisoče drugih stvari, v katerem dve in dve ni vedno štiri, pa je teh devet let svetlobna leta narazen. Da ne bom preveč tvezila in slepomišila, bom postregla s konkretnim primerom, ki kaže, da nič ni nemogoče. Mogoče ste slišali za sedanjega francoskega predsednika Emmanuela Macrona. Možak je star 42 let, poročen pa je s 25(!) let starejšo Brigitte Trogneux. No ja, tudi to ni nič kaj takega, čeprav je razlika res ogromna, ampak zaljubila sta se, ko jih je Emmanuel imel 17, Brigitte pa je bila njegova profesorica na srednji šoli in je bila takrat poročena in je že imela 3 otroke. Leta 2007 sta se poročila in se še danes v javnosti držita za roke, kot zaljubljen najstniški par, čeprav ima Brigitte že nekaj vnučkov. Če meni ne verjamete, pa hitro za računalnik, hitri prstki naj odtipkajo Emmanuel Macron pa boste videli. Torej? Ampak to so res tako redke izjeme, da je tvegano na podlagi omenjene ljubezenske pravljice napovedovati dolgo in srečno prihodnost med tvojo prijateljico in izbrancem njenega srca. Ne bo lahko uskladiti tistega, kar si dvajsetletnik želi od življenja, in tistega, kar si želi enajst-, dvanajstletnica. Pogledi na življenje so lahko zelo različni, kar je normalno za ta leta, in ni dovolj, če se ujameta v plesu in imata oba rada segedin golaž. Kmalu mladeniču ne bo dovolj zgolj klepet, domnevamo, da bo od nekoga, ki ga ima rad, hotel veliko več, in je vprašanje, ali in koliko bo prijateljica lahko sledila njegovim dolgim korakom skozi življenje. Če bo capljala za njim, bo vse bolj osamljena in razočarana. Čez nekaj let si bo mladi mož morda zaželel družino, takšno pravo, s tropom otrok, kar je čisto normalno,  tvoja prijateljica pa bo takrat stara 15 ali 16 let. Mama v teh letih? Toda v ljubezni nasveti, pa najsi so še tako dobronamerni in na mestu, po navadi niso ravno tisti način, s katerim bi zaljubljencem odpirali oči. Poštar Geza pravi, da moramo v ljubezni sami treščiti z glavo ob kamen, da bi spoznali resnico. Ujčkanje in pestovanje in prijateljsko razumevanje zaljubljencem ne denejo dobro. Tako pravi Geza, jaz pa vseeno mislim, da lahko prijateljici omeniš, da razlika v letih lahko pripelje tudi do kakšnega nesporazuma, da ni vedno vse tako, kot je videti na prvi pogled. Ne ji soliti pameti, to ne bo dosti pomagalo, pa zaljubljeni itak ne marajo, da jim drugi pametujejo, ne straši je, ne riši vsega v najbolj črnih barvah, a ji lahko tako mimogrede večkrat omeniš, da se ljudje razidejo, tudi če razlika ni tako velika. Da je zelo mlada in da se v življenju še marsikaj lahko spremeni. Mislim, malo jo pripravi, da ne bo razočaranje prehudo, da ne bo buška, ko bo mogoče tresnila ob trdi kamen realnosti, prevelika in preveč boleča. Če pride do tega, predvsem ne bodi »pametna« in ji ne posipaj soli po rani v slogu »saj sem ti rekla«, ampak ji kot prava prijateljica stoj ob strani.

 

Hej, vem da ti to vsi pišejo, ampak je res. ZAKON SI. Ker če ne bi bila, ti tudi ne bi pisala (že 12stič). Zate imam nekaj vprašanj in upam, da si boš lahko vzela nekaj minut, da prebereš pismo. Hvala že v naprej.

  1. Imam anoreksijo že od začetka šolskega leta. Začela se je tako, da sem na internetu prebrala, da ima moja zvezdniška simpatija rada lepe in suhe punce. Pogledala sem se v ogledalo in videla, da imam napihnjen trebuh, kar prej nisem opazila. Od takrat naprej jem samo še 1krat na dan ali pa sploh ne. Prosssssiiiiiimmmmm, pomagaj. Starši so že posumili, da jo imam.
  2. Imam težave z ljubeznijo in zaljubljanjem. Skoraj vedno, ko spoznam novega fanta z modernejšo frizuro, lepo postavo in čednim obrazom, se zaljubim. Če so to res hormoni, mi prosim, to povej. Slabo vest imam, ker imam fanta in ga nočem zamenjati zaradi manjših metuljčkov v trebuhu.
  3. Stara sem 13 let in odkar smo se v šoli začeli z sošolci pogovarjati o seksu, si resnično želim probati in si ga želim. Tega sicer še nikomur nisem povedala. Niti fantu ne. On je eno leto starejši in ima tudi zaščito doma in me je že vprašal za seks, ampak takrat sem odvrnila ne, zdaj pa se ga bojim (bolj se sramujem kot to) vprašati za seks.

Res bi mi polepšala dan s tem, če bi si vzela čas in prebrala pismo. Fuuuuuuuuuuuul si zakon in Pil je legendarna revija. Hvala in oprosti, če je pismo predolgo.

Zmedenka

Čavči, Zmedenka!

Kar več ur sem si vzela zate in tvoje probleme, kar si najbrž zaslužiš že za vztrajnost, saj si mi, kot praviš, pisala že 12-krat. Ampak nameniti tvojim problemom nekoliko več časa je normalno tudi zato, ker načenjaš, še posebej v drugem delu, stvari, ki mnoge tvoje vrstnike mučijo, pa si ne upajo nikogar  vprašati. Nekateri kar zardijo, če samo pomislijo na seks oziroma spolnost, kaj šele, da bi se o tem s kom pogovorili. Recimo z razredničarko. No ja, bi se našla tudi takšna razredničarka, ki bi ob tej temi prav tako zardela in zamrmrala, da se boste o tem učili pri biologiji. Kot da bi bila spolnost samo vprašanje razmnoževanja in ohranjanja vrste. Pri človeku je to vendarle nekoliko drugače kot pri krokodilih, denimo. Ampak, pojdiva po vrsti in se z vso resnostjo lotiva tvojega hujšanja, ki ima lahko zelo hude posledice. Poglej, ne bom rekla, da na težo, postavo in zdrav videz ni treba biti pozoren, a nobena skrajnost ni ne dobra ne lepa. Si povsem normalno in zdravo dekle, ki, v to sem prepričana, v ogledalu vidi nekaj trebuščka, ki ga v resnici ni. Zakaj? Ker je tam neki zvezdniški model čveknil, da ima rad suhice. Si predstavljaš, kaj bi bilo, če bi, pameten kot je, trosil naokrog, da ima rad dekleta s pobrito glavo, pogrizenimi nohti, ali, bog ne daj, kosmatim hrbtom. Kaj si boš dala na hrbet presaditi nekaj kocin, ker tebi nočejo rasti? Do dobre postave se pride s pravilno in redno prehrano in rednimi vajami. S preskakovanjem obrokov hiramo, vsa naša razmerja se podrejo, videti smo stari in gubavi, bolj potrebni likalnika kot shujševalne kure, pa še zdravje je čedalje bolj ogroženo. Ne vem, če so temu  zvezdniškemu gospodiču res ljubi takšni dekliči. Torej, sva dogovorjeni? Na spletu  in teh družbenih omrežjih raje poišči navodila za dobro in zdravo prehrano, namesto da bereš in verjameš traparijam, ki jih zvezdniki brez kakršnekoli odgovornosti in občutka za to, kaj njihovi zapisi lahko povzročijo pri njihovih oboževalcih, trosijo po spletu. Vidiš, tudi tebi so všeč lepo urejeni, stasiti, čvrsti vrstniki in sošolci, ne pa posušene polenovke, ki jih potem stolčejo in iz njih naredijo bakalar. In je čisto normalno, da so ti všeč, kajti tu ti moram potrditi, svoj ples so začeli hormoni, dekletce počasi postaja mlada ženska in je normalno, da ga zanima nasprotni spol. Ene prej, druge malo pozneje. Mojo sestro je mrzlica zaljubljenosti tresla pri štirinajstih, mene šele pri šestnajstih, poštar Geza pravi, malo za šalo, malo za res,  da je bil zaljubljen v vse deklice že od prvega razreda osnovne šole dalje. Hčerka moje prijateljice se je zaljubila samo enkrat, pri devetnajstih, poročila, ima dva otroka in je neizmerno srečna. Sicer mi je jasno, da pri toliko čednih mladeničih okrog tebe življenje ni ravno enostavno, če ti je že vsak drugi, ki gre mimo in je čeden, tako všeč, da se zaljubiš, a lepega dne bo prikorakal »tisti, pravi, enkratni«, ob katerem za dolgo časa ne boš videla nobenega drugega več. Prijel te bo za roko in bosta srečna … Kako dolgo? Sanja se mi ne. Bo pa lepo. In potem je tu seks. Pustila sem ga za konec, da počasi, po logični poti prideva do njega. Nič se ne čudim, da te zanima in mika. Saj veš, človeka najbolj mika vse, kar je na neki način skrivnostno, neznano in ni priporočljivo. V tvojem primeru predvsem zaradi let. Za seks ali spolne odnose je vendarle treba biti vsaj malo zrel, odrasel, kajti kot sem že namignila, pri ljudeh ne gre zgolj za razmnoževalni nagon, ampak so vpletena čustva, ljubezen, strast, pripadnost nekomu in še marsikaj. Če pa tega ni, če se tega početja lotim zgolj iz radovednosti ali da bi se potem hvalila »jaz sem pa že«, in če psihično nista zanj pripravljena oba, potem zna vse skupaj biti brez veze ali celo zoprno, morda neprijetno in je škoda imeti v spominu »prvi seks kot nekaj, kar bi najraje pozabili«. In pri tebi je strah v nekem trenutku premagal željo. Ampak nič ni zamujenega, ni panike. To se bo zgodilo, če se imata dovolj rada, če si želita in če ne bosta šla v to na silo, ampak počasi, spontano, v primernem trenutku z ljubeznijo in željo, da bi bilo obema lepo, ne pa zato, ker je to pač enkrat treba narediti. Saj veš, kaj sem s tem mislila.

 

Oj, pisala sem že res velikokrat, čeprav vem, da je veliko drugih otrok, ki potrebujejo pomoč. Aja superrrr si. No, moj problem je tak, zaljubljena sem bila v fanta, ki mi je lagal in zdaj sva skregana. Potem mi je začel slediti, dal mi je vzdevek (ne ravno prijazen), ali pa pride do mene in kaj naredi, da se drugi smejijo (ne meni). Pokliče moje ime, potem pa ali mi kaj reče, ali pa z nasmehom na obrazu pokaže sredinca. Mi je pa zelo veliko pomenil kot prijatelj. Prosim, odpiši, zaradi tega sploh ne spim več. Hvala  vnaprej.

Febi, 12 let

Ljuba Febi!

Ah, ljudje smo včasih res čudni. Zato, ker se nikakor ne moremo sprijazniti, da je nečesa lepega in obetavnega konec, smo pripravljeni mučiti se in trpeti in prenašati zoprnije drugih, upajoč, da se lepi dnevi vrnejo. To je še posebej problem pri mlajših, ki so neizkušeni. Mi starejši, ki smo v življenju doživeli in izkusili marsikatero razočaranje, smo s časom otrdeli, dobili, kot pravijo, debelejšo kožo in se zato lažje spopadamo s takšnimi življenjskimi izzivi. Lažje rečemo: »Ne, iz mene se nihče ne bo delal norca, pa najsi sva bila še tako velika prijatelja ali celo zaljubljenca.« Imamo svoj ponos, svoj jaz, svojo osebnost. Tebi pa je hudo, zdi se mi, da imaš celo prikrit občutek krivde, da s tem fantom nista niti prijatelja več, čeprav je on uničil zvezo in prijateljstvo. Kje smo zdaj? Sledi maščevanje. Mislim, njegovo, ker si se drznila postaviti zase in na njegovo laž odgovorila edino pravilno – odkorakala vstran. Moja vnukinja Anja je imela prijateljico, res dobro in dolgoletno, dokler nekega dne ni ugotovila, da ji je ukradla seminarsko nalogo, jo prepisala in oddala profesorju kot svojo. To je bil za Anjo takšen udarec, da nekaj mesecev ni prišla k sebi. Kar nekaj časa je razmišljala, ali je sama kaj narobe naredila, in si celo očitala, da ni opazila, v kakšni stiski je bila prijateljica, da je ukradla seminarsko. Prijateljica pa se ji ni nikoli niti opravičila, ni poskušala pojasniti, zakaj je to naredila, ampak je celo, to je Anja izvedela od nekih drugih znank, naokrog razlagala, da je Anja njej hotela ukrasti seminarsko. Kaj narediti? Dvigniti glavo, postaviti se pokonci in strumno korakati naprej. Kaj še narediti? Pogledati zadevo z drugega konca. Razumem, prizadeta si bila zaradi laži in zdaj se ti povrhu vsega nekdo, v katerega si bila zaljubljena in ki si ga imela za prijatelja, posmehuje, v javnosti se dela iz tebe norca in te žali. Ampak, kaj ni to razlog, da s še večjo samozavestjo in brez kakršnegakoli občutka krivde rečeš: Hvala bogu, da sem se znebila takšnega modela! Zdaj je šele do konca pokazal, kakšen je v resnici, in to njegovo črno plat, prej nevidno, bi prej ali slej doživela. Verjetno v najbolj nepravem trenutku, v trenutku, ko bi ljubezen in podporo najbolj potrebovala, on pa bi te pustil na cedilu. S tem svojim sedanjim obnašanjem samo poskuša prikriti svojo slabost in užaljenost, do katere pa pravzaprav nima pravice, saj je on izdal prijateljstvo in ljubezen. Ti pa si tista, ki ne spi! Pa to res nima smisla. To, kar se je zgodilo, porini v škatlo s slabimi življenjskimi zgodbami, nič ne skrbi, še jih bo v življenju, in se s širokim nasmehom na obrazu odpravi novim dogodivščinam naproti. Škoda vsake minute za takšnega modela, pa četudi te bo morda poskušal prepričati, da je s takšnim obnašanjem hotel samo pritegniti tvojo pozornost. Ja, pa kaj še. Ne ti meni bučk prodajat.

Objavljeno v Pilu, september 2019