justi_oktober19

Ojla, pilovčki!

Moj profesor na faksu je že na prvi uri predavanj, torej v oktobru, znal reči: »Ste že začeli študirati? Niste? Je že prepozno, je že prepozno.« Brez panike, jaz vas ne bom tega vprašala, ker vem, da se že učite in zato ni prepozno. Nekaj drugega sem vam hotela povedati, čeprav že vidim, da se bo kdo namrdnil, češ, Justi že po tradiciji trosi svoje jesenske romance. Poštar  Geza naju je skupaj s sosedom Milivojem odpeljal k sorodnikom na trgatev na Štajersko. Čudovit dan, toplo, vetrič je pihljal, klopotci ropotali, pesem in smeh sta odmevala med s trtami poraslimi hribčki, ljudje so bili veseli, pogovor je tekel kot potoček, nobenega hitenja, nobene ihte, in čeprav je bilo med trgači kar nekaj vaših vrstnikov, nisem videla niti enega, da bi z eno roko trgal grozdje, z drugo pa tipkal po pametnem telefonu ali pa se od našega čebljanja odmaknil s slušalkami v ušesih ali godrnjal v slogu »ta starim se je zrolalo«. Bili so zraven, bili smo skupaj, stari in mladi, drugi drugim smo trosili zgodbice iz življenja, nihče ni bil »pameten« bolj, kot je treba, ampak smo pozorno prisluhnili drug drugemu. Doživela sem tisto, za kar sem mislila, da v  tem življenju ne bom več – tri generacije skupaj in nihče ne kuha mule, nihče ne teži, vsi so spoštljivi, prijazni, nasmejani; popoln dan!

Vaša romantična Justi

 

Živijo! Imam problem. Po internetu (socialna omrežja) mi je pisal fant, ki je star enako kot jaz. Stara sem 14 let. No, v glavnem. Malo sva si pisala (2 minuti). Pol sem ga pa jaz vprašala za njegovo sliko in mi jo je poslal. Potem je on mene vprašal za sliko in sem mu jo poslala. Potem pa mi je začel pošiljati slike … V bistvu pornografijo … Jaz sem ga zablokirala in prijavila Instagramu … (to se je dogajalo na Instagramu). U bistvu sem mu o sebi povedala starost, poslala sem mu sliko in ve, kaj delam za hobi. Moje ime pa itak že ve. Ful se bojim … Res. Ne morem spat. Kaj naj naredim? Vsekakor se bojim povedat staršem … Pa še dokazov nimam, ker sem izbrisala. Prosim svetuj mi, kaj naj naredim. A je mogoče, da bi on objavil to v javnost? Full se bojim, prosim. To je prvič, da ti pišem. Res je nujno. To se je zgodilo pred 2 urami. Zdaj, ko to pišem, je ura polnoč. Ne morem zaspat. Justi, prosim, pomagaj! Kaj je naslednji korak? Kaj če, in ali lahko pride v javnost? Sem ogrožena?! Hvala za vnaprej! Prosim, odgovori!

Zaskrbljena2004, 14 let

Draga Zaskrbljena!

Tudi pri meni je polnoč in tudi jaz ne morem spati. Malo zato, ker imamo starejši itak probleme s spanjem; ali ne moremo zaspati ali pa vstajamo pred petelini. Jaz pa tudi zato, ker po navadi berem vaša pisma, ko se zmrači, čez dan je preveč dela in me vaši problemi včasih tako razburijo, razjezijo, spravijo v smeh ali pa razžalostijo, da je potem res težko mirno zatisniti oči. Pri tvoji težavi bi lahko odigrala vlogo stare, sitne, vsevede tete, ki misli, da je najbolj pametna vsaj tri ulice naokrog, in rekla: »Seveda! Saj sem vedela, da se bo to zgodilo! Mene nihče ne posluša, še manj uboga! Kolikokrat sem vam rekla, da se ne igračkajte s temi Facebooki, Instagrami, Tweeterji in vsemi drugimi družabnimi omrežji. Ne razkrivajte osebnih podatkov, ne pošiljajte slik neznancem, ne verjemite tistemu, kar nakladajo, ker ne morete preveriti, kaj je res in kaj ne. Če vas nadlegujejo, nemudoma povejte staršem, če se nadaljuje, povejte policiji …« In če bi bila še bolj zoprna teta, bi dodala, da je prišla kazen zato, ker me ne poslušate in ne ubogate, in da bo odslej za vas bolje, če boste ubogali in delali, kot vam rečem in … Pa nič od tega ne bom rekla, ker tako tudi ne mislim. Vsi delamo napake, pa čeprav so nas učili in nam svetovali drugače. Mladi velikokrat morajo, in tako je bilo tudi v času mojega najstništva, sami kresniti z glavo v trdi kamen, da bi spoznali, da je res trd oziroma kaj je v življenju  dobro in kaj slabo. Temu se reče nabiranje izkušenj in življenjska šola, ki pa ni čisto zastonj. Pa ne mislim finančno, ampak da v tej šoli znanje plačamo s kakšno prasko v duši in v glavi. Dobro, to je bil tisti moralni in poučni del mojega razmišljanja, zdaj pa gremo k praktičnemu. Če drži to, kar si napisala, večje škode od tega kratkega dopisovanja ne bo. Ni bilo najbolj pametno neznancu dajati podatkov, a s tistim, kar si mu poslala, si ne more kaj dosti pomagati in nima kaj posebnega, kar bi lahko pošiljal naokrog, ali v končni fazi, nima pogojev za kakšno izsiljevanje. To, da ti je začel pošiljati delno pornografske fotke, vzbuja dvom, da gre za tvojega vrstnika, verjetno gre za starejšega barabina, ki je poskušal od tebe dobiti še kaj več, kar pa bi bilo res »uporabno« za kakšne grdobije. Ti si se pravočasno ustavila in si prav ravnala, da si ga prijavila. Mislim, da bo to zadoščalo. Moge tvoje vrstnice se niso pravočasno ustavile. Oni dan sem na TV videla, da so v Veliki Britaniji našteli več tisoč primerov, ko so najstnice ne le zaupale svojim sogovornikom z družabnih omrežij več, kot to nalaga zdrav razum, in jim posredovale preštevilne podatke, ampak so šle tako daleč, da so se celo dobile z njimi, tam prepozno ugotovile, da gre za odrasle hudobce, in postale žrtve še česa hujšega od izsiljevanja. To je velik problem in ga je skorajda nemogoče odpraviti, razen z nenehnim opozarjanjem in poučevanjem, kako komunicirati in se obnašati na teh omrežjih. Jaz ne vem, zakaj se v teh naših šolah ne zavedajo novodobnih težav najstnikov in namesto vztrajnega pomnjenja letnic nekih  srednjeveških bitk in podrobnega spoznavanja razmnoževalnih procesov enoceličarjev šolarjem ne ponudijo ure spoznavanja delovanja, uporabnosti in nevarnosti preštevilnih družabnih omrežij, ki so dostopna tudi v najbolj neumnem pametnem telefonu. Zdaj pa lepo mirno zaspi, vse bo OK.

 

Pozdravljena!

Pišem ti, ker res ne vem, kakšna je moja spolna usmerjenost.

Sem fant, se zelo dobro razumem sploh s puncami, pa tudi z nekaterimi fanti. Vizualno sta mi všeč oba spola, verjetno bolj punce. Seksualno pa so mi na nek način bolj všeč fantje, imam tudi včasih fantazije glede tega.  V življenju pa se vidim samo s punco. Zmeden sem, ker mi vsak test pokaže drugače.

Nekdo, 16 let

Čavči, Nekdo!

Kako se časi spreminjajo glede najstniškega dojemanja sebe in sveta okoli vas, vidim najbolje v vaših pismih. Brez njih bi mi marsikatera sprememba verjetno ušla, kratko malo ne bi bila pozorna. Eno takšnih pisem je tudi tvoje. Spomnim se, da so bile pred dobrimi dvajsetimi leti, ko smo se začeli družiti v tem našem kotičku, skoraj edine težave – zaljubljenost, mozolji, starši mi ne dovolijo imeti hišnega ljubljenčka, mlajša sestra mi nagaja. Da si ne bi zdaj mislili, da ne vem, da so tedanji najstniki imeli tudi druge težave. Imeli so jih, seveda so jih imeli, le da se o njih niso drznili spregovoriti, jih zaupati drugim, pa četudi pod izmišljenimi imeni. Danes pa se vse pogosteje pogovarjamo  o težavah pri izbiri srednje šole ali pri ločitvah staršev, o spolnih zlorabah mladoletnikov, celo znotraj družine, o anoreksiji in bulimiji in, kot pišeš ti, Nekdo, o negotovosti glede spolne usmeritve. Te in podobne  težave zdaj kar dežujejo in ne verjamem, da takšnih nekoč pri odraščanju najstniki niso imeli. Le molčali so o njih, to so bile, kot temu pravimo, tabu oziroma prepovedane  in nespodobne teme. Mogoče si spregledal, a o tem problemu smo pred kratkim že nekajkrat spregovorili in razpredali na dolgo in široko, kar pomeni, da še zdaleč nisi edini, ki je negotov glede tega, ali ga privlači moški ali ženski spol. Ne bom izumljala tople vode in bom tudi v tvojem primeru uporabila geslo, ki ga pogosto v svojem življenju izreče, a tudi v praksi uporabi poštar Geza: »Ko nisem prepričan, kaj je prav, kako naj se obnašam, kaj čutim, se usedem, malce počakam, počnem druge stvari in skoraj vedno so mi čez nekaj časa stvari bolj jasne, odločitve imajo neko trdno podlago, nisem več negotov.« Enostavno in praktično, kajne? Poglej, pri teh letih tebi in vrstnikom marsikaj ni povsem jasno. Ste v razvoju, se šele oblikujete, nekateri končno stopnjo zrelosti in dokončno samopodobo dosežejo prej, drugi pozneje. Tudi pri drugih zadevah je podobno. Nekateri v sedmem razredu vedo, da bodo avtomehaniki ali mikrobiologi, nekateri pa niti na koncu gimnazije ne vedo, ali bi šli študirat in kaj. Mali Mihec, saj veš, tisti iz sosednjega bloka, je že v sedmem razredu dejal, da mu je povsem jasno, kaj bi po končani srednji šoli: »Jaz bi najraje šel kar v pokoj. Gledam svojega dedka in vidim, da mu kot penzionerju čisto nič ne manjka.« Je pa model, tale naš Mihec. No, ja, vrnimo se k najini glavni temi. Ne pride mi na misel enačiti omenjenih negotovosti, ki jih imate najstniki v svojem življenju, s problemom, s katerim se srečuješ skupaj s kar nekaj svojimi vrstniki. Namreč o tem, kaj boš počel v življenju, odločaš sam, o tem, ali so ti bolj všeč dekleta ali fantje, pa ne. Na to ne moreš vplivati, če pa poskušaš, lahko mimogrede dejansko zatreš sebe, začneš skrivati pred drugimi to, kar si in kar čutiš, to pa je, verjemi mi, strašno težko breme in nikoli nisi srečen in zadovoljen. Toda »pojdimo po vrsti, kot so hiše v Trsti«, kot bi dejal moj pokojni stric Lojze ali drugače – vse ob svojem času. Najprej, očitno v svojem osebnostnem razvoju še nisi prišel do točke, ko bi lahko z gotovostjo dejal, kakšna je tvoja spolna usmerjenost. Ne pozabi, všeč so ti tudi dekleta. Da te morda spolno trenutno nekoliko bolj privlačijo fantje, je lahko zelo minljivo obdobje in se morda ta hip nekoliko še bojiš zvez z dekleti, saj  se ti fantje zdijo manjša uganka.  Meni so se v najstništvu nekaj časa fantje zdeli bitja z nekega drugega planeta, mozoljavi, čudnih telesnih proporcev, ker jim je bilo nerodno, so bili včasih grobi v komunikaciji, nezanesljivi, in sem se, priznam, neizmerno rajši družila z dekleti. Torej, počakajva malo s končnimi sklepi. Drugo. Ne glede, kaj bo čas pokazal, bodi to, kar čutiš, da si. Ne skrivaj in ne zatiraj tega v sebi. Verjemi mi, minili so časi, ko je bila istospolna usmerjenost zasmehovana, zaničevana ali, si predstavljaš, obravnavana kot bolezen, izprijenost ali še kaj hujšega. V potrditev tega naj ti omenim nekaj, česar še pred nekaj leti ne bi mogel doživeti niti v sanjah. Nedavno sem zasledila oglas za oddajanje majhnega stanovanja. V njem je med drugim pisalo, da so »dobrodošli tudi istospolno usmerjeni« podnajemniki. Kot sem rekla v začetku, časi se res hudičevo hitro in temeljito spreminjajo. Ne sicer vedno na dobro, ampak glede tega vprašanja je vsekakor veliko bolje. Veš kaj, dajva se brat čez kakšno leto. Pošlji mi pismo z informacijo, kako se je ta tvoja zadeva razpletla. Imej se!

 

Hei, teta Justi, si najbolj carska teta.

Zanima me nekaj, za kaj bi večino odraslih reklo, naj to vprašam mamo. Ampak stvar je, da sem jo v tem času vprašala že več podobnih stvari, zato si ti moje edino upanje.

  1. KAJ JE SAMOZADOVOLJEVANJE? Se lahko samozadovoljujejo fantje in punce? Iz pogovorov X ljudi sem razbrala, da je nekaj povezano s seksom, ampak …
  2. Kako postati popularna med vrstniki? Ko izbirajo (recimo za ekipe pri športu itd.), sem vedno izbrana zadnja. Kaj naj storim?!
  3. Mislim, da sem odvisna od telefona. Popravek. VEM, DA SEM ODVISNA. Kako se odvisnosti znebiti? Pomagaj!

Zeloobupanosebekdepresivnevrste, 12 let

Ojla, Obupanosebekdepresivne vrste!

Če ti lahko malce polaskam in te za začetek spravim v dobro voljo, naj ti povem, da si si za eno dvanajstletnico izmislila res izvirno lažno ime oziroma, kot temu pravimo, psevdonim:  zeloobupanosebekdepresivnevrste!!!! Kapo dol.  Morda te bom tudi z naslednjim stavkom spravila v še boljšo voljo. Če si že vprašala mamo »nekaj podobnih stvari« in ti ni odgovorila, se znova postavi pred njo z istimi vprašanji in začni tečnariti kot dvoletni otrok v trgovini. Pa ne »mami, kupi mi, kupi mi …«, ampak  »mami, povej mi, povej mi, povej mi …«. Presneto nazaj, pa ne more mama kar tako ignorirat tvojih vprašanj, ki, mimogrede, prav gotovo niso bila brezvezna. Dobro, razumem, da ni vedno lahko odgovoriti na vsa otroška vprašanja in da tudi prav vseh vprašanj, ki vas mučijo, ni enostavno postaviti staršem, saj bi morda zardevali eni in drugi. Eno takšnih je samozadovoljevanje, čeprav bi očetje in mame morali biti pripravljeni na čisto vsakršno vprašanje. Tokrat bom jaz vskočila in ti zelo preprosto povedala, da je samozadovoljevanje povezano s seksom – torej, na eni strani, v času odraščanje gre za spoznavanje seksualnosti in lastnega telesa, spolnih organov, če smo bolj natančni. Obenem pa je to tudi oblika zadovoljevanja seksualnih potreb, ki niso neka potrpežljiva želja, ki čaka, da se za spolne odnose združita dva, ampak tišči in žuli fante in punce kadarkoli, kjerkoli in se lahko spolno (samo)zadovoljijo, ko so sami. Z roko, s prsti, s kakšnimi pripomočki, ki se jih da tudi kupiti. Ampak to je izhod v sili, kot bi rekel poštar Geza. Tisto pravo je, ko sta v spolnem odnosu združena dva, in še posebej, če je to iz ljubezni. Ni pa s samozadovoljevanjem nič narobe, ne zrastejo repi in rogovi, ne posušijo se roke tistim, ki to počnejo, s čimer so nekoč strašili najstnike. Zakaj pa te vedno izberejo za svoje moštvo med zadnjimi, pa ne vem, ker me ni zraven. Mogoče pa si zares ena tihcena, komaj vidna oseba, ki se nikoli ne rine v prvo vrsto, in te zato mimogrede spregledajo. Imela sem sošolko, tako tihceno miško, da pol razreda ni niti opazilo, če je teden dni ni bilo pri pouku. Na drugi strani imaš takšne, ki jih je poln razred, polni šolski hodniki, polna telovadnica – glasni, razposajeni, tudi vsiljivi, malo napihnjeni in so vedno prvi, četudi si tega niti v sanjah ne zaslužijo. Ampak če boš čakala, da te opazijo, se boš morda še pa še načakala, zato je treba stopiti v akcijo. Naslednjič, ko bodo izbirali moštvo, se malo upri in predlagaj, da moštvi izbirata ti in še ena, ki je po navadi skupaj s teboj izbrana med zadnjimi. Če bodo nergali in vihali nosove, reci učitelju, da je edino  pošteno, če vsi pridejo na vrsto za izbiro moštva, ne glede na to, kako je kdo dober, in da če mu kaj ni jasno, naj piše teti Justi, ki mu bo razložila nekatere osnovne  zakonitosti vzgoje. Vsekakor, ne stoj križem rok. Nisi nič slabša od drugih in vsi morate imeti enake možnosti. Moja vnukinja Anja je bila vse tja do 5. razreda najmanjša v razredu, ampak je bila glasna in odločna, kot bi bila največja in v športu najboljša, zato so jo začeli sošolci postopoma  sprejemati kot enakopravno članico razreda. Vsekakor pa – bolj boš sproščena, vesela, razigrana, tovariška in tudi prizadevna, ne glede na to, kaj boste počeli, bolj bo rasla tvoja priljubljenost med sošolci. Recept je, kot vidiš,  pravzaprav zelo preprost. Odvisna od telefona? Ti? Lepo te prosim. Če pogledam okrog sebe, je najstnikov, odvisnih od telefona na tisoče. Če si prebrala moja uvodna razmišljanja, ti je najbrž jasno, kaj imam v mislih. Ampak zakaj bi bila v tej armadi odvisnežev? Bodi nekaj posebnega in ne bulji v zaslonček in ne tipkaj po tipkovnici 18 ur na dan. Reci si, denimo, danes od 15. do 18. ure ne bom imela telefona pri sebi. In jutri bom na družabnih omrežjih samo eno uro. Saj se boš nekaterim prijateljem, sošolcem zdela malo čudna, ker ne spiš s telefonom, ampak verjemi mi, takšni »posebneži« čez čas postanejo zvezde, nekateri jih začnejo celo posnemati. Odvajanje, priznam, ni lahko opravilo, pa najsi gre za alkohol, mamila, tobak, odvisnost od hrane, televizije ali pa – telefona. Sosed Milivoj se že leta z velikimi težavami odvaja od odvisnosti od – pehtranove potice. Vsaj tako sam pravi, čeprav imam občutek, da ne misli resno. Vsekakor pa je vse v tvojih rokah. Lahko se tudi posvetuješ s šolsko psihologinjo, prav gotovo ima nekaj dobrih zamisli, predvsem pa moraš najti dovolj drugih stvari, s katerimi boš kakovostno in koristno zapolnila svoj prosti čas, čas, ki ti ga zdaj krade telefon. Vedno, predvsem, ko ti bo težko brez pametnega mobilnika, se spomni, da je v življenju toliko čudovitih stvari, ki jih lahko počneš in doživiš, pa jih ne boš mogla, ker boš čas porabila za največkrat brezkoristno, brezplodno in vsebinsko prazno blodnjo po družabnih omrežjih in med neumnimi novicami na spletu. Škoda mladosti.

Objavljeno v Pilu, oktober 2019