tiinjaz_november19

Besedilo: Maja Bajželj

Prijatelji ne rastejo na drevesu niti jih ne moremo kupiti v trgovini. To je velika škoda, ker če bi se recimo dalo prijatelja izbrati v katalogu ali ustvariti kot drevesno sorto, bi bil svet poln popolnih prijateljskih parov. Tako pa zanje ne obstaja formula in pravila, kdo se bo poštekal, pravzaprav ni. Ampak vseeno – prosim – berite dalje! 😊

Kdo je pravi prijatelj?

Pravi prijatelj je nekdo, ki mu zaupamo in na kogar se lahko zanesemo. Tega pa seveda ne moremo vedeti na prvi pogled. Zaupanje se gradi postopoma. Recimo tako, da nikoli ne izda naših skrivnosti. (Namig: vedno začnemo z manjšimi skrivnostmi, za katere ne bo prehude škode, če se razvejo. Če preizkus uspe, potem lahko izdamo tudi kako pomembnejšo. Jasno svojo, ne od drugih!). Ali tako, da nam stoji ob strani, ko ga potrebujemo. Pa tako, da ne izkorišča naših šibkih točk in nas ne opravlja, kadar nas ni zraven.

Dvosmerna cesta

Tudi mi moramo biti vredni zaupanja, če želimo imeti pravi prijateljski odnos. Pravo prijateljstvo je dvosmerna cesta z veliko križišči. To pomeni, da se moramo do prijatelja vesti, kot si želimo, da bi se on vedel do nas. Tisti, ki ne opravljajo, niso dvolični, niso zaverovani vase ali sebični in znajo prisluhniti drugemu, imajo več »ponudb« za prijateljstvo kot tisti, ki se jih vsi malo bojijo. (Z lepim slovenskim pregovorom bi se temu reklo, da se dobro z dobrim vrača.)

Podobni interesi

Večina najstnikov sanjari o tem, da bi se družili s priljubljenimi vrstniki, za katere se zdi, da nikoli niso sami in jih ima rada vsaka družba. Da pravzaprav vedno naredijo pravo stvar! Ampak v resnici je odnos precej prijetnejši, če se družimo z nekom, ki nam je podoben. (Tudi če za to dobimo manj všečkov.) Recimo, da posluša podobno glasbo kot mi. Ali obiskuje enake krožke. Ali da je primerljivo nedružaben ali tih ali sramežljiv. Zelo pomemben je tudi podoben smisel za humor. Zakaj? Ker imamo potem več iztočnic za pogovor. In ker tako precej, precej bolje razumemo drug drugega. (Če smo že pri slovenskih pregovorih, eden pravi: Gliha vkup štriha.)

Barva, oblika, starost …

Veliko najstnikov si želi družbe starejših vrstnikov. Zato ima vsak svoje razloge, ampak večinoma velja, da ti malo zraste greben, če te cenijo ljudje, ki so na svetu dlje kot ti. Počutiš se pametnejšega in zrelejšega. Po drugi strani pa ima marsikdo raje mlajšo družbo, in to iz enakega razloga: ker je fino, če si nekomu vzor. Toda žal je starost samo številka, tako kot so samo goli podatki velikost oblačil ali odtenek barve las. Za prijateljstvo je najpomembnejši značaj oziroma lep občutek, ki nam ga nekdo vzbuja. In tega ne moremo kategorizirati oziroma izraziti s podatki iz »osebne izkaznice«.

Kje?

Kje torej lahko spoznamo koga, s komer se bomo spoprijateljili? Dobri kraji za to so: šolski hodniki, interesne dejavnosti in krožki (v šoli in zunaj nje), šolsko igrišče ali igrišče pred blokom oziroma v domači ulici, zabava za rojstni dan … Nekateri spoznajo dobre prijatelje tudi na spletu, recimo na družabnih omrežjih – vendar pozor! Niso vsi v resnici tisto, za kar se izdajajo na spletu. Zato zelo, zelo previdno, preden zaupamo komu, ki smo ga srečali samo v virtualnem svetu! (In pozor tudi, ko se s tem človekom prvič srečamo v živo. Mogoče je fino, da na tako srečanje ne gremo sami. Ker nikoli ne moreš zagotovo vedeti, kdo te bo pričakal na dogovorjenem kraju …)

Kako?

Če se želimo s kom spoprijateljiti, je dobro, da pogovor teče sam od sebe. To pomeni, da se s to osebo spontano začvekamo in šele čez čas ugotovimo, da je bilo nadvse prijetno in da bi se s tem človekom lahko pogovarjali še ure in ure.

Potem lahko rečemo: »Bi tole ponovila?« ali »Kaj počneš v petek?« ali »Kje te najdem na družabnih omrežjih?« ali »Kam hodiš ven/popoldne?« ali »Mogoče lahko prideš kdaj na obisk?« Seveda tako, da ne bo vsiljivo. (In če nas nesojeni prijatelj zavrne, moramo to sprejeti z dvignjeno glavo in ne tako, da ga po Facebooku blatimo še naslednje tri mesece.)

Drugi način je načrtni pristop, če se nam kdo zdi zanimiv in bi ga radi bolje spoznali. Takrat je treba najprej prebiti led. Za to so najboljša splošna vprašanja o tistem, s čimer se trenutno ukvarjamo. (Recimo: »Kakšna se ti je zdela tekma?«) Vsi imamo radi komplimente, zato je dobra iztočnica za pogovor tudi kakšna pohvala, na primer: »Uau, kako lepo obleko imaš! Kje si jo dobila?«

Rok trajanja

Nekatera prijateljstva trajajo vse življenje, druga pa imajo omejen rok trajanja. Recimo toliko časa, kolikor obiskujemo neki krožek. Ali do prve resne preizkušnje. Ali dokler se naše življenjske poti ne ločijo, kot pogosto pojejo v pesmih in pišejo v romanih. In vse to je okej. Važno je le, da tudi takrat, ko gremo vsak svojo pot, ohranimo ponos in spoštovanje do (nekdanjega) prijatelja. Da torej o njem ne govorimo grdih reči. Tudi če je naredil kaj, kar nas je prizadelo – to je treba razčistiti z njim, ne s svetom.

Kaj smemo in česa ne

Tole je v prijateljstvu ne samo dovoljeno, ampak celo zaželeno:

  • klepetanje
  • spodbujanje
  • pomoč in podpora
  • zabava (a ne na škodo drugih)
  • poslušanje
  • zaupanje …

Tole pa pravo prijateljstvo uniči:

  • ljubosumje
  • izsiljevanje
  • opravljanje in druge zahrbtne igrice
  • izdajanje prijateljevih skrivnosti
  • prevzemanje punc/fantov
  • tekmovalnost …

Objavljeno v Pilu, november 2019