intervju_november19

Besedilo: Jana Zirkelbach

Že dolgo časa prosite, da bi vam malo več povedali o našem ilustratorju Mateju, ki riše strip in Šnofija. Rečeno – storjeno! Matej je spregovoril o sebi in risanju, pa še o kakšni zabavni temi. Gremo brat!

Vsi vemo, da si ti Šnofijev očka. In bi radi malo več vedeli o tebi. Za začetek nam povej, kako se je pravzaprav začela tale Šnofijeva zgodba in kako se je rodil naš Šnofi!

Šnofi je nastal precej hitro, kajti oblikovanje Pilka in Čopke (prejšnjih maskot Pila) nam je vzelo kar precej časa. Sprva sem si ga predstavljal kot madžarskega ovčarja (takega kosmatega z velikim nosom), na koncu pa se je že mudilo s tiskom in Šnofi je nastal dobesedno v nekaj sekundah; ko ga je Boštjan (Pižama) zagledal in opazil njegov veliki smrček, je verjetno takoj dobil idejo za njegovo ime.

Kdaj si začel risati za Pil? Ker to je bilo še pred Šnofijevim stripom!

Sprva sem risal pasični strip za Pil Plus, ki je izhajal tedensko. Glavni junak je bil osnovnošolski panker Črt s svojimi kratkimi štosi. Kmalu sem ugotovil, da mi pisanje ne leži ne vem kako, tako da sem pri naslednjem stripu, Šnofiju, za tekstopisca takoj predlagal Boštjana.

In kdaj si sploh začel risati? Tako zares, ne tako kot vsi otroci, ki radi rišejo.

Poklicno sem začel risati še kar pozno, pri kakih osemindvajsetih. Prej sem študiral prevajalstvo in tkal načrte za nadaljnji študij oblikovanja oz. ilustracije. No, iz prevajalstva ni bilo nič, iz študija pa tudi ne, saj so hitro začela deževati naročila.

Zdaj pa malo o tem, kdo je Matej! Kje si se rodil, hodil v šolo in take reči. Povej nam kaj o sebi in svojem otroštvu!

Rodil sem se v Kranju, ker sem bil v maminem trebuhu obrnjen okrog in so me znali obrniti samo tam. Živel pa sem v Zalogu pri Ljubljani, kjer sem hodil tudi v osnovno šolo. Zalog je zanimiv kraj z veliko polji, kmetijami, gozdovi, pa tudi veliko tovarn, blokov in stanovanjskih naselij je tam. Pa seveda drsališče. Na otroštvo imam krasne spomine, imel sem veliko prijateljev, vsi smo živeli pet minut drug od drugega in se veliko igrali zunaj. Jeseni smo rabutali koruzo, poleti smo hodili na vevški bazen, po vsem Zalogu pa smo se lovili s kolesi.

Kakšni so tvoji spomini na osnovno šolo? Kaj si imel takrat najraje in česa zares nisi maral?

Osnovna šola mi ni delala posebnih težav, rad sem hodil k pouku in bil sploh »pridkan piflar«. Razen v višjih razredih, kjer so me mučile fizika, kemija in matematika (bljak!). Najraje sem imel druženje s sošolci (vsi smo se poznali že iz vrtca ali soseske) in razne lumparije. Najmanj težav sem imel s slovenščino, biologijo in likovnim poukom. Pa s telovadbo. 🙂

Si kdaj ušpičil kakšno neumnost?

Moja mama je učila na isti šoli, tako da sem moral biti priden! Če sem kdaj dobil kakšno slabo oceno, je mama vedela to še pred mano! Šprical sem samo enkrat, večkrat sem pa kakšno ušpičil (bolj po neumnosti kot iz porednosti) v vrtcu. Nekoč sem po nesreči prevrnil regal z izdelki iz lego kock, ki smo jih cel teden sestavljali za govorilne ure. V sekundi so se razbile v milijon koščkov in imeli smo le petnajst minut, da vse spet sestavimo. Stres je bil nepopisen!

Kako je bilo pa s starši? Si jim delal preglavice, so jih oni delali tebi? Kako ste »vozili« v tvojih najstniških letih?

Kot vsak zdrav najstnik sem precej jezikal, kakšnih večjih težav pa nisem povzročal, se mi zdi. Na splošno sem bil poglobljen bolj vase in rad risal, igral kitaro in košarko. Staršem pa je marsikdaj zavrelo, ko smo se sporekli.

Kakšen najstnik je bil Matej? In kakšen je Matej danes?

Hm, konec osnovne in začetek srednje šole sem popolnoma izgubil zanimanje za učenje in šolo in se bolj posvečal hobijem in žuranju. Gimnazija je bila zato zelo težka in šele po dveh letnikih sem se spet prijel knjig. Drugače sem bil dokaj plah mulo z veliko hobiji. Danes nisem dosti drugačen, vesel sem, da je šola mimo, čeprav imam nanjo lepe spomine.

Kaj pa ljubezen? Kako je bilo to v šolskih letih?

Kot plah fantič nisem imel šans pri puncah, haha. No, ena je bila v vrtcu na smrt zatreskana vame in me je lovila po hodnikih. V osnovni šoli sem imel veliko simpatijo, ki mi je kar lepo mešala glavo. V srednji šoli sem se prvič zares še sam na smrt zatreskal v sošolko, ki pa ni imela enakih planov. Uh, to so bile kar muke, ja, ampak tako je.

Si puncam kaj narisal, da bi jih očaral?

Itak! V razredu so Tineta prosile, naj jim nariše kak avto, mene pa za živali. Risanje je bilo mnogokrat preživetveni mehanizem v osnovnošolski džungli.

Ilustriral si tudi veliko knjig. Povej nam, na kaj si najbolj ponosen?

Največja zabava je zagotovo risanje Šnofijevih stripov, velik zalogaj pa je bila serija Blazno resno Dese Muck. Pravkar pa bo izšla že druga knjiga v seriji Zala Zgaga, kjer se tudi kar precej zabavam ob delu!

In kdaj si najbolj užival v risanju? Ob katerem delu?

Čisto prvi del Šnofijevih stripov v Pilu je bil blazno zabaven (Narobnija), saj sva imela z Boštjanom povsem proste roke in sva se fino hecala. Takrat mi je bilo jasno, da bo ta serija cel žur! Super je bilo risati tudi vesoljsko in srednjeveško epizodo.

Kaj počneš v zadnjem času? Katere projekte imaš zdaj?

Bralci Pila me verjetno najbolj poznajo po Šnofiju in kakšni knjigi, v resnici pa rišem še za cel kup drugih priložnosti, kot npr. učbeniki, grafike za reklamne kampanje, maskote, embalaže, mobilne igre in aplikacije. Ravnokar delam na grafikah za aplikacijo, ki otrokom z govornimi težavami pomagajo pri izgovarjavi.

Nam lahko namigneš, kako se bo razvijal letošnji strip? In kaj bodo še ušpičili naši junaki?

Nimam pojma, haha, to morate vprašati Boštjana! Sam se nadejam kul pustolovščini in smešnim virtualnim zapletom, ki pa ne bodo nič manj napeti in smešni kot pravi!

 S Pižamo se tudi sicer zelo dobro razumeta in kot slišim imata pravi žur, ko ustvarjata novo nadaljevanje stripa. Kako to poteka?

Po navadi se dobiva na kavi in čaju in malo poklepetava, nato privlečeva na plan Pil, da pogledava, kje se je zgodba zaključila in s čim bova nadaljevala. Na hitro še preveriva celoten plan, koliko strani imava še na voljo in podobno, nato pa naskicirava prve kadre. Zgodba se bolj ali manj kar sama odvije in hitro sva pri zadnjem kadru, kjer skleneva, kako se bo zgodba končala, in morda že malo osmisliva začetek naslednje epizode. Ta proces traja uro, dve, najbolje pa je, ko sva v zanosu in se ideje kar iskrijo, takrat se mi zdi, da vse narediva v desetih minutah. Vmes je veliko smeha in sanjarjenja, tako da se pri tem sploh ne počutiva, kot da delava.

Po vsem tem Boštjan slika moje skice, jih doma zapolni s svojim besedilom in mi jih pošlje po e- pošti. Na računalniku jih naložim v Photoshop in digitalno skiciram še dodatno in stuširam ter pobarvam. Vpišem še tekst in ves izmučen pošljem Jani ob štirih zjutraj!

Za konec pa  bi te še vprašala, kako kaj kaže s knjigo Šnofijeva druščina 4? Že morda veš, kdaj bo izšla?

Ja! Šušlja se, da izide spomladi. Do takrat pa morava biti zelo pridna in predvsem urna, da bo trenutna pustolovščina že končana in pripravljena za tisk!

Objavljeno v Pilu, november 2019