justi_november19

Ojla, članice in člani Justinega kotička. Tokrat bodo te uvodne misli malce drugačne kot po navadi. Pisala mi je Tinka (10 let). Samo dva stavka: »Tok si kul in zaposlena, da te ne bom motila. Moram pa povedati, da sem ponosna nate, da si v reviji PIL.« Tega pisemca vam ne posredujem zato, da bi se hvalila in važila, češ poglejte, kako sem slavna, pomembna, ljubljena, spoštovana, nepogrešljiva … torej, oh in ah naj tetka. Ne bom rekla, da nisem vesela pohvale. Kdo pa ni?  Toda ta zgodba o tetki Justi in našem kotičku je vendarle veliko širša in večja od samo tetke. Brez vas, ljubčki moji, ne bi bilo ne tetke ne kotička. Brez vaših pisem, brez tega, da odkritosrčno delite vse, kar se vam dogaja, z menoj, mojimi prijatelji, poštarjem Gezo in  sosedom Milivojem ali mojo vnukinjo Anjo, s katerimi se pogosto pogovarjamo o vsem, kar pišete, ne bi bilo ne kotička ne Justi. Pravzaprav hvala vam, da ste pogumni, da meni in svojim vrstnikom v pismih zaupate, kaj vas muči, kaj vam greni otroštvo in najstništvo, ki je vse prej kot lahko. Toda s tem, da sporočate drugim in meni, kaj vas tare, svojim vrstnikom pokažete, da v svojih težavah niso osamljeni, da se s  takšnimi ali podobnimi mukami ukvarjajo tudi drugi, in jih opogumljate, da se tudi sami oglasijo in poiščejo nasvet. So pa to tudi besede sočutja in podpore. V vseh teh letih druženja smo odprli preštevilne teme, tudi takšne, o katerih nekoč še šepetati nismo smeli, in smo postali velika družina, v kateri se imamo radi in drugemu zaupamo ter pomagamo. V resnici ste vi pravi carji!

Hvala tudi vam, Justi

 

Justi!!

Js mam ene velke probleme s familijo, prosm odgovor, kr js se vsak dan jokam zarad tega!

Pač moj ati vedn ko kej ne nardim dobr, me vedn udar al me zlasa al pa me tepe in ne maram tega, sploh pa ne zato, kr moje mlajše sister (sestra) sploh ne tepe, verjetno zato, ker je ta oče moj očim, njen je pa ta pravi ati, poleg tega mi sploh ne dovoli met fanta, ne upošteva me, enkrat me je celo s šibo po prstih, pa jst vedn ko mamo športno in se preoblačimo, me moje sošolke vprašajo, zakaj mam skos neke modrice, js pa povem, kr sm štor in vedn padem al pa se kam udarim, ubistvu pa mam modrice zarad atija, ki me tepe. PROSM, JUSTI, POMAGAJ, TO SE NE MORE NADALJEVAT!!

PretepenaPunčka, 14 let

Draga moja PretepenaPunčka!

Res je, tako ne gre več naprej. Morda bi se še kje našla silno umna glava, ki bi rekla, pa veš kaj, daj malo razmisli, ali nemara tudi sama kaj prispevaš k hudi uri, slabi volji očima in k udarcem, ki jih pogosto uporablja kot vzgojne prijeme posebne vrste. Ne zatiskajmo si oči, še vedno je veliko takšnih, ki menijo, da je otroku za »njegovo dobro« tu in tam treba nameniti kakšno okrog ušes, in če starš niti ne ve, zakaj jih je naložil smrkavcu ali smrklji, otrok  sigurno ve, zakaj jih je dobil; če ne kot kazen, pa kot preventivo, da mu »neumnosti ne bodo hodile po glavi«. In povrhu vsega, ne boste verjeli, ampak nekaterim takšnim nasilnim staršem nemalokrat celo uspe prepričati otroke, da so »samo dobili, kar so si zaslužili« in da so si za pekoče obraze, rdeča ušesa in plavice čisto sami krivi. Našla se bo tudi kakšna umna glava, ljubiteljica starodavnih, srednjeveških  vzgojnih prijemov, ki bo celo rekla, veš kaj, daj malo potrpi, pa razumi starše, saj so pod stalnim pritiskom, ni jim lahko, križ jih boli, v službi so sitni … Tistim prvim in tem drugim lahko rečemo samo – pa vi niste pri sebi! Otroke tepsti? Pa tega ne počnejo več niti na Luni in ne na Marsu. Za kakšne oddaljene galaksije in tamkajšnje planete pa ne bom dala roke v ogenj, da so čisto vsi obzirni in ljubeči do mladičev, ker nimam informacij, a vseeno imam občutek, da samo še na planetu Zemlja odrasli svoje stiske, nespečnosti, nezadovoljstva, neuspehe zdravijo tako, da tepejo otroke, torej fizično šibkejše od sebe. Ko trpinčeni otroci  odrastejo, pa od njih pričakujejo, da svojim mučiteljem odpustijo, jim ne zamerijo, pozabijo, če to zadnje ne gre, pa vsaj pokažejo veliko razumevanja, saj je »vedno šlo zgolj za dobro otrok«. To me tako razkuri, da me težko potolažijo litri metinega čaja in moji  sloviti piškoti, ki so tako trdi, da jih je težko zmehčati in pojesti več kot dva na dan. So pa dobri. Res. Besna pa sem tudi na vse tiste v tvoji okolici, ki bi morali vedeti, kaj se dogaja, in to preprečiti, pa niso. Začenši z mamami. Kajti tudi mame znajo biti nasilne, očetje pa mirno prenašajo vzgojo, v kateri prevladuje kepa okrog ušes. Žal molčijo tudi dedki in babice, tete in strici, sosedje … Veš, težko verjamem, da nihče ne opazi nasilne vzgoje, a so raje tiho, češ, »to je njihova družinska zadeva«, ali pa »ni lepo, a se bodo že zmenili med seboj«.  Nisi mi napisala, kaj pravi tvoja mama; te vzame v bran, poskuša prepričati očima, da otroka ne sme vzgajati z udarci? Se mi pa zdi, da se tudi pri vas ponavlja znani prizor, v katerem se v takšnih primerih mama raje obrne vstran, ker raje ohrani zakon kot zavaruje svojega otroka, ali pa jo je strah, da ne bi bila še sama deležna nasilja.  A to ni opravičilo. Lahko ji poveš, da nekaj mora storiti in preprečiti udarce, saj  je tudi  po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini fizično pa tudi psihično kaznovanje otrok prepovedano, je kaznivo dejanje in storilec lahko konča na sodišču. Povej ji tudi, da se ne boš več lagala sošolkam, od kod praske in plavice, saj se »laganje doma in v družbi ne spodobi«, a ne, draga mama. Če pa pogovor ne pomaga, potem pa pojdi brez občutka krivde naravnost k razredničarki, šolski svetovalki oziroma psihologinji, ki se morajo pogovoriti s tvojimi starši. Jim bodo pač na šoli povedali, da je fizično kaznovanje otrok kaznivo dejanje, če že tebi ne bosta verjela. Povedati moraš zato, ker se, verjemi mi, fizično nasilje ne bo samo od sebe ustavilo. Nasilneži nikoli ne priznajo, da so nasilni, vedno imajo opravičilo za svoje nasilje in ga, ker so nekaznovani, samo stopnjujejo. In nikar, lepo prosim, ne kupi zgodbe, ki jo bo očim poskušal podtakniti, češ da polsestrice ne tepe, ker je pridna, ti pa ne, in ne bodi huda ali ljubosumna nanjo, saj za to, kar se ti dogaja, res ni nič kriva, tako kot nisi kriva niti ti. Samo pogumno naprej!

 

Živjo!

Kakor vsi pravijo, si D’BEST. No, preidimo k bistvu … Opazila sem, da ti nekateri pišejo o spolni usmerjenosti. No, v bistvu imam problem. Na internetu sem spoznala to dekle. Z njo sva se pogovarjali približno pol leta, potem pa mi je povedala, da sem ji všeč. Že prej sem razmišljala, ali sem mogoče bi (bisexualna), ampak nikoli nisem dobila odgovora. Ona je mene že videla, jaz pa sem tudi videla njo. No, le zanima me, ali obstaja kakšna posebnost ali nekaj pri takih ljudeh (oprosti, ne vem, kako se izraziti). Ne morem vsega napisati v to pismo, ker bi bilo predolgo, zato ne veš vseh podrobnosti. Prosim, odgovori!

Zaskrbljena, 14 let

Čavči, Zaskrbljena!

Razumem tvojo zagato, razumem tvojo zaskrbljenost, ampak pogrešam prav tisto, kar si »zaradi strahu pred dolžino pisma« izpustila – podrobnosti. Iz čisto preprostega razloga; da bi te lažje razumela. Zdaj tudi jaz malce tavam v megli, ki se je, tako kot vsako jesen, počasi naselila na zelenico okrog našega bloka. Brez teh izpuščenih podrobnosti bom pa šla ugibat malce na slepo. Torej nekako tako, kot igra poštar Geza loto: »Meni se zdi, da so tokrat dobitne številke 2, 11, 12, 22, 24, 33, 35, 37. Če pa niso, bomo drugič poskusili z novimi.« In tako Geza ugiba že 16 let. Če prav razumem, tebe niti ne zanima toliko, ali si ali nisi biseksualna, ali si morda bolj istospolno usmerjena, ali si nekje izgubljena v teh svojih iskanjih in ugotavljanjih. Nimam občutka, da zaradi tega, ker ti je všeč neki deklič, ki ga v resnici poznaš zgolj preko spleta, ponoči ne spiš, si negotova, ranljiva, izgubljena, prestrašena. To po navadi spremlja tiste, ki iščejo svojo spolno identiteto. Super! Zakaj bi si belila lase okrog nečesa, kar ti ni in ti še nekaj časa ne bo povsem jasno. Po navadi ne uporabljam slovitega stavka malega Mihca iz sosednjega bloka, ki pravi, Justi, ko mi kaj ni jasno, se uležem pod drevo za blokom in počakam, da se mi zadeva razjasni ali pa me vprašanje preprosto mine. Toda tokrat mu moram dati prav. Ko gre za vprašanja spolne usmerjenosti, velja malce počakati pri dokončnih ugotovitvah, predvsem v vaših letih, ko se fizično in osebnostno šele oblikujete in boste šele čez leto, dve, morda tri z gotovostjo lahko rekli, mene ne zanima nasprotni spol. Ali  se »takšni ljudje«, kot praviš, verjetno misliš na istospolno usmerjene, po čem ločijo od drugih, je pa zame kot nekakšno kviz vprašanje za milijon evrov.    Najprej sem si skuhala kavico, nato metin čaj, potem sem malce zadremala pred televizijo, ki je izjemno uspavalo, se nato posvetovala po telefonu s sosedom Milivojem, ki je bil sredi reševanja hude križanke, da ni utegnil priti dve nadstropji nižje do mene, in prišla do ugotovitve, da se takšni ljudje, torej istospolno usmerjeni, načeloma po ničemer ne razlikujejo od drugih ljudi. Ja, vem, rekli boste, kaj pa tisti ženski, mehki, nekoliko izumetničeni gibi, s katerimi največkrat prikazujejo homoseksualce, a bodite prepričani, da jih s tem bolj smešijo in postavljajo v lažno in neresnično luč, kajti tako se obnašajo le redki. Pravzaprav se po ničemer ne razlikujejo od drugih. Ne nazadnje ti sicer še ne veš, kam te bo odneslo; toda ali se ti zdi, da se  po čemerkoli razlikuješ od svojih vrstnikov, pa čeprav si ali še boš istospolno usmerjena? V srce je treba pogledati, globoko v srce vsakega posameznika, kajti šele tam in samo tam  lahko najdemo odgovor na vprašanje, kdo s(m)o, kaj s(m)o in kam grem(o). Ko sem pred leti prvič pa tudi drugič in tretjič srečala poštarja Gezo, sem si rekla, da s človekom s takšnim robavsastim obnašanjem ne bi rada spila niti ene jutranje kavice, pa se je izkazalo, da v življenju nisem srečala človeka s tako mehkim srcem. Torej? Vse jasno?

 

Zdravo, teta Justi! Upam, da mi bos znala pomagati, ker imam kar hud problem. Jst sm Bi in me veliko ljudi žali in mi grozi:

  1. Veliko neznanih ljudi mi kar piše na kakem socialnem omrežju, naj se ubijem, da nisem vreden živet, da sm grd, da noben nemara gejev. Veliko jih blockam, jih ignoriram, sam vedno najdejo drug način, da pridobijo stik z mano
  2. Tudi sama družina ni nekaj. Velikrat se norčujejo iz gejev, pa kaki so, pa veliko predsodkov. Družina ne ve zame (Ostali ljudje vejo) in mislim, da tudi dolgo ne bo.
  3. Sošolci in sošolke me tud velikrat žalijo, nonstop me žalijo za hrbtom, me tudi žalijo, da sn feget, da sm pedr …
  4. Tudi lastni »prijatelji« me žalijo, nekateri mi pošilajo homofobne meme v chat, pa tudi v skupine, kjer nas je več, sej se po navadi kdo opraviči, ampak po navadi se vse skupaj samo poveča  in je vedno huje. Torej vsi ljudje okoli mene se mi zdi, da me ne znajo sprejet. Na vse načine sm poskusu rešit problem, velikokrat sem rekel, da naj nehajo, blokal sem ljudi, ko so nesramni, spremeniu sem družbo, leftu sem chate z več ljudmi not, ki so homofobični, ampak se ne neha, ljudje vedno najdejo način, da me prizadenejo. Odrasli osebi na primer socialni delavki na šoli ne upam povedat, nisem še pripravljen, pa tudi če bi bil pripravljen, bi to prej ko slej prišlo do družine in pri njej res nisem pripravljen in zato res ne vem več kaj naj. Nehal sem se družiti z ljudmi, ki so nesramni, ampak vseeno ne uspe mi. Zdaj sem že res večkrat pomislil, da bi si kaj naredil in da bi bilo vsega konec. Imam prijatelje, ki so na podobnem, ampak vseeno niso na istem. Enostavno prevelik pritisk in res ne vem, koliko časa bom še zdržal.

Rainbow sheep, 14 let

Ojla, Mavrična ovčka!

Saj nisi hud, da sem tvoje ime poslovenila? Meni se zdi tako izvirno in simpatično, da se mi je zdelo prav, da za pomen imena izvejo tudi tisti, ki angleščine morda niso vešči. Dobro, razumem. Problem je hud, ampak nič si ne boš naredil! S tem ne boš rešil ničesar, saj bodo primitivci vedno našli novo žrtev, obenem pa jim boš ustregel in pomagal graditi svet, kakršnega si želijo: to je svet brez drugačnosti, svet enoumja, uniformiran svet, svet, v kakršnem bi na koncu tudi sami zgnili od enoličnosti in dolgočasja. Samo da tega v svoji preproščini ne vedo. Nihče jim tega ni povedal in razložil. In na tej točki sem najbolj jezna na našo šolo, ki se vprašanja drugačnosti, vprašanja manjšin, vprašanja enakopravnosti, vprašanja spoštovanja razlik, pa najsi gre za vero, barvo kože, spolno usmeritev ali narodnost izogiba kot hudič križa, kot bi rekla moja babica Julka. Presneto, ali je res tako težko vsak mesec eno uro pouka nameniti oblikovanju generacij, ki bodo strpne do tistih, ki so na ta ali oni način drugačni od večine? Naučiti mlade ljudi, da je v resnici čudovito imeti ob sebi tudi takšne, ki so drugačne barve, imajo drugačno kulturo, govorijo drugačen jezik in imajo rajši svoj spol kot nasprotnega, se mi zdi za življenje najmanj tako pomembno kot preučevanje »sila zanimivega« življenja amebe in pri matematiki »puljenje« kvadratnega korena. Pred dnevi sem ravno o tem problemu klepetala s hčerko dobre prijateljice, ki je učiteljica in se je zvijala kot črv na trnku, ko sem že malce jezna pritiskala nanjo, ali mislijo v šolstvu končno nekaj odločnega narediti, da prenehajo ustvarjati nove homofobe, nove nestrpneže in sovražnike vsega, kar rahlo diši po drugačnosti. »Veš, Justi, težko je, pa otroci ne razumejo, pa starši nergajo, češ, pretežka tema je to za možgančke njihovih malčkov, niso vsi učitelji za to, pa saj ni tako hudo …« Potem pa sem si drznila pokazati ji tvoje pismo. Spodnja čeljust se ji je obesila skoraj do popka, nekaj solz ji je ušlo in je nenehno mrmrala, saj ni res, saj ne more biti res … Pa je res, še kako je res, zelo je res, sem ji pridigala in je potem obljubila, da bo naredila vse, da se vsaj na njeni šoli začnejo resno ukvarjati s tem problemom. Dobro, kaplja v morju je to, ampak vse se vedno začne s prvo kapljo in tudi najdaljši pohod se začne s prvim korakom. Moral pa bi videti poštarja Gezo, ko je izvedel za tvojo zgodbo. Najprej je nekaj časa samo strmel nekam proti obzorju, čisto plitvo je dihal, potem pa se mu je začel vihati najprej levi, potem pa desni brk. Čez čas je potrto dejal: »Justi, pa saj nismo normalni. Mislim, ljudem se meša. Namesto da bi slavili drugačnost, se vse bolj delimo in izganjamo ter preganjamo tiste, ki niso naša kopija. Saj bomo kmalu drug drugega zmerjali, ker eni imajo radi govejo, drugi pa gobovo juho in ker eni radi gredo v gledališče, drugi pa na nogometno tekmo!« Razumem njegovo in tvojo prizadetost, a vendarle moram k temu dodati nekaj obliža in tolažbe. Boljše je, kot je bilo nekoč. Pred dvajsetimi, tridesetimi leti so se geji in lezbijke morali skrivati, ponekod so jih policijsko preganjali, kar danes še vedno počnejo v nekaterih državah, in jih razglašali za bolnike ter sprevržence. Da obsodb in zmerljivk okolja niti ne omenjam. Videti pa je, da je bilo pritiskov manj, a to zgolj zato, ker je istospolna skupnost živela in ustvarjala v nekakšni ilegali, kot partizani v času nemške okupacije. Bili so tam, ustvarjali, živeli, ampak javno se niso smeli kazati, kot bi bili kužni. Danes pač ni več tako. Vse bolj jih družba sprejema kot enakopravne člane, a s tem, da se ne skrivajo več, so iz dremeža »zbudili« vse tiste, ki se hkrati bojijo vsega in sovražijo vse, kar je drugačno. V bistvu so mevže, kajti vsi, ki se spravljajo nad manj številne in drugačne, so moralni in značajski invalidi. Zato ne smemo dovoliti, da nam takšni zavladajo, in zato ne smeš popustiti pod pritiski. Verjemi mi, v življenju boš na poti odraščanja srečeval vse več in več ljudi, ki jih boš zanimal kot oseba, kot ustvarjalec, kot dober človek in jih ne bo zanimalo, kakšna je tvoja spolna usmeritev. Verjemi mi, veliko je na svetu tetk Justi, poštarjev Gez in sosedov Milivojev. To pa ne pomeni, da se zvij v brlog in čakaj, da vse to mine. Nič kaj lahek boj te čaka, a ker veš, da se bojuješ za pravo stvar, za enakost in spoštovanje ter priznavanje različnosti, ti bo vseeno lažje. Da pa ne bi kot don Kihot  sam napadal vetrnic, naredi tisti zoprni korak in stopi do šolske svetovalke oziroma socialne delavke. Zato je ona tam in končno nimaš kaj skrivati, ko pa že itak toliko sošolcev in prijateljev (Hm, prijateljev? Ne vem, če je to prava besed zanje?) ve, kdo si in kaj si.  Skupaj z njo in razredničarko načnite to temo na razrednih urah, mislim, ne samo glede tega, kar se tebi dogaja, ampak tudi glede strpnosti do drugačnosti na sploh. In ona bo najbolje vedela, kako pripraviti starše na to resnico. Imam znanca, ki je sicer pameten in strpen, a v sebi je nosil odpor do istospolno usmerjenih, dokler ga ni doletelo prav to – sin je gej. Šok. Trajalo je nekaj časa, da se je s tem sprijaznil, potem, da ga je sprejel takšnega, kot je, in nazadnje še njegovega partnerja. In zdaj so krasna družina. Torej, ni vse tako črno, zgodbe imajo tudi srečen konec in takšna bo tudi tvoja.

Objavljeno v Pilu, november 2019