bralni_december19

Pripravila: Katja Stergar v sodelovanju z Bralno značko

»Ugotavljam, da vam je mami pozabila povedati najpomembnejše. S tem človekom so me zaročile starešinke. Zaenkrat samo one poznajo podrobnosti zakonske pogodbe.«

»Starešinke?« se je staremu stricu kar zaletelo.

Spačil se je, z njim vred pa tudi vse njegove gube. Končno se je zavedel, v kakšnem kolesju se je znašla njegova mala nečakinja.

»Diplomatska poroka,« je z muko izdavil. »Nesrečnica …«

Zabasal si je še dva ščepca njuhanca v nos in tako močno kihnil, da mu je zobna proteza skoraj padla iz ust.

»Uboga moja deklica, če so vpletene starešinke, ni moč storiti ničesar več. Ampak zakaj?« je stresal z brki. »Zakaj ravno ti? Zakaj ravno tja?«

Ofelija si je umila roke in si nadela rokavice. Za danes je razbila že dovolj posode.

»Menda je družina tega moškega navezala neposreden stik s starešinkami in se z njimi dogovorila za poroko. Ne vem še, kateri razlogi so jih usmerili k meni in ne h kateri drugi. Rada bi verjela, da gre za nesporazum, prav zares.«

»Pa mama?«

»Je navdušena,« je z grenkobo v glasu zašepetala Ofelija. »Obljubili so ji dobro partijo zame, in to je več, kot je sploh kdaj pričakovala.« V zavetju las in očal je močno stisnila ustnice. »Ni v moji moči, da bi lahko zavrnila to ponudbo. Šla bom za svojim bodočim soprogom tja, kamor me bosta dolžnost in čast prisilili, da grem. To pa bo tudi vse,« je zaključila in si odločno popravila rokavice. »V izpolnjevanje drugih dolžnosti me ne bo nihče prisilil.«

 

Svet, ki ni tak kot naš

Že pred časom je Bog svet razčesnil, njegovi delčki, oboki, ležijo nepovezani, prav tako so nepovezani ljudje, ki so se naselili na posamezne oboke. Na Animi, Ofelijinem oboku, je vse prijazno, družinsko. Zavetnica oboka, Artemida, se ukvarja z opazovanjem zvezd, mnogi Animčani pa z ohranjanjem spominov na pretekle generacije. Ofelija, kot ena redkih braljk, zna z dotikom golih rok razbrati vse, kar so doživeli predmeti. Morda so ji prav zato predmeti ljubši od ljudi. Mirno je zavrnila dve snubitvi, težko pa se upre branju zgodovinskih artefaktov. Po pravici povedano, tudi videti je kot zaprašen arhivski kos in ne kot mlado dekle, godno za ženitev.

Zaročenec na pragu

A starešinke so se odločile in na Ofelijinem pragu se znajde orjaški polarni medved. Že tako drobna in tiha Ofelija je ob osornem velikanu, Thornu, skoraj nevidna. Za preživetje na Polu, oboku z najslabšim slovesom, kjer se za prevlado bojujejo tri močne družine, pa to ni dovolj. Zlasti še, ker je Thorn zaradi svoje osebnosti, svoje družine in svojega položaja najbolj osovražen človek na dvoru.

Oblakovo

Prav nihče na Animi si ni mogel predstavljati življenja na Polu. Ofeliji je sestra slikala podobe plesov in modne družbe na dvoru, mama jo je poučevala o pomenu olike, prav nihče pa je ni mogel pripraviti na spletke, nasilje, hlad in slepila Oblakovega. Si predstavljate, da bi vas babica poskušala zadušiti že v zibki ali pa da bi vam brat s kremplji zmasakriral obraz? Ali pa da bi vam sorodstvo ubilo vse mladoletne otroke? In vse to v čarobnih vrtovih, v očarljivih plesnih dvoranah, med prelepimi ljudmi v svili in brokatu.

Ofelija

Za preživetje je treba včasih pogoltniti bes. Drugič od besa komu zliti vrč vode v glavo. Za preživetje je treba uporabiti znanje prehajanja med zrcali in prisluhniti srcu – zdi se, da prav slednjega med dvorjani ne zna nihče več. A Ofelija na Polu noče le preživeti, izboriti si mora pravico do besede, pravico do odločanja, najprej pa pravico do obstoja. Ne zveni ravno sanjsko, še zlasti če imaš samo dva zaveznika – prezaposlenega in hladnega zaročenca ter njegovo manipulantsko nosečo teto, pa še za ta dva se izkaže, da sta zaveznika samo s točno določenim namenom. S pravimi potezami pa zna Ofelija na svojo stran pridobiti še marsikoga – ni čudno, da tako marsikdo od velikašev ostane brez besed.

Objavljeno v Pilu, december 2019