intervju_december19

Besedilo: Jana Zirkelbach

Želeli ste in dobili ste! Tako nekako bi se glasil uvod v naš pogovor z Denisom. Denis je res hudo simpatičen, ne le po radiu in televiziji, tudi sicer. Zabaval nas je s svojimi odgovori in zdaj bo zabaval še vas. Pa poglejmo, kaj je povedal o sebi!

Zelo si priljubljen pri mladih. Čemu to pripisuješ?

Jaz sem tisti, ki jim prek družabnih omrežij prodaja originalna oblačila po ugodnih cenah, parfume, nakit in ponarejene dokumente za vstop v nočne lokale. Kdo ne bi bil priljubljen. Poleg tega pa smo na isti valovni dolžini.

Po rodu si iz Bosne. Kaj te je pripeljalo v Slovenijo?

Do meje avtobus, od meje naprej pa oče z yugotom koral 60 (priljubljen avto v nekdanji Jugoslaviji, opomba pisca) rdeče barve. Na števcu je imel 180 km na uro in celo peto prestavo. Sredina, desno pa gor.

Kako je biti policist?

Petega v mesecu super, ker je plača. Potem je pa tam nekje do devetega fajn.

Se takšno delo ujema s tvojim značajem, ki je precej zabavljaški in veseljaški? Ali pa se mogoče motimo?

V policiji so dnevi, ko je delo zabavno, so pa dnevi, ko se vprašaš, zakaj jaz to delam. Vsekakor pa vedno poudarjam, da bi morali imeti vsi policisti najmanj 2000 evrov neto plače. Mislim, da bi bili tudi bolj veseli in bolj blizu ljudem. Ko smo brez denarja, smo slabe volje, mislim pa, da si vsi želimo, da so policisti dobre volje, slabe pa takrat, ko je to potrebno.

Kako se je zgodilo, da si pristal v radijskih in televizijskih vodah?

Bil sem non stop slabe volje. 🙂

Iskal sem rešitev, katerokoli drugo delo, ker v policiji nisem bil zadovoljen. Radio pa me je od nekdaj veselil in tako sem se opogumil, da se udeležim avdicij. Pet let sem delo na radiu opravljal ob delu na policiji, potem pa dajmo reči, da je dozorela ideja, da bi to lahko delal profesionalno in policijo zapustil. Spomnim se, da so se tej moji odločitvi sodelavci smejali, nihče ni verjel, da bom resnično dal odpoved in da bom pri svojem delu uspešen. Bili so tudi takšni, ki so mi dejali, da bom še prosil za policijskega minimalca. Nekaj pa je bilo takšnih, ki so rekli: »Stari, pejd, ti si rojen za to.«

Tvoj Denis Avdić šov poznamo vsi. Kje dobivaš toliko dobrih idej?

Na radiu in na televiziji je številna ekipa, brez katere ne bi bilo mogoče ustvarjati. Vse to je ekipno delo.

Je težko tako zgodaj vstajati? Se tega res navadiš?

Ko sem bil osnovnošolec, sem si rekel, da ko bom velik, da bom imel tako službo, da mi ne bo treba  vstajati tako zgodaj kot očetu, ob 05.10. In uspelo mi je, vstajam ob 4.10. Nikoli se ne navadiš in mislim, da se nikoli ne bom.

Si polno zaposlen človek. Radio, televizija, nastopi. Kako vse to usklajuješ?

Za zdaj sem z nastopanjem za nekaj časa prenehal. V času televizije pa moram biti kar discipliniran glede urnika. Vse je načrtovano, delo, hrana, spanje. Prostega časa praktično ni.

Kaj na tvoje delo pravi tvoja družina?

Vsem je to normalno. Vsaka služba zahteva svoje. Nekako ne verjamemo v Eurojackpot.

Koliko so stari tvoji otroci? So že pilovci?

Eno leto in šest let. Tim že bere, a bolj kake pravljice, zgodbice …

Trenutno si polno zaposlen tudi z oddajo Znan obraz ima svoj glas. Tvoja otroka spremljata oddajo?

Tim je bil star eno leto, ko je bila prva sezona, in mislim, da je njen največji fan. Oddajo pogleda naslednji dan. Prevrti vse razen nastopov.  Ubogi otrok, doma me mora poslušat, potem pa še v najljubši oddaji težim. Ko pa sliši kako pesem na radiu, se točno spominja, kdo je imitiral katerega izvajalca in katero sezono. Nekatere sem že jaz pozabil.

Kaj te najbolj zabava v oddaji?

Enako kot mojega otroka. Nastopi. Preobrazbe, imitacije. Komaj čakam, da vidim masko in nastop.

So tvoji štosi v oddaji spontani ali napisani v scenariju?

Nekateri so spisani, v pogovorih z žiranti in nastopajočimi pa ne moreš predvideti, kaj bo kdo rekel, tam je čista improvizacija.

Kaj raje počneš – nastopaš na televiziji ali vodiš svoj šov na radiu?

Vodim šov na radiu. Mogoče zato, ker je radio odprt za vse. Na TV pa sem osredotočen na nastope. Na radiu je tema vse in vse je tema.

Če se vrneva v tvojo mladost, kakšen otrok je bil Denis? Nagajiv ali priden?

Priden, da bolj pridnega ni bilo. Ubogal sem profesorje, kakšno leto nisem dobil ukora, eno leto nisem dobil ukora pred izključitvijo, nikoli nisem bežal od pouka, vedno sem imel ponarejeno opravičilo. Priden, priden.

Si rad hodil v šolo?

Zelo. A ne toliko zaradi šole kot zaradi sošolcev. Bili so kot ena moja druga družina. Takrat sem mislil, da bomo vse življenje povezani. Danes imam stike samo z dvema iz srednje šole.

Kaj ti je bilo v šoli najbolj všeč in česa nisi maral?

Najraje sem imel zgodovino, nisem pa maral fizike.

Si rad kakšno ušpičil? Je imela mama kakšne hude ure s tabo?

Mama se je poročila in me zapustila pri stari mami in teti v drugem razredu osnovne šole, tako da ne vem, koliko jo je skrbelo. Vojna v Bosni me je od tete in stare mame pripeljala v Slovenijo. Kaj hujšega nisem nikoli ušpičil, a so bile tudi doma kdaj hude ure. Dajmo reči tako, da sem grozil, da bom socialno službo poklical, pa je oče rekel: JA SAM SOCIALNA. In je bil res.

Kaj pa učitelji? Kako si se razumel z njimi?

Odlično. Nekateri so mi ostali še danes v spominu. Vedno so mi pomagali. Spomnim se samo profesorice slovenščine v prvem letniku srednje šole, ki mi je za spise vztrajno dajala oceno 2. Jaz pa sem v osnovni šoli dobival 5 za spise. Domišljijo sem kar imel in sem znal sestaviti dober spis. Tako sva za zadnji spis z najboljšim dijakom v razredu napisala spis, on se je podpisal na mojega, jaz na njegovega. Ocene so bile iste. On za moj spis 5, jaz za njegovega 2. Nato sva oba dobila opomin, ker sva to naredila. Upam, da danes priimek ne igra vloge pri tem, česa je kdo sposoben.

In punce? Kako je bilo z ljubeznijo v osnovnošolskih dneh?

Prvi pravi poljub je bil po koncu osnovne šole. Bili so bolj metuljčki, tudi držanje za roko v šoli, malce božanja in to je to. Lepo je bilo.

Objavljeno v Pilu, december 2019