justi_december19

Ko sem pred dobrim mesecem brodila skupaj s poštarjem Gezo po do kolen poplavljenih piranskih ulicah, ki so jih dvakrat v nekaj dneh zalile, kot temu pravijo, »stoletne vode«, in ko sem gledala posnetke Benetk, ki so narejene, da stojijo na vodi, ne pa pod vodo, so me znova obšle zle slutnje, da ta naš planet kmalu ne bo več »en prijeten kraj za bivanje«. Če se res ne obrnemo, pa ne jutri, marveč zdaj, in če res ne začnemo ukrepati, bo zelo hitro okrog nas izginilo na  tisoče najrazličnejših živalskih in rastlinskih vrst. Če nam v glavah ne začne utripati na stotine opozorilnih lučk, da sedimo na tempirani bombi, da to, kar se dogaja in se bo dogajalo, strahotna neurja, dvig morja, suše, niso čisto navaden normalen ciklični naravni pojav, bo že samo nekaj generacij zanamcev poskušalo preživeti na ruševinah nekoč prečudovitega planeta. Spomnila sem se šestnajstletne švedske najstnice Grete Thunberg, ki je spodbudila na milijone mladih, pa tudi odraslih, da dvignejo svoj glas proti uničevanju Zemlje, in njenih besed, da nihče ni tako majhen in nepomemben, da ne bi mogel dati svojega prispevka k ohranjanju tega našega »tretjega kamna od sonca«. Tudi vi, jaz, Geza, Milivoj, Mihec iz sosednjega bloka … lahko s svojim obnašanjem, dejanji in zahtevami oblastem damo svoj kamenček v mozaik reševanja planeta. To želim vam in sebi, pa tudi veliko ljubezni, lepih čustev in dobrih ocen ter prijaznih staršev, učiteljev in prijateljev v novem letu. Rada vas imam!

Vaša Justi 

 

Hej, teta Justi!

Imam nekaj problemov, ki jih že nekaj mesecev ne  morem rešiti.

  1. Moje prijateljice iz razreda se kregajo z mojimi prijateljicami iz sosednjega razreda. Ko se srečajo (kar se zgodi vsak popoldan ), me vsaka skupina začne vleči k sebi in ne vem, za katero bi se odločila.
  2. Obožujem eno pevko. Starši tega ne vejo in pravijo, da otrokom daje slab zgled. Ati je mislil, da ima dobre pesmi in me je želel v to prepričati, pa sem mu rekla, da ne želim več slišati za njo. Zdaj me je sram priznati, da so mi všeč njene pesmi.
  3. Z mano je nekaj resnično narobe. Prej sem bila pravi angelček. Zdaj jezikam, sem nesramna, oponašam ljudi, s katerimi se prepiram … Prosim, povej mi, če je to puberteta, ali pa kaj drugega.
  4. Ne vem, če sem zaljubljena, ali se mi samo zdi. Na taboru za nadarjene sem spoznala enega fanta. Od takrat naprej imam nanj nalepljene oči. Pretvarjam se, da ga sovražim, da bi sošolkam na zunaj pokazala, da nisem v njega. Prosim, ne reci, da bom sama vedela, ko bom našla pravega, ker to poslušam že od rojstva, pa mi nič ne pomaga.

Upam, da to ni bilo preveč. Ti si res najboljša!

Thx.

Sencaljubezni, 11 let

Čavči, Sencaljubezni!

Ne zameri mi, ampak ne morem si pomagati in bom iskrena. Tvoje pismo je tako simpatično zmedeno, tako kot je tvoje življenje, tako najstniško in pubertetniško, da sem se morala ob branju nasmejati. Še posebej, ker sem v nekaterih delih videla sebe pri enajstih, ko so moji starši z grozo ugotovili, da se je nekdanji angelček spremenil v težko obvladljivega hudička s kodrastimi rdečimi lasmi, hudička, ki se pravzaprav ni z ničimer in z nikomer strinjal, na koncu pa se ni strinjal niti sam s seboj. Joj, kako sem bila sitna. Da sem celo sama sebe težko prenašala, hkrati pa prepričana v svoj prav, čeprav se je z Marsa videlo, da grem v napačno smer. Priznam pa, da nikoli nisem, ko sem ugotovila, da počnem traparije, za to obtoževala drugih. Vse tja do 15. leta nisem bila prepričana, ali imam rada fante ali jih sovražim kot črve v solati. Če jih je kdo omenil, sem zardevala kot kmečka nevesta, na skrivaj pa sem gledala za njimi in jih analizirala, kot da bi bili prišleki iz vesolja. Ja, naporna leta so bila zame, a bogme, za druge pa še bolj. Ampak, če te lahko potolažim, le redki so se jim izognili, malo je tistih, ki jih niso mučili dvomi,  ki niso  tavali po svetu, v katerem je bilo več vprašanj kot odgovorov in več mozoljev kot odraslih, ki bi jih razumeli. Zato dobrodošla v klub pubertetnikov, v katerem je članstvo omejeno na relativno kratek čas, leto, dve, in katerega se pozneje spominjamo z nasmehom ter mešanico nostalgije in rahle groze. Denimo, kako so se sošolke dveh razredov, paralelk predvidevam, spopadale  za tvojo naklonjenost. Naj ti namignem možno rešitev. Zakaj bi se odločala za ene ali druge, kot da gre za plemena iz daljne zgodovine, brez katerih ti ne bo mogoče preživeti v  divjini? Očitno si pomembna in priljubljena, ampak čemu prepir, čemu spopadi? Kratko malo jim postavi pogoj, naj zakopljejo bojno sekiro in se začnejo družiti med seboj, ali pa boš poiskala nove prijatelje, ki so sposobni prijateljstva, ne pa izrivanja drug drugega. Naj se nehajo obnašati kot otroci iz vrtca in čisto navadni pubertetniki. Mislim, da jim to slednje prvi hip ne bo jasno, ampak hitro bodo ugotovili, da imaš ne nazadnje prav. Da pa imamo tudi odrasli pubertetniške muhe, je lep primer tvoj oči. Čakaj malo, je dobra pevka in ima dobre pesmi, ali ne? Zato se nikar ne sramuj priznati, da so ti všeč pesmi in ona. Tako pohujšljive pa zagotovo niso, da bi te bilo sram.  Ampak ljubčki moji, povejte mi, lepo vas prosim, ali ni to res malo skregano z zdravo pametjo, da skrivamo in se sramujemo enega najlepših čustev – zaljubljenosti. Ne vem, ali ti je fant s tabora samo všeč, simpatičen, ali pa si morda celo vanj zaljubljena. In ne bom ti rekla, da boš že vedela, ali je »pravi«, ker nočem biti ena tistih, ki ti od »rojstva dalje trobijo, da boš že čutila, kateri  je pravi« (zanimivo, meni so to prvič rekli, ko sem jih imela sedemnajst). Bom ti pa povedala eno drugo zgodbico. O poštarju Gezi. Ko je bil on kot najstnik zaljubljen, so o tem zelo hitro izvedeli v  še osmih vaseh okrog. Takrat ni bilo interneta in pametnih telefonov. Je sam Geza poskrbel,  da je lepa novica poletela čez hribe in doline. Čemu bi skrival in se sramoval, saj ni nikogar užalil, nič ukradel, ni se zlagal, nikogar ni mahnil. In tu se z njim popolnoma strinjam. Ne sramujmo se lepih čustev. No ja, mimogrede, lahko se počasi nehaš prepirati. Lep dan je zunaj, škoda ga je zapraviti za prepire.

 

Pozdravljena, teta Justi!

Imam en problem in upam, da bi mi ga lahko pomagala rešiti. Čez poletje sva se z bratom moje najboljše prijateljice zelo zbližala. Že prejšnje poletje sva se, a letos sva se še bolj na malo drugačen način. Več sva se objemala, več sva se dotikala, več časa sva želela preživeti skupaj, enkrat mi je celo poskušal dati poljubčka na lice. Ker smo bili na morju, sva seveda skupaj tudi veliko plavala, se tunkala, porivala v vodo in se špricala. Kadar koli sva šla vsak proti svojemu domu (čez dan smo bili namreč skupaj na plaži, a imamo hiške na drugih koncih mesteca), sva si začela pisati SMS-e. Včasih nisem prišla še niti do hiške, pa sem že dobila njegovo sporočilo. Skratka tudi, ko nisva bila dejansko skupaj, sva se ves čas pogovarjala. Zraven sva si pošiljala tudi srčke in zame si je izmišljal vedno nove prikupne vzdevke, s katerimi me je klical. Potem pa se je začela šola in začela sva se vedno manj pogovarjati in skoraj nič več se nisva videla. Kmalu sem izvedela, da si je začel dopisovati z mojo zelo dobro prijateljico iz osnovne šole. Pisal ji je podobne stvari kot meni in tudi njej je kmalu postal všeč. To me je zelo prizadelo in kar nekaj večerov sem zaspala v solzah. Svoji najboljši prijateljici nisem še nič povedala o tako rekoč flirtanju z njenim bratom, kar me zelo teži in najraje bi ji vse povedala, a enostavno ne morem. Imaš kakšen nasvet, da mi bo lažje in kako naj ji povem? In mogoče, če imaš še kakšen nasvet, kako preboleti tega fanta? Namreč, skoraj vse kar vidim, slišim, celo zavoham, me spomni nanj in na najino poletje. In vsakič, ko se pripravim na to, da bi ga dokončno pozabila, pride nekaj vmes. Ali mi kaj napiše, ali pa ga srečam.

Justi, bi mi lahko prosim pomagala? Hvala, če boš lahko.

Z ljubeznijo,

Katarina, 15 let in 10 mesecev

Živijo, Katarina!

Ah, te poletne ljubezni! Zažarijo v polnem sijaju in ugasnejo kot zvezda repatica, njihov rep pa se potem vleče še dolgo v jesen, včasih tja do zime. Ni ravno kaj prida tolažba, draga Katarina, se zavedam, ampak tudi iz lastnih izkušenj vem, da se le redke ljubezni, rojene pod poletnim  zvezdnim nebom in ob blagem šumenju morskih valov, obdržijo  dlje kot do prvih kontrolk v šoli, mislim tja nekje do prvih dni oktobra. V teh vaših najstniških letih je res težko pričakovati velike in trajne ljubezni, saj veš, takšne, ki se nadaljujejo s porokami, srečnim družinskim življenjem s kopico otrok. To je čas iskanja, tavanja, negotovosti, samoizpraševanja, spoznavanja, kajti ni lahko najti sorodne duše. Poglej, že ta fant, ki ti je tako polepšal poletje in del jeseni, se ni ravno izkazal, ko govorimo o iskrenosti. Lahko bi ti povedal, da pač njegova ljubezen do tebe kopni, da mu je všeč neka druga, ampak je raje »preskočil« zoprni del pojasnjevanja, kar je najmanj, kar si zaslužiš po tistih poletnih dneh, preživetih skupaj. Ima pravico, da mu je kdo drug bolj všeč, prav pa je, da ti prva to izveš in to prav od njega. Ne pa da neka sošolka prišepne drugi sošolki, ki to zaupa tvoji sošolki, ki potem to pove tvoji naj prijateljici, ki ti to zašepeta med poukom.  Zdaj vsaj veš, da je  simpatičen, prikupen, lep, zabaven, ampak da ni pretiran ljubitelj resnice in nima poguma pogledati ti v oči in povedati, kaj se je odločil. Jaz s takšnim ne bi rada imela opravka, ker nikoli ne veš, kdaj in zakaj te bo pustil na cedilu. Po navadi pa v takšnih zgodbah delamo veliko napako, ko poskušamo pozabiti koga, ki nam je všeč in nam je bilo z njim lepo. Tu ti bom povedala, kaj mi je zaupal poštar Geza nekega nedeljskega popoldneva, ko sva srebala metin čaj in grizljala vražje trde piškotke, potem ko je tisto dopoldne na bolšjem trgu srečal eno svojih osnovnošolskih ljubezni: »Lepo sva poklepetala, se nasmejala  dogodivščinam iz najinega najstništva, čeprav mi je takrat »strla« srce. Zakaj? Zato ker se v življenju nikoli nisem trudil na vsak način pozabiti neuspešne ljubezni, ljubezni s klavrnim koncem, ampak sem jih vedno spravljal v poseben predalček v srcu, in to samo tisti del, ko nam je bilo lepo. Ta predalček pa sem vedno nosil s seboj in ga z veseljem odprl, ko sem se hotel spomniti lepih časov v svojem življenju.«  Modro, ni kaj. Geza me pa res zna presenetiti. Tako poskusi tudi ti. Ne pozabljaj, ampak raje ohrani v spominu tisto, kar je bilo lepo. Takšnih, ki ti bodo pošiljal srčke in ljubeče besede samo nekaj minut po tem, ko sta si dala ljubčka in šla narazen, da bi se jutri spet dobila, pa bo v tvojem življenju še nekaj in za vsakega med njimi raje imej prostorček v svojem predalu, kot da se mučiš s pozabljanjem. Ko bo dan siv, ti osamljena, ko ne bo nikogar, ki ga imaš rada, v bližini, pa odpri ta predalček in na obraz se ti bo pripeljal nasmeh in dan bo lepši.

 

Hei, Justi!

Pomagala si že veliko najstnikom in upam, da boš zdajle tudi meni, ker ti pišem namreč že 11.

  1. Imam probleme s starši: pač jaz osebno mislim, da sem za vse stvari prikrajšana, telefon imam lahko sam med vikendom, spat morem ob pol devetih ipd. Vedno se za take stvari zjočem pri sebi, ampak mi je to zlo kruto, ker imajo lahko vsi drugi telefone, jaz pa sem kr nekaj, k ga ne smem met😭
  2. Učiteljica nam je povedala, da bo naslednji teden začela spraševati zgodovino, mene je že pošteno strah, kajti vem, da bi se mogla učit, ampak se mi po resnici povedano NE DA
  3. Veliko mojih sošolcev se pogosto pogovarja o seksu, da bi pač radi imeli spolne odnose, mene pa to tudi zanima, ampak se ne upam priključit, kaj če se bojo smejali. Vem, da imaš veliko pisem, ampak PROSMMM objav ga, kr res več ne vem kaj naj naredim in ja res sori za predolgo pismo, pa še daj kost Šnofiju in Pepci!!

Štefi, 13 let

Ojla, Štefi!

Morala bom malo okrcati svojo urednico v Pilu, pa tudi poštarja Gezo, ker sta očitno nekaj zabrkljala in mi pozabila prinesti tvojih prejšnjih deset pisem. A zdaj sva skupaj, enajsto je le priromalo do mene in moram ti povedati, da te čisto razumem, ko praviš, da se ti ne ljubi usesti za mizo, vzeti učbenik in zvezek v roke in se pripraviti na spraševanje. Oni dan sem se jezila sama nase, ker se že mesec dni pripravljam, da bi pospravila poletno garderobo in zaščitila rože na balkonu pred zimskim mrazom, pa odlašam in kar nekaj mencam in očitno nekje v sebi upam, da se bo to morda kar samo naredilo. Morda bo, preden pospravim kopalke, prišlo poletje in mi tega pač ne bo treba početi. Pa ja, kar misli si, bi rekel sosed Milivoj, prej bo na vrbi obrodilo grozdje, kot pa se bo samo pospravilo. Joj, kako si pameten, sem malce z jezo pomislila, čeprav sem vedela, da ima stoodstotno prav, in se lotila teh opravil. In veš kaj?  Ko sem končala, sem bila tako zadovoljna in vesela, ker so bile omare urejene in me ni bilo vsako jutro strah, ali mi je mraz pomoril rožice, da sem naredila kar kostanjev piknik za blokom. Kaj ti hočem povedati? Včasih se res težko premaknemo, ampak pomisli, da boš po vloženem naporu, po nekaj urah sedenja, branja, zapisovanja na koncu vendarle nagrajena z dobro oceno, da boš ti zadovoljna, starši tudi, nekaj novega boš med učenjem izvedela, morda zanimivega, morda uporabnega za poznejše šolanje, skratka korist zna biti večstranska in zato trud dodobra poplačan. Če se sami težko premaknemo, potem to velikokrat velja tudi za starše, ki prepričani v svoj prav in z izgovorom, da otrokom želijo samo najboljše, vztrajajo pri nekaterih stvareh, čeprav bi bilo dobro poiskati kompromis. Da vsak malce popusti in dovoli malo več prostora zdravi pameti. Saj veš, da jaz nisem pretirano  navdušena nad čezmerno uporabo telefonov, ki so postali glavni in skoraj edini način komuniciranja med ljudmi. Tudi če prijatelji sedijo za skupno mizo, vsak bulji v svoj zaslon in si celo, to sem videla na lastne oči, po telefončkih dopisujejo, čeprav sedijo drug ob drugem.  Ne maram pa tudi pretirano omejujočih in togih pravil, pa čeprav so zavita v celofan dobrih želja in skrbi za zdravje otrok. Ne vem sicer, s kakšnim pojasnilom tvoji starši omejujejo uporabo mobilnika in te pošiljajo na zgodnje spanje, vem pa, da bodo na koncu ta boj izgubili. Ne bodo mogli še dolgo vztrajati pri takšnih pravilih, ker okolje in čas prav gotovo nista na njihovi strani. Od tebe pa je odvisno, ali boš, ko bo prišlo do omilitve pravil o uporabi telefona in urnika spanja, to izkoristila po pameti ali pa zlorabila in potem visela pred zaslončkom, dokler se ti ne bodo začeli delati raznobarvni krogci pred očmi, spat hodila pa, ko bodo drugi vstajali. Ali z drugimi besedami, s starši je včasih treba kot z otroki. Stvari jim je treba razlagati počasi, strpno, razumno in ne pričakovati, da bodo dojeli isti hip, ko jim kaj razložite. Da, denimo, v tvojem primeru, mobilnik prav pride, da se kaj na hitro dogovoriš glede šole, da izmenjaš potrebne informacije o predmetu, pri katerem pišete kontrolko, da lahko od sošolcev kaj pomembnega pravočasno izveš in da je zgolj »klepet«  bolj izjema kot pravilo. Poglej, ne navajam te na laž. Resno mislim, da pametni telefoni lahko pomagajo pri vsem, kar sem naštela, in je tisto neskončno čvekanje po raznih omrežjih pretirano in nepotrebno. Če tudi ti tako misliš, to razloži staršem in se potem tega tudi drži, da ne bom še tebe kje videla, kako s prijatelji sedite, a se ne pogovarjate, ampak skoraj zombijevsko strmite v telefone. In če boš svoj pametni telefon uporabljala koristno, potem, če že nisi na računalniku, na njem preberi kaj o spolnih odnosih, spolnosti ali preprosto o seksu. Nekaj malega osnovnega znanja si naberi in potem se ti ne bo težko vključiti v družbi v pogovor o tej, v vaših letih priljubljeni temi. Ne nazadnje, tudi jaz, ko se odpravim v kakšno družbo, v kateri vem, da bodo govorili tudi o zadevah, v katerih nisem preveč doma, naredim najprej domačo nalogo, kaj preberem, se pozanimam, vprašam in potem lažje sodelujem v pogovoru. Naj ti ne bo nerodno in ne boj se. Spolnost je pomembna sestavina našega življenja in je prav, da se o njej pogovarjamo, pa ne kot o neki grozni skrivnosti in v strahu, da bi se osmešili. Nihče med vami ni veliki strokovnjak na tem področju, šele začeli ste ga odkrivati in raziskovati, je pa res, da se znajo nekateri tvoji vrstniki, predvsem fantje, širokoustiti, kakšni poznavalci, teoretični in v praksi da so, pa je resnica kar precej drugačna. Šnofi in Pepca sta dobila vsak svojo kost in se ti med lizanjem in cmokanjem priboljška lepo zahvaljujeta.

Objavljeno v Pilu, december 2019