tiinjaz_december19

Besedilo: Jana Zirkelbach

Vstopili smo v december, iz vseh izložb se bleščijo okrasja, povsod so nameščene lučke, v mestnih središčih so postavljene novoletne jelke in stojnice, v zraku je vonj po božičnih dobrotah. Vse je v pričakovanju božiča in silvestrovega, najdaljše in najbolj vznemirljive noči v letu.

Vse lepo in prav, kadar smo dobre volje in optimistično razpoloženi. Če se tudi sicer veselimo vsakega dneva že zjutraj, ko vstanemo. Kaj pa, če ni tako? Če smo zaradi nečesa žalostni ali razočarani, če imamo glavo polno skrbi? No, takrat pa nam gre bleščavo in vzneseno vzdušje lahko pošteno na živce.

Ko sem bila nekega daljnega decembra vaših let, sem bila ravno hudo nesrečno zaljubljena. Živo se spomnim tega, kako se mi je ob vsakem okrašenem drevescu sprožil plaz solza. Mama me je nerodno spraševala, kaj želim, da bi mi dedek Mraz prinesel pod jelko, in zdelo se mi je naravnost grozno, da me mori s takšnimi banalnimi zadevami, ko se je meni vendar ravnokar porušil svet.

Prevelika pričakovanja

In zdaj, ko štejem že precej let, mi je jasno, da je bila težava mojih najstniških decembrskih pričakovanj ta, da so bila prevelika. K temu je veliko prispevala seveda moja najstniška glava, pa knjige in revije, ki sem jih prebirala, in sladkobni božični filmi na televiziji in v kinu. Z vso čustveno navlako se nisem znala spoprijeti in moja pričakovanja so bila hudo prevelika.

Zdelo se mi je, da bi v tem decembrskem času moji starši morali prekipevati od strpnosti, dobre volje in dobrote, pa so bili takšni kot zmeraj. Prijatelji bi mi morali izkazovati drobne pozornosti, čas bi moral prekipevati od prijetnega druženja in oh, novoletna zabava bi morala biti res nekaj posebnega, ne pa da je sploh ni bilo in še starši me itak ne bi pustili nanjo. Da ne govorim o ljubezni, ki bi se vsaj decembra morala zgoditi, če

se že prej ni! Veliko kasneje, ko se je moja glava umirila od prevelikih pričakovanj, se mi je december začel zdeti prav prijeten. Nisem se več pustila zavesti vsesplošni evforiji, ampak sem v miru in s prijetnimi občutki okrasila jelko, spekla piškote in napisala voščilnice.

Priznati moram, da so me (in me še zmeraj) še najbolj obremenjevala darila, ki sem jih morala kupiti, ampak tudi to sem si z leti naredila bolj preprosto.

Obiski

In obiski? No, tudi tu sem se uprla vsesplošni ideji, da je december čas, ko skušaš popraviti vse zamujeno in obiščeš vse stare tete in daljne sorodnike, ker se to spodobi in ker si je treba voščiti srečno novo leto. Tako kot običajno sem preživela božični večer s svojimi najbližjimi, silvestrovo pa s tistimi prijatelji, s katerimi se družim tudi med letom.

In prav nič posebnega nisem več pričakovala od silvestrovega, in glej ga zlomka, če nič ne pričakuješ, je lahko potem zelo fajn, ker je itak vse boljše kot nič, in če je zelo posrečeno (kar seveda ni vedno), si potem še toliko boljše volje.

Starši

No, pri vas je seveda še drugače. Žal o količini decembrskih obiskov odločajo vaši starši. In le kako jim dopovedati, da res ni potrebe, da ste udeleženi pri obiskih vseh daljnih sorodnikov in prijateljev? Kot vedno je pri vseh »težjih« pogovorih treba uporabiti malo diplomacije. In dobre argumente. Morda tudi dobro ponudbo. Da boste posesali stanovanje in pomili po tleh, medtem ko bodo starši na obisku pri stari teti? No, tako nekako se je treba pogajati tudi za novoletne izhode. Staršem veliko pomeni, če do potankosti podrobno vedo, s kom boste preživljali čas, kako, kje in ali se boste držali dogovorjene ure.

Pomaga, če vaši prijatelji in sošolci pridejo na obisk in potrdijo kraj, čas in način druženja.  In seveda pomaga, če se tudi sicer držite dogovorov in jih ne kršite in tako uživate zaupanje svojih staršev …

Objavljeno v Pilu, december 2019