intervju_januar20

Besedilo: Jana Zirkelbach

Boštjana Gorenca Pižame vam ni treba posebej predstavljati. Je naš tako dolgoletni pilovec, voditelj naših kvizov in veselošolske prireditve, avtor stripa, pa tudi sicer uveljavljen stand up komik, voditelj in komentator na družabnih omrežjih. Ta hip z Matejem de Ceccom pripravljata že četrti del stripa Šnofijeva druščina v knjigi.

Pilovci te poznajo predvsem po našem stripu in pojavljanju na televiziji in v reklamah. No, morda tudi po kakšni tvoji predstavi, obisku na šoli ali knjigi. Povej nam, kaj vse počne Boštjan Gorenc Pižama?

Cel kup reči, ampak vse so povezane z jezikom. Pišem pravljice, stripe, predstave in knjige, prevajam, nastopam v predstavah, snemam podkaste, obiskujem šole ob zaključku bralne značke … Samo repam ne več, čeprav me na Wikipediji še vedno vztrajno tlačijo med aktivne reperje.

Kaj od naštetega si najraje?

Vse mi je kul. Prevajanje – rad se igram z jezikom. Poskrbim, da nekaj, kar je napisano v tujem jeziku, zveni fajn tudi v slovenščini. V stand upu imaš material, ki ga potem na grobo napišeš v temni čumnati in se greš potem postavljat pred ljudi, in če ni delovalo tako, kot si načrtoval, je kar hec. Pisanje za najmlajše ima prav poseben čar. Sploh kadar imaš potem priložnost svoje pravljice pripovedovati v živo. Ja, rad sem tako razpršen. Težko rečem, kaj je bolj fajn.

Prevajalec si rad. Je to služba ali hobi?

Ne, ni samo služba, tudi veselje, čeprav seveda od tega živim. Ja, se pa, kot sem že rekel, zelo rad igram z besedami, tako da prevajanje ni težka služba. Sicer pa gledam na to, da je tako vse, kar počnem. Da to rad počnem. Nisem tip človeka, ki se rad muči. Razen ko so roki za oddajanje in moram prestavit v višjo prestavo in si očitam, zakaj nisem prej pridno delal.

Nedavno je izšla tvoja in Matejeva (op. Naš ilustrator Matej de Cecco) Šnofijeva druščina 3, pripravljata pa že 4. del. Stripe, zbrane skupaj v knjigi, smo delali skupaj in tu si pridno in sproti delal (in še kar točno oddajal). Si za nas prvič delal stripe?

Stripe sem rad delal že v osnovni šoli, saj veš, ko pri zgodovini učiteljica sprašuje, ti pa malo rišeš in pišeš po zvezku. V petem razredu smo dobili enega ponavljavca v razred in so ga posedli zraven mene, da bom jaz dobro vplival nanj, ampak potem je pa tudi on dobro vplival name. In tako so nastali prvi stripi.

Ti si bil priden v šoli, a ne?

Ja, jaz sem prišel v šolo sicer čisto nesocializiran, potem sem se pa moral naučit vse od začetka – se pravi, kako se boš v neki sredini obnašal, in sem se moral vsega privadit. Ampak očitno sem bil uspešen in tako so mi zaupali tega sošolca, ki se je dejansko malo umiril, jaz sem se pa malo razživel. In on je res znal risat, jaz sem pa imel ideje za šale. Ker risat sem znal pa samo tiste like, ki jih narišeš samo iz profila. In tako so nastali prvi stripi. Sem pa takrat požiral stripe, sploh Pipca in Rdečo peso iz Pionirskega lista, potem pa še vse drugo, kar je bilo takrat v osemdesetih, Desa in Dergi … Pa vse stripe, ki smo jih dobivali skozi Politikin zabavnik. A veš, da sem imel že takrat objavljeno eno uganko v Pionirskem listu, pri Naočniku in Očalniku, in sem dobil nagrado?

Ampak kdaj najdeš čas za vse to? Imaš tudi družino, sina, ženo …

Spim samo vsako tretjo noč, pa gre, hehe. Dejansko sem se naučil, kako si razporediti čas. Veliko kreativnega dela opravim tudi med vožnjami na nastope.

Vem, da se ti bo tole zdelo zelo zlajnano, ampak verjamem, da zanima marsikaterega pilovca – zakaj Pižama? In kdaj si dobil ta prepoznavni vzdevek?

Vzdevek se me drži še iz prvega razreda. Nekoč sem prišel v šolo v trenirki in se je nekdo odločil, da je podobna pižami, in se je zgodilo. Sprva vzdevka nisem maral, sčasoma pa sem a vzel za svojega in s tem težakom, ki so me zafrkavali, vzel njihovo najmočnejše orožje.

O šoli sva že govorila, pa se bova še malo vrnila v osnovnošolske dni. Kakšen otrok je bil Boštjan? Priden ali nagajiv? Živahen ali len?

V nekem intervjuju sem se pošalil, da sem bil leni piflar. Da se mi doma ni dalo preveč učiti in sem zato pri pouku pridno poslušal, da sem imel doma več časa za branje in igro.

In kaj te je takrat najbolj zanimalo? Čemu si posvetil največ časa?

Knjige. Stalno sem bral. Pa glasba. Sedel sem ob radiu in snemal komade na kasete. Kar zavidam današnji mladini, ki glasbo brez težav najde na spletu. Mi pa smo ždeli ob kasetarju in upali, da napovedovalec ne bo govoril čez uvod komada.

Kako si se razumel s starši? Si ušpičil kakšno traparijo?

Sem bil dokaj neproblematičen. Če sem ušpičil kakšno krepko, pa sem za njo tako uspešno zabrisal sledi, da jih ne bi našel niti detektiv Birsa iz Jezera.

Kaj pa učitelji? Ste se razumeli? Se spomniš kakšne anekdote iz šolskih dni?

Z učitelji smo se razumeli prav fino. Sploh z učiteljico biologije, ki je vodila naravoslovni krožek. S tem krožkom smo hodili po Sloveniji in tujini ter iskali fosile in minerale ter jih nato tudi razstavljali. Glede anekdot pa tako: sem že zgoraj omenil, da sem se trudil z brisanjem sledi. Ne morem zdaj zblebetati vsega, hehe.

Kaj si imel v šoli najraje in česa nisi maral?

Od predmetov mi je vedno najbolje šla matematika. Najslabše pa fizika. Vsaj od teh za oceno. Pri telovadbi tudi nisem ravno blestel, ampak me je vsaj višina reševala, da mi je šlo dobro pri košarki. Na nekem medšolskem prvenstvu sem ukradel žogo Marku Miliču, ker sem bil edini iz naše ekipe dovolj visok, da sem mu jo lahko izbil iz roke, ki jo je stegoval nad glavo. Tako da sem, kar se košarke tiče, skoraj profesionalec.

Kaj pa punce? Kako je bilo kaj z ljubeznijo v osnovnošolskih dneh?

To so bile bajeslovne reči, ki so baje obstajale, srečal se pa nisem z njimi, hehe. Vedno sem bil uspešno nesrečno zatrapan.

Kaj bi svetoval nesrečno zaljubljenim pilovcem in pilovkam?

Ne obupajte! Ne vrzite puške v koruzo! Pa predvsem naj vam ne bo nerodno simpatiji povedati, da vam je všeč. Ne fantje ne punce nismo vedno mojstri v branju znakov.

In kaj je tisto, kar je najbolj pomembno v odraščanju?

Da imaš nekoga, ki se mu lahko zaupaš. Da imaš podporo doma. In predvsem, da si ustvarjalen. Da raziskuješ, kako najbolje izraziti svoja čustva in misli. Pišite, rišite, snemajte, skladajte, plešite, programirajte … Dajte ustvarjalni žilici prosto pot!

Objavljeno v Pilu, januar 2020