bralni_januar20

Pripravila: Katja Stergar v sodelovanju z Bralno značko

 

Pohitel je mimo, ne da bi dvignil pogled, in ko je že zgrabil kljuko, ga je ujelo vprašanje.

»Kam pa greš?«

»Na produkcijo srednje glasbene.«

Presenečeno je spustila očala z nosa in tehtala, kaj se dogaja. Na Simonovem nosu sta visela krivda in sporočilo, da ji želi nekaj prikriti. Nasmehnila se je.

»To je zadnje, kar bi pričakovala. Je luštna?«

Vedel je, da se bo to zgodilo, če ga bo le pogledala v oči. Kdo ve, zakaj je bil zanjo kot odprta knjiga.

»Samo sošolka.«

»Še vedno je lahko luštna.«

Jezno je udaril z nogo ob tla.

»Ja. Je. Si zdaj zadovoljna?«

»Me boš peljal s seboj, da jo bom videla?«

Rdečica je tako obarvala Simonov obraz, da se je zdelo, da bo zagorel.

»Mislim, da bom ostal doma.«

 

Preživetje

Kaj je je težje – biti vrhunski športnik, sam preživeti v naravi ali preživeti mamino zasliševanje? Simonu noben trening ni bil odveč, nikoli ni preskočil nobene vaje ali iskal izgovora za karkoli v povezavi s smučanjem . Tekmovalno smučanje je bilo njegovo življenje. Edino, kar je pri smučanju sovražil, je bilo čakanje – takrat bi se namreč lahko učil. Tako je to, če imaš starše perfekcioniste, hitro tak postaneš tudi sam. Šport za Simona ni bil izgovor za neznanje, še za nižje ocene ne, ampak razlog za še več vložene energije.

Užitek, ne boj

Po hudi prometni nesreči je bilo s tekmovalnim smučanjem konec, s tem pa tudi konec užitka. Začel se je boj za preživetje v vsakdanu. Kdor se ni ukvarjal z vrhunskim športom, si ne more predstavljati, kako težko je živeti brez adrenalina v krvi, ko dan postane nepomemben, če se v njem ne zadihaš. In kako je šele živeti, če na začetku niti hoditi ne moreš. Simonovo življenje se je postavilo na glavo – a na srečo je ravno to imel na svojih ramah – pametno glavo, ki jo je v šoli s pridom uporabljal.

Boj, ne užitek

Pa vendar mu to ni bilo dovolj, morda tudi zato, ker se je v razredu počutil zelo osamljenega. Morda zato, ker se je osamil sam? Morda zato, ker je v razred zaradi nesreče prišel kasneje? Morda zato, ker se mu je šola zdela pomembna? Včasih pa je dovolj le ena zmaga na nogometni tekmi in en nasmeh prijetne punce, da se stvari začnejo spreminjati – tu pride na vrsto mamino zasliševanje. In zdi se, da je za Simona prav to najtežje od vsega. A zares obstaja še nekaj težjega. Njegov oče – športnik od glave do pet, hkrati pa vrhunski primerek alfa samca.

Boj in užitek

Če je Simon trmast, je njegov oče še bolj, če se Simon rad dokazuje, se njegov oče še bolj. Če je Simon rad tekmoval, je njegov oče še raje videl, da njegov sin tekmuje. In najtežje od vsega je očetu dokazati, da ga v življenju ni strah in da zmore. Zato Simon sprejme izziv – en mesec bo sam preživel v naravi. Ker mama v nasprotju z možem in sinom ni trmasta, jima postavi pravila, Simona muči z učenjem o uporabnih rastlinah in ga spusti v gozd. Preživetje v naravi je boj in trpljenje in samota in trma in tudi užitek. To ni za vsakogar, ampak Simon ni vsakdo. Pa tudi Petra, prijetna sošolka ni vsakdo. Veliko boja, veliko spoznavanja samega sebe, veliko pustolovščin in tudi veselja. Ah, to je to – življenje. In komu ga Simon reši, naj tu ostane skrivnost.

Objavljeno v Pilu, januar 2020