justi_januar20

Pa dobro, ljubčki moji, a mi lahko kdo pojasni, kaj je s temi starši!? Priznam, raje bi  na tem mestu z vami poklepetala, kako je bilo med božično-novoletnimi prazniki, kako kaj ljubezen, ali se kaj dričate po zasneženih hribih, kaj načrtujete za zimske počitnice … Toda toliko pisem sem dobila (dve sta tukaj spodaj) o starših, ki zahtevajo od svojih nadobudnežev, da prestopajo meje nemogočega, in nanje pritiskajo na vse mogoče načine, da sem se morala ustaviti ob tem problemu. Namreč ali starši res niso prebrali niti ene od tisočih strokovnih, znanstvenih ugotovitev, da se veliko več doseže, če se ljudi, torej tudi otroke, nagrajuje, spodbuja, se jim pomaga, se z njimi pogovarja, ne pa kaznuje, prepoveduje, zmerja, ustrahuje … ? Ko berem vaša pisma, dobim občutek, da mnogi očetje in mame nikoli niso bili pravi najstniki, da nikoli niso imeli svetlih in temnih obdobij, da so bili sami odličnjaki, pridni in ubogljivi, skorajda idealni in imajo zato pravico to isto zahtevati od svojih potomcev – najmanj odličen uspeh, kup prostočasnih dejavnosti, glasbene šole, vedno dobro voljo, stalno pomoč pri vseh domačih opravilih, in to z nasmehom, skromnost in uspešno življenjsko pot – gimnazija, faks, poroka, otroci, odlična služba … Spomnite jih, tudi s pomočjo teh mojih nekaj stavkov, da le niso bili tako idealni, kot zahtevajo od vas, in prosite vaše učitelje, naj vam pomagajo in na roditeljskih sestankih spomnijo starše na njihovo najstništvo, ki le ni bilo tako brezgrešno. Naj jim razložijo, da še nikomur ni uspelo v življenju zgolj zato, ker so mu starši prepovedali uporabljati telefon in prepovedali družiti se z vrstniki. Mogoče pa nam le uspe.

Vaša Justi

 

Hej!

Verjetno boš nad branjem tega dolgega pisma obupala, ampak vredno je poskusiti, imam probleme …

  1. Moja mami in ati sta se ločila že dolgo nazaj, mislim, da ko sem bila stara 6 mesecev, torej takoj po tem, ko sem prišla na svet in zdaj me zelo skrbi, ker svojega atija več ne vidim. Nazadnje sem ga videla pred enim letom, mami mi ga ne pusti več obiskovati.
  2. V šoli me ne marajo, vedno sem v ozadju, vsi me odrivajo, kličejo me tudi francoska Korejka. To pa zato, ker rada poslušam K POP in ker ne vem izgovoriti tako dobro r, kličejo me tudi po različnih vzdevkih, ki me razžalostijo npr. kumarica, piflarka …
  3. Nisem ravno iz bogate družine in me zelo skrbi zaradi tega. Mami ima minimalno plačo 600 evrov in kupujemo le najnujnejše stvari. Ne vem, kako bomo nadaljevali. Sicer tudi moja sestra dobiva štipendijo, a to le malo pomaga.
  4. Živim v normalno bednem in dolgočasnem kraju na vasi, navajena sem vaških otrok, ki tekajo po cesti, se vozijo s kolesi in to me moti. Moti me, da jaz tega ne smem, komaj lani sem mami prepričala, da me je pustila, da sem šla delat plakat s sošolko.
  5. Vse moje sošolke v šolo nosijo oblačila iz dragih firm (Gucci, Guees, Nike, Nasa), jaz nimam nič od tega, v šolo še vedno nosim trenirke in pajkice, medtem ko se vse moje sošolke oblačijo v kavbojke, ki stanejo po 20, 30 €. Jaz si tega ne morem privoščiti, počutim se zelo revno …

To bo za enkrat vse. Upam da mi boš pomagala, ker res sem že skoraj na dnu.

Sad Girl, 13 let

Draga moja, sem prebrala roman Vojna in mir, zaradi katerega bi lahko končala na urgenci, če bi ti padel na noge, tako debel je, pa da ne bi prišla do konca tvojega pisma. In sem ga, seveda, prebrala, celega. In sem, seveda, bila žalostna, kakopak. Jaz bi lahko na koncu napisala  ne Sad girl, ampak Sad tetka. Pa ne zaradi tega, ker nimaš možnosti nositi znamk Gucci ali Nike. V časih, ko so mnogi otroci bolj lačni kot siti, ko ne morejo na šolske izlete in si težko privoščijo čisto navadne, najbolj poceni cunjice, se mi tisti našitek ali nalepka zdi sila nepomemben problem. Mimogrede, mnogi izdelki teh »slovitih« znamk so, kot vi radi rečete – »sfejkani« oziroma so poceni ponaredki, na katere samo prišijejo znamko, v resnici pa so oblačilo sešili za en dolar v zadnji vasi v Bangladešu. Nič ne skrbi, prišla boš v položaj, da si boš lahko privoščila odmevnejšo znamko, ampak po moje boš do takrat tudi ti spoznala, da so v življenju veliko bolj pomembne druge stvari. Tisto, kar pa me res žalosti, je, da se znova, tudi v tvojem primeru, spopadamo z nestrpnostjo vrstnikov, z odsotnostjo prijateljstva, razumevanja in spoštovanja med sošolci. Delati se norca iz nekoga, ki ima slabše premoženjsko stanje, govorno napako, slabši šolski uspeh, zaradi glasbe, ki jo posluša, ločenih staršev ali barve kože, vere je res ne le težko razumljivo, ampak nesprejemljivo. Vem, otroci znajo biti kruti, ne razmislijo pravočasno in dovolj, preden nekoga prizadenejo, toda sami nosijo le del krivde. Večji del krivde pa nosijo odrasli in tudi šola. Odrasli se prepogosto obnašamo nestrpno, tudi nasilno in smo mladim slabi vzorniki. V šolah pa, kolikor vem in spremljam, odločno  premalo pozornosti posvečajo vprašanju spoštovanja in sprejemanja drugačnosti vseh vrst in oblik, razumevanju socialnih stisk in ponujanju pomoči potrebnim. Imam še občutek, da na šolah, namesto da bi spodbujali učence, da učiteljem in socialnim delavcem takoj razkrijejo svoje probleme, raje uberejo lažji način: zapirajo oči pred problemi in se izogibajo težavam, ki jih prinaša aktivno razkrivanje in reševanje teh problemov, ki jih je, sodeč po pismih tetki Justi, ogromno. Sama sem nekoč tu in tam bila deležna kakšne zbadljivke zaradi mojih nekoč divje rdečih, skodranih in neubogljivih las, no ja, malo tudi zaradi malo bolj čustvenega odzivanja na svet okrog sebe. Imam pa občutek, da bi bila danes zaradi teh istih stvari, drugačnosti ali posebnosti, kakor pač temu rečemo, veliko bolj in pogosteje tarča zmerljivk, zbadanj in neumestnih pripomb kot nekoč. Če se pa učitelji sami ne zganejo, jih je treba malce spodbuditi. Zato vam vedno pravim – ne sramujte se, naj vam ne bo nerodno stopiti do socialne delavke in razredničarke in jim razložiti, kakšne so vaše težave, ki jih oni ne opazijo. Še posebej tistih ne, ki jih imate doma. Da ti mama ne dovoli stikov z očetom ali da ti omejuje druženje s sošolkami, tudi ko gre za šolske obveznosti, sta dva problema, ki ju težko rešujem z dopisovanjem v našem kotičku. Učitelji na šoli pa lahko in morajo. Tudi njim ne sme biti vseeno, kako se počuti njihova učenka, kakšne probleme ima in kako jih rešuje. Morajo se pogovoriti z mamo in ugotoviti, kaj je problem in kako ga razrešiti.  Ne smejo pristati na malce zlizan izgovor, da so to družinske zadeve. Morajo se pogovoriti tudi z razredom, pa ne le enkrat, o strpnosti, drugačnosti in medsebojnih odnosih. Saj ni treba, da pogovor teče o tebi. Gre za  splošni in širši problem, v katerem si ti samo ena od mnogih prizadetih. Zato moraš vztrajati pri iskanju rešitev za težave.

 

Hyolo!

Vem da maš pil verjetno že sestavljen ampak vseeno bom pisala …

Moj problem je tak moja mami in ati sta oba direktorja firme (ime bom zadržala zase) in od mene zahtevata veliko in to zelo zelo zelo veliko pričakujeta da bom mela vse pet pet pet ampak js tega enostavno ne zmorem sem v osmem razredu in imam tudi trojke dvojke in en cvek zaradi tega sta mi uzela telefon racunalnik in cist use ter mi prepovedala use niti s prijatelji nesmem vec nikamor moja starsa bi tudi rada da bi sla na gimnazijo in potem studirat ampak js nebi rada sla tja rada bi postala kozmeticarka ali vzgojiteljica ko sem jima to povedala sta rekla da bom sla tja kamor njidva hoceta da to delata za moje dobro in tut zarad tega mam se vedno prepoved telefona mam tui starejso sisto ki mi je rekla naj grem tja kamor js hočem ona ju je poslusala in sla na gimnazijo ceprau je to ne veseli zdaj pa sploh več ne vem kaj naj storim!?

PROSMMM LEPO PROSIM POMAGAJ …

SaRaH, 13 let

Ljuba SaRaH!

Pil in naš kotiček nikoli nista do konca sestavljena. Ko naredimo eno številko, že nastaja nova, ni predaha, ni premora, in zato če česa ni v tej, to dobiš v naslednji številki. Tako je najbrž tudi tvoje pisemce priskakljalo na te strani samo mesec dni pozneje, kot si upala.  Ker pa dvomim, da so se starši v tem času premislili glede tvojega nadaljnjega šolanja, tale najin klepet ne bo šel v nič. Če si začela brati naš kotiček od začetka, potem veš, da so bile moje uvodne misli namenjene tebi in tebi podobnim. Torej tistim, ki so jim starši mimo in proti njihovi volji začrtali pot v srečno prihodnost, o kateri ni in ne bo razprave! Tako bo, vse dokler vam oni kruh režejo, ker oni vse vedo, predvsem pa vedo, »kaj je  najbolje za njihovega otroka in kako se to doseže«. Če jima uspe iz otroka, ki ga zanimata poklic vzgojiteljice ali frizerke, narediti jedrskega fizika in to tako, da mu zaradi slabših ocen odvzameta telefon in računalnik, potem bosta prišla v nove vzgojne učbenike, saj bosta prva, ki bi jima to uspelo. Pa ni bojazni, da bi razpravljala o njunem vzgojnem pristopu, ki ni nekaj novega, pisala strokovne članke, v katerih bi ju hvalila, da jima je uspelo narediti srečnega in zadovoljnega otroka proti njegovi volji. Le kje ljudje pobirajo »resnice«, kot je ta, da so srečni samo tisti otroci, ki gredo na gimnazijo. Halo! Pred kratkim sem po nekaj mesecih spet srečala staro dobro prijateljico Lojzko, ki mi je ob kavi povedala: »Zjutraj gledam svoja sinova – en je uspešen pravnik in odhaja v službo v obleki, s kravato, resen in zamišljen, drugi, ki je pustil faks in se priučil dela s knaufom in fasadami, pa je bil, še preden je odkorakal na gradbišče, že navsezgodaj nasmejan in zadovoljen. Justi, še tisto malo slabe volje, ker ni doštudiral, me je minilo. Fant je srečen, pa ni jedrski fizik.« Kdaj bosta tvoj oče in mama to spoznala, težko napovemo. Spopad za tvojo »srečno« bodočnost zna biti kar naporen in dolgotrajen, a da bi starši počasi spoznali svojo zmoto, bo morda vseeno treba nekoliko pomagati. Za to obstajajo na šolah za poklicno usmerjanje učencev izobraženi učitelji oziroma pedagogi in sociologi. Najprej za to, da pomagajo najstnikom odločiti se, kam po osnovni šoli v skladu z željami in učnim uspehom, a če je treba, tudi staršem, da lažje razumejo poklicne želje svojih otrok. Počasi jima bo treba razsvetliti obzorja in razložiti, da vsi ne morejo biti direktorji. In da bosta nekoč najbrž imela vnuke, ki bodo potrebovali vzgojiteljice, ki jih ne bo, če bodo vsi študirali ekonomijo, pravo, strojništvo … Najbrž bosta vesela, da bo za njune vnuke skrbela vzgojiteljica, ki ima nadvse rada svoj poklic in si ga je sama izbrala, ne pa, da so jo vanj potisnili starši. To jima povej, mogoče pa bosta razumela.

 

Hoi!

Ne bom nakladala kako dobra tetka si kr to že sama veš. Vem da imaš veliko pisem in da se bo moje izgubilo, ampak ga le preberi ker ti pišem namreč že 12-stič.

Imam kup problemov …

  1. Moji starši so zeloo strogi in mi med tednom ter včasih še med vikendom ne pustijo imeti telefona vsi drugi ga lahko imajo celo moj brat, a jaz ga ne smem niti pogledati. Res je da imam zadnje čase v šoli trojke ampak to mojemu atiju nikakor ni prepričljivo on hoče da imam jaz vse pet, ampak preprosto nisem zmožna tega rada bi imela telefon in bila enaka kot drugi toda problem je moj ati in niti ne poskušaj napisati naj se z njim pogovorim, ker to ne bom poskušala …
  2. V šoli sem začela dobivati slabe ocene(1,2,3) kot sem že prej napisala moj ati ni zadovoljen jaz se pa preprosto ne morem bolj truditi cele dneve samo sedim za knjigami. Rekel je celo, da naj o prostem času sploh več ne sliši, edino kar je je moj šport ki ga treniram edino to je ko se ne učim …
  3. V šoli nisem pomembna nikomur seveda imam prijatelje toda le ko ni nikogar drugega poleg sem. Jaz sem super ko rabijo knjige in zvezke in odlična ko jim jih posodim, drugače me pa niti ne pogledajo …
  4. Moj brat se pogosto smeji in norčuje iz mene ko dobim slabo oceno use mi meče pod obraz in vsem to govori moja starejša sestra pa mi govori, da iz mene itak nič ne bo …

VEM DA JE PISMO PREDOLGO AMPAK PROSIM POMAGAJ KER RES VEČ NEVEM KAJ NAJ TI SI MOJA EDINA MOŽNOST!!!

Iz odličnjakinje v zgubo, 13 let

Živijo, Zguba, ki bo znova odličnjakinja!

Pismo seveda ni predolgo in jaz nisem tvoja edina možnost. Še najmanj – zadnja možnost, kot bi se morda dalo iz pisemca slutiti. Za tvojo pot naprej si ti glavna možnost, vsi drugi pa ti lahko pomagamo. No ja, nekateri ti znajo vreči še kakšen polenček pod noge, ampak ti si, kolikor razumem, športnica in boš ovire preskočila. Poglej, ne bom se sprenevedala in tajila, da tudi sama nisem bila presrečna in zadovoljna, če so moji nečaki iz šole prinesli slabo oceno. Pravzaprav ne poznam staršev, ki bi ob sinovi ali hčerkini enki iz matematike v čast tega »uspeha« naredili piknik za celo ulico. Ampak od te točke dalje se starši razlikujejo in delijo na vsaj dve glavni skupini. Eni poskušajo skupaj s svojimi nadobudneži ugotoviti, kaj in kje je šlo narobe, kaj se da narediti, kako pomagati. Takšni so bili moji starši. Poštar Geza je imel drugačno izkušnjo. Njegovi doma so rekli: »Tvoja šola, tvoj problem. S slabimi ocenami ne prideš nikamor, ostal boš pač doma in svinje pasel, kar je, sine dragi, prav tako pošteno delo.« Za slabo oceno ni bil kaznovan, kar niti ni tako slabo, Geza pa pravi, da bi si včasih želel, da bi se starši vseeno malce bolj brigali za njegovo šolo in (ne)uspeh, mu dali malo več spodbude, pa čeprav bi ob tem tvegal kakšen povišan glas. Nikoli pa ni potarnal, da se je napačno odločil, ko je odšel na šolanje za poštarja. Ta poklic je imel strašno rad in ljudje, ki jim je prinašal pošto, so ga imeli neizmerno radi. Pa, pomisli, čisto »navaden« poštar! Ampak verjetno bi te besede morali nameniti tvojemu očetu, ki se ne sprijazni s slabšimi ocenami, ki pomenijo, če tako ostane, neki poklic, ki ne zahteva fakultetne izobrazbe. Ampak do tam je tako daleč, da pustimo to poglavje za neko drugo, poznejše pismo. Ne morem pa se strinjati s tvojo zahtevo, da naj ti ne svetujem pogovora z očetom. Ta pogovor je nujen. Ne vem, ali bo uspešen, ampak ne smeš se mu odpovedati že vnaprej. Povej očetu, kakšne probleme imaš, in mu predlagaj, naj ti pomaga, naj ti pomagata brat in sestra, ti pa boš naredila vse, da to krivuljo obrneš navzgor. Prepričana sem, da tudi tebi presedajo slabše ocene in da bi rada videla več prav dobrih in odličnih. Ne zgolj zaradi samega učnega uspeha, ampak zaradi boljšega občutka in dviga samozavesti, ki ti je očitno primanjkuje, kar so občutili tudi nekateri sošolci in te imajo za »grdega račka«. Lepo te prosim, ne nasedaj takšnim neumnostim in z visoko dvignjeno glavo korakaj skozi razred. Lahko si ponosna. To, da si od tebe sposojajo zvezke in knjige, je dokaz, da te vendarle potrebujejo in da ti ne kupuješ njihove pozornosti. Bodi povsem hladna in neodzivna na njihova drobna izzivanja. Nasmej se, odmahni z roko, ker oni tebe bolj potrebujejo kot ti njih. Ne pozabi, oni tebe vlečejo za rokav, ne ti njih. In tudi bratu in sestri mirno povej, da njun odnos do tebe, podcenjevanje in zasmehovanje, več povedo o njiju kot o tebi. Prava brat in sestra bi ti stala ob strani, te podprla, pomagala, a ker sta, kakršna sta, boš iz te godlje počasi, a vztrajno izplavala predvsem sama. Dokaži vsem, da si močnejša od njihove neumnosti. Pojdi pa do razredničarke in jo prosi, naj ti pomaga, da najdeta sošolko, ki bi ti pomagala, in učiteljico, ki bi bila pripravljena kakšno uro presedeti s teboj, da premagaš to začasno krizo. Predvsem ti moraš pokazati, da si želiš boljši uspeh in več znanja, in uspelo ti bo. Vem, da ti bo.

Objavljeno v Pilu, januar 2020