bralni_februar2020

Pripravila: Katja Stergar v sodelovanju z Bralno značko

 

»Spat, Mireille. Pozno je, alo, spat.«

»Čakčakčak, da ti še nekaj povem, mamica, moram ti povedati, čisto noro, danes sem se zaljubila v Sonce, pa še dve novi prijateljici imam, pa ne samo to, zmenile smo se, da se bomo skupaj vštulile na vrtno zabavo v Elizejski palači 14. julija, samo še podrobnosti moramo doreči, da se pošteno zorganiziramo, ker bojo tam general Arrabon, ki je zafural noge Soncu, ki je brat moje nove frendice (no, mislim ene od njiju), pa bend Indochine, tadruga nova frendica je njihova fenica in jih moram zato preposlušati, pa še Klaus, mein Vater, ki mu bom dala pod nos, da je moj oče in naj kar lepo prevzame odgovornost za svoj ups s kondomom! Pa pa pa imaš kakšen nasvet zame in za drugi dve špehbombi, kako naj gremo v Pariz in uletimo na vrtno zabavo v Elizejski palači – uletimo, se pravi, da se vslinimo – a, mami? Kaj nam svetuješ?«

»Z biciklom se peljite, boste dobile mišice na nogah.« 

In tresk z vrati.

 

Mireille, Astrid, Hakima #1

… niso tri čisto navadne najstnice, sicer jih na njihovi šoli ne bi okronali za špehbombe. Ja, zlobno je, da takšno tekmovanje obstaja, da ga ni mogoče prepovedati, ker se dogaja na internetu, še bolj zlobno pa je, da ga ljudje spremljajo in s tem podpirajo. Mireille je že veteranka tekmovanja – dvakrat zapored je osvojila zlato krono, šele v tretje je pristala na tretjem mestu. Morda je tudi zato že utrjena in tekmovanje spremlja z nekoliko več distance in cinizma. Astrid in Hakima pa sta v ta zos potisnjeni prvič – brez debele kože in izkušenj pri odkritem norčevanju sošolcev ter popolnih neznancev, ki si na spletu privoščijo marsikaj.

Nič čudnega torej, da se Astrid po tolažbo zateče k Mireille, skupaj poiščeta še sedmošolko Hakimo in popolne neznanke po naključju postanejo prijateljice.

Mireille, Astrid, Hakima #2

Mireille je brihtna in odrezava, bere filozofske knjige – ja, mama in ata sta filozofa – rada kuha in zelo rada jé. Njen pravi oče je priznani filozof, mož francoske predsednice, ki pojma nima, da Mireille obstaja. Čeprav je mamin mož čisto fajn človek, pa Mireille vseeno jezi, da se njen velepomembni oče ne zmeni zanjo.

Astrid je navdušenka nad bendom Indochine, prekaljena skavtinja in menedžerka v spletnih igricah. V teoriji obvlada vodenje velike gostinske verige, v realnosti pa zna zamenjati preluknjano zračnico na kolesu. Brihtna je tudi ona, do odrezavosti pa jo loči še nekaj druženja z Mireille.

Hakima je bolj nežna dušica – saj je z 12 leti in pol tudi precej mlajša od obeh 15- oziroma 16-letnih gimnazijk. Ampak tudi njeni možgani so dobro nakravžljani in zato mora Astrid Mireille pogosto opomniti, da Hakima še ni imela priložnosti česa slišati, doživeti, videti in ji morda tudi še ni treba.

Bicikli

Čeprav, bodimo odkriti, je ideja vdreti na predsedničino zabavo na državni praznik, nekaj, česar nihče ne bi pričakoval niti od Mireille – morda zato, ker je ideja skupna. Še manj pa bi kdorkoli pričakoval, da bodo tri špehbombe pograbile tudi idejo glede koles. Še manj, da bodo res odšle na pot. Vse skupaj bi lahko padlo v vodo, če se jim ne bi pridružil Hakimin starejši brat Kader, a pravzaprav je on razlog, da Hakima sploh hoče v Pariz. Mireillina motivacija pa je ob občudovanju napenjajočih se mišic fanta, ki se poganja po cesti pred njimi, precej močnejša.

Za večdnevno kolesarjenje je motivacija pomembna – zlasti ob nevihtah, prvi menstruaciji, sabotaži in naraščajoči medijski pozornosti. Ampak če veš, da ti ob strani stojijo prvi pravi prijatelji, potem je vse drugače – saj za nič nisi sam. In tega vsi zajedljivi spletni anonimneži, ki pljuvajo po vsem, ne razumejo in nikoli ne bodo razumeli. Mogoče bi morali za par dni na kolo, da bi svet videli z druge perspektive.

Objavljeno v Pilu, februar 2020