justi_februar2020

Vem, da veste, ampak … Sem oseba, ki jo je res težko razjeziti, spraviti iz tira ali ji dvigniti pokrov. Torej, miroljubna kot morska bonaca. Pa me je zadnjič res pogrelo do kosti. Ugledna gospa, cenila sem jo kot novinarko in publicistko, si oni dan na TV drzne izjaviti, da pa se njej zdi to množično protestiranje po svetu  zaradi klimatske ogroženosti našega planeta, ki ga pooseblja tudi švedska najstnica Greta, »nekoliko histerično«.  Halo! Tretjina Avstralije je zgorela, v Sibiriji še nikoli ni bilo tako tople zime, po Evropi bomo tiste redke snežinke morali spraviti v zamrzovalnik, da bomo lahko sploh vedeli, kakšne so, vrstijo se poplave, zrak je onesnažen, da se še na škrge ne da dihati, severni in južni tečaj se talita kot sladoled na soncu, ona pa množično skrb za usodo našega planeta označi za – histerično.  Ljubčki moji, ne nasedajte. Hudo je, Zemlja hira,  naravne nesreče so vse pogostejše, časa, da kaj naredimo in rešimo ta čudoviti planet, je vse manj. Vsak posamezno lahko naredi kaj malega, vsi skupaj zelo veliko. Tiste gospe in mene čez 20 let ne bo več, a to nama ne daje pravice, da nama je vseeno, kaj vam bova zapustili. Razmišljajte, ukrepajte. Pa še nekaj – lepe zimske počitnice.

Vaša Justi

 

Hej, vem, da to velikokrat slišiš, ampak res je, da si zakon. Torej, imam problem. V avgustu 2018 sem bil udeležen v prometni nesreči in od takrat vedno, ko se vozimo, če pride nasproti avto, zamižim, se primem najbližjega predmeta in pogledam dol. V nesreči nisem sicer nikogar izgubil, vendar sem tak tip osebe, ki se hitro prestraši. Za mene je bilo dovolj, da sem voznika, ki je trčil v nas, videl, kako strmi v navigacijo. V glavnem, zelo neprijetno mi je, ko sem na cesti in vsi ti vozniki, ki gledajo v telefone, niti malo ne pomagajo. Mogoče malo pretiravam, ampak malo se že bojim za svoj vozniški izpit (kot sem rekel, mogoče malo pretiravam) ampak avgusta bo 2 leti, mene pa je še vedno strah. Upam, da pismo ni predolgo in da mi lahko pomagaš oz. svetuješ, kako naj s tem strahom ravnam v bodoče. 

Hvala vnaprej!

 Not a fan of driving, 11 let

Ojla, Neljubitelj vožnje!

Po pravici povedano, sploh ne poznam nikogar, ki ne bi imel strahu ali neprijetnih občutkov pred čemerkoli – pred višino, pred zaprtim prostorom, pred pajki, pred letenjem, pred izpiti, pred javnim nastopanjem … Moja starejša sestra je otrpnila in mižala, če je zagledala kačo, pa čeprav samo na televiziji. Mene denimo popade panika, če na hodniku bloka zaslišim glas sosede iz prvega nadstropja, saj veš, tiste, ki me opravlja pred vsemi v bloku, čeprav sem vedno prijazna z njo in sem ji nemalokrat pomagala, in takoj začnem iskati prostor, kam bi se skrila. Za mnoge teh naših strahov niti ne najdemo pojasnila. Je pač v nas in največkrat kljub vsem pojasnilom, da ni nobenega pametnega razloga za takšne občutke, se tega zlepa ne znebimo. So pa tudi primeri, ko za našim  strahom ali  neprijetnimi občutki stojijo prav konkretni vzroki. Pri meni zelo neprijetno obnašanje omenjene sosede. Poštar Geza ima posebno in prav zanimivo zgodbo. Njemu je zelo neprijetno, ko zagleda palico ali šibo. V šoli, seveda pred mnogimi leti, so se otroci med odmorom na šolskem dvorišču pogosto mečevali s palicami, kar pa nekemu učitelju matematike, staremu gospodu, ni bilo niti malo všeč. Zato je pridirjal na dvorišče, nagnal igrive bojevnike na kup, potem pa je vsak s svojo šibo ali palico dobil od učitelja nekaj udarcev po odprti dlani. »Ne boš verjela, Justi, ampak kot za stavo sem jaz vedno imel v rokah največjo palico in potem tudi dobil po dlaneh z največjo palico! Ko zagledam kakšno šibo, me začne kar skeleti v dlaneh in nič ne pomaga, da je od tistih šolskih dni minilo več kot 50 let in da si stokrat rečem, nič strahu Geza, tokrat  jih ne boš dobil!« Tako neprijetna izkušnja, kot je tvoja  s prometno nesrečo, pa je povsem pričakovano pustila posledice. Nič ni narobe s teboj, kajti ne le, da imaš osebno neprijetno izkušnjo, ampak te nanjo vsak dan, neposredno ali posredno, povrhu vsega spominjajo še dnevne novičke o prometnih nesrečah z bolj ali manj hudimi posledicami. Sama redkokdaj vozim, a sem udeleženka v prometu kot peška in kolesarka in zelo dobro vem, kaj vse se dogaja na cestah in ulicah. Zato je tudi meni vožnja s kolesom, ki mi je bila včasih užitek, saj mi je dajala občutek svobode, saj veš, veter v laseh, postala majhna nočna mora. Pri vseh teh avtomobilih, ki so jim kolesarji nadloga, brezšumnih električnih skirojih, pešcih, ki s slušalkami na ušesih ali z mobilniki pred očmi ne vidijo in ne slišijo nikogar, je biti udeleženec v prometu zelo naporno in nič kaj prijetno opravilo. Kako se znebiti tega občutka? Ni čisto preprosto, kajti tistega, kar se nam vreže v spomin, kar ponotranjimo, še posebej, če je neprijetno, včasih tudi čas ne pozdravi. Pa je treba stopiti po pomoč. Nič takega. So strokovnjaki, psihologi, ki nam s pogovorom, korak za korakom, pomagajo, da najprej dojamemo, kaj in zakaj se nam nekaj dogaja, in potem celo zadevo umestimo v predalček, od koder ta neprijetni dogodek ne bo imel več takšnega vpliva na naše življenje. Gotovo imate na šoli koga, ki bi te, če ne zna pomagati, vsaj napotil k pravi osebi. Omeni razredničarki ali osebnemu zdravniku, kaj te muči, in prepričana sem, da bosta znala svetovati. Vsekakor pa ne dovoli, da ti ta travma še naprej greni in hromi  življenje in, kot si sam ugotovil, ti postavi previsoko oviro za opravljanje vozniškega izpita, ko bo čas za to. Sem pa prepričana, da boš, ko se znebiš tega strahu in neprijetnih občutkov, zelo dober, zanesljiv in obziren voznik.

 

(Tale zgodba je zelo kratka, ampak sem hvaležna, da sem lahko dala vse te bolečine iz sebe). Zelo grozno mi je sedaj, ker se moja starša stalno kregata. Občutek imam, da me nimata več rada, vsak je dobil novega partnerja/partnerico in zame se sploh ne zanimata več. V šoli imam samo 3 prijateljice, drugi me vsi vedno zmerjajo. Zaljubljena sem v enega fanta, ki me sploh ne opazi. Edino kar me še osrečuje, je balet! (Hvala, ker si si prebrala mojo zgodbo.)

Tena, 10 let

Ljuba Tena!

Zgodba je res kratka, a zato nič manj boleča in srce parajoča, ampak to ni poskus tolažbe, sploh  nam nisi zaupala nič posebnega in še manj novega. Toliko parov gre vsako leto narazen, menda malo več kot ena tretjina, da bo kmalu čudež, če dva ostaneta skupaj več kot 20 let. Kmalu se bodo otroci na igrišču pogovarjali: »A tvoja ta stara dva sta še vedno skupaj, nista ločena? Cool, pa vi ste res ena nenavadna družina. Ste zdravi, imate vse koleščke v glavi  in na mestu …?« Ok, saj veš, kaj si o tej zadevi mislim in kaj vedno povem, čeprav me mnogi zaradi tega grdo gledajo – bolje, da gredo narazen, kot da se mlatijo in da morajo policija in socialni delavci reševati razmere v družinah. Ampak zakaj, za vraga, morajo, če dva ne moreta živeti skupaj, v to godljo potegniti še nič krive in nič dolžne otroke? Res je grozno videti in brati zgodbe, ko mora zaradi nerazumnih staršev otročad  bežati iz hiše in se skrivati pri sosedih, po varnih hišah … Močno upam, da so ti takšni najhujši razpleti prihranjeni, vem pa, da ti je tudi brez tega dovolj hudo. Ampak dajva najprej v predal, ki ga bova zaklenili in ključ vrgli stran, kakršenkoli pomislek, da si ti kriva ali odgovorna za starševsko  nerazumevanje in prepire.  Za vse, kar se jima dogaja, in posledično tudi tebi, sta odgovorna onadva. Ti pa moraš poskrbeti, da to, kar počneta drug drugemu, na tebi pusti čim manjše posledice. Eh, bi rekel sosed Milivoj, lažje reči kot storiti. Se strinjam, a druge možnosti nimaš oziroma vse druge so slabše. Poglej, nimava tehtnice, ki bi izmerila, ali in koliko te imata oče in mama še rada. Niti ugibala ne bom. Vem pa, da v stanju, v kakršnem sta, sebično gledata samo nase. Na poti samoreševanja in v iskanju sreče in boljšega življenja sta našla vsak novega partnerja, a nekje izgubila tebe. Kot dvoletnega otroka v vrvežu kakšnega mega nakupovalnega centra.

Ker pa ti nisi dvoletno nebogljeno dete, boš pogumno dvignila glavo, strumno pogledala naprej in zamrmrala, a dovolj na glas, da te bodo slišali. »Mene pa že ne boste!« Res, nimaš prijateljev na pretek, toda količina ne pomeni tudi kakovosti. Imaš tri, in če so dobre prijateljice, ki te razumejo in podpirajo, jih ta hip več niti ne potrebuješ. Tiste zoprneže, ki si te privoščijo, odpravi na kratko, z nasmehom in zamahom roke. Saj so ubogi, plitvi, nič ne razumejo in nimajo niti trohice poguma. Zato se spravljajo na bolj ranljive. Ampak kolikor poznam takšne modelčke, bi se večina med njimi, ki se zdaj nekaj šopirijo, v razmerah, v kakršnih si ti, veliko prej zlomili kot ti. A ti imaš nekaj, kamor se lahko zatečeš, nekaj, v čemer uživaš, nekaj, kar ti izpolni dan in prinese žarek svetlobe v družinsko sivino. To je balet. Ne dovoli, da ti ga vzamejo. Poznam ta občutek. Hodila sem na ritmično gimnastiko in zelo dobro vem, kakšen čudovit občutek je, ko po koncu vaje ali treninga utrujen ugotoviš, da ti je super uspela ta ali ona figura, skok ali obrat … Nikakor pa ne obupaj. Mogoče pa se starša po teh viharnih časih najdeta v tem svojem življenju in ugotovita, da tam nekje zraven njiju še vedno živi njuna hči, ki jima je bila pred desetimi leti, ko se je rodila, najbolj čudovito bitje na svetu, ki sta mu tedaj obljubila večno, neomejeno ljubezen in skrb. Saj veš, kako pravijo – upanje umre zadnje.

 

Zdravo, najboljša tetka, kar jih poznam!

Imam veliko vprašanj na različnih področjih. Upam, da pismo ne bo roman.

PRIJATELJSTVO

Pred dvema, tremi leti sem imela veliko prijateljev. Mlajše si lahko najdem, a bi se s tem v razredu označila za »otroka«. Starejših ali vsaj isto starih pa si nikakor ne morem poiskati. Imam sestrične, ki živijo na drugem koncu Slovenije, a jih imam zelo rada. One so moje edine prijateljice. Zdaj pa se mi dozdeva, da imajo že same kup »pravih« prijateljev, zato sem jim nepomembna. Imam štiri »fake« prijateljice.

POPOLDANSKE DEJAVNOSTI

Vem, čudna tema. Že osem let treniram šport, ki mi ni najbolj pri srcu, tudi ker so moje sošolke v njem boljše od mene, pa sploh ne trenirajo. Ne vem, kako naj staršem povem, da mi pač ni všeč. Enkrat sem načela temo, pa sta bila name jezna še cel teden.

(POL) SESTRE

Imam starejši polsestri, ki ju imam zelo rada. Rada bi ju videvala večkrat, a ju moj ati (nimamo istega atija) ne mara.

OCENE

Na začetku leta sem imela petke, kasneje se je pojavila kakšna štirica, zdaj pa imam že dve trojki. Moji starši so to opazili. Nimam časa za učenje, jaz bi pa rada bila odlična.

PRILJUBLJENOST

Nihče me ne mara.

POKLIC

Niti sanja se mi ne, kaj želim postati.

Vem, da problemov ne moreš rešiti. Oprosti za predolgo pismo. Hvala za vnaprej!

NimamLajfa, 13 let

Čavči, NimamLajfa!

Sto odstotkov imaš prav. Ne morem rešiti tvojih težav niti težav kogarkoli, ki mi piše. Potrebovala bi čudežno palico, takšno, kakršne imajo v Harryju Potterju. Saj sem že zdavnaj naročila nekaj kosov, pa pošte z Bradavičarke, saj veš, šola, v katero hodijo Harry Potter in njegova druščina, ni in ni. Torej, dokler čarovnih palic ne bo, se bomo morali znajti po svoje, tako kot smo se doslej. S pogovorom, razmišljanjem, nasveti, izmenjavo izkušenj priti do odgovorov na čim več težav, ki v(n)as mučijo. Ker tvoje pismo ni roman, se bom tudi jaz potrudila, da moja razmišljanja ne bodo nekakšna preveč dolgovezna knjiga nasvetov v obliki romana. To, kar je zdaj zelo priljubljeno in se prodaja kot vroče žemljice – imenuje se »nasveti, navodila in vaje za samopomoč, dvig samozavesti ter bližnjice do bogastva«. Bla, bla. Obljubim, da ne bom dolgovezna, pa me je že začelo zanašati. Nič, gremo po vrsti, »kot so hiše v Trsti«.

PRIJATELJSTVO

Je kot plima in oseka. Včasih gre gor, včasih dol, včasih je prijateljev toliko, da se ven ne vidimo, včasih smo sami kot oaza sredi puščave. Prijatelji prihajajo in odhajajo, še posebej v najstništvu, ko se šele oblikujemo in smo v nestanovitnosti včasih navdušeni nad nekom, čez pol leta pa nam je všeč oziroma nam značajsko bolj ustreza  kdo drug. Nič ni narobe, če je prijatelj mlajši. Ne oziraj se, kaj bodo rekli drugi, saj se ne bodo oni družili z njimi. Pomembno je, da gre za osebo, ki ji zaupaš, ki ti lahko ponudi nekaj novega, ki te lahko obogati. Sama praviš, da imaš že zdaj nekaj »fake« prijateljic. Predvidevam, da približno toliko starih kot ti. Pa vseeno nimaš kaj dosti od njih. Razumem, da pogrešaš prijateljstvo sestričen, a kaj ko so daleč, ti pa potrebuješ nekoga, ki mu lahko zaupaš, na katerega se lahko zaneseš vsak dan, vsako uro. In brez skrbi, našla ga boš. Pa ne samo enega. Naslednje tvoje pismo tetki Justi bo: »Justi! Help! Imam preveč prijateljev, sploh nimam časa zase.«

POPOLDANSKE DEJAVNOSTI

Začeti je treba pri trenerju, ne pri starših. Trener, če je pameten, bo razumel tvojo stisko in potem strokovno razložil tvojim staršem, da je škoda zapravljati čas in energijo na področju, kjer nekega vidnega dosežka ne bo, in je bolje priložnost iskati v čem drugem. Kaj pa veš, mogoče kot operna pevka, dramska igralka, gorska kolesarka ali klovnesa dosežeš veliko več kot v športu, v katerega te silijo. Če trener staršem to pojasni, potem tvoje želje, da odnehaš, ne bosta več dojemala zgolj kot najstniško muho.

POLSESTRI

Ati dela veliko škodo. Moral bi biti zelo vesel, da se kot polsestre dobro razumete, in bi to moral spodbujati. Polsestre so pomembno sorodstvo, to niso tam neke tete v osmem kolenu, zato boste morale počasi, a vztrajno pritiskati nanj, da vam omogoči stike in druženje. Mislim, da bo sčasoma spoznal, da ne boste nikoli pristale, da vas lahko kdorkoli loči.

OCENE

Tako kot življenje ni ravna črta, niso ocene vedno same petke. Tega bo še veliko, mislim nihanj. Normalno. Nikoli ti ne bodo vsi predmeti in vse snovi enako pri srcu, nikoli ne boš imela vsega časa v življenju zgolj za učenje in nikoli ne bodo vsi profesorji istega znanja enako ocenili. Dobro je, da vidiš, da imaš problem, in da bi ga rada rešila. Ni mi pa jasno, kam za vraga je izginil ta čas, ki ga potrebuješ za učenje. Je samo šport kriv?

PRILJUBLJENOST

Da te nihče ne mara? Ne verjamem. Mogoče trenutno nimaš nikogar, ki bi, kot temu pravimo, skočil zate v viharno morje ali gorečo hišo, kar počnejo naj, naj, naj prijatelji. Mogoče nimaš priljubljenosti Justina Bieberja ali Luke Dončića, ampak takšnih, ki jim je ljubo, če te srečajo in spregovorijo s teboj kakšno besedo, je prav gotovo kar nekaj. Ali pa bodo še prišli. Ne pozabi, bolj boš ti odprta in prijazna, bolj boš pozitivna, več občudovalcev bo.

POKLIC

Če ti povem, da sem bila pri trinajstih, kolikor jih imaš ti, trdno odločena, da bom smetarka in da se bom vsako jutro vozila na zadnjem delu smetarskega tovornjaka, ti najbrž dovolj jasno povem, da v tvojih letih le redko kdo ve, kaj bo počel v življenju. Po tistem smetarskem obdobju sem nekaj časa napovedovala kariero nevrokirurginje, potem pa sem kakšne pol leta vztrajala tudi, da bom gospodinja s tremi otroki. Dovolj  časa imaš še na voljo za takšne življenjske odločitve.

Pa naj bo za danes dovolj. Lepo se imej, pa zdrava ostani.

Objavljeno v Pilu, februar 2020