justi_marec2020

Ta stari mi težijo, me ne razumejo, mi ne dovolijo, mi prepovedujejo, me omejujejo, me silijo … Verjemite mi, to so najbolj pogoste trditve mladostnikov med desetim in tam nekje šestnajstim letom. Jaz jim verjamem. »Ta stari« res znamo biti »nemogoči«, in čeprav po letih sodim mednje in sem tudi sama bila nekoč mama najstnikoma, verjetno prav tako včasih »zatežena«, nisem navdušena nad njihovim početjem. A tudi razumem jih. Poskušajte tudi vi. Razlogov je kar nekaj. Strah jih je, da se ne boste znašli v tem svetu, da boste nekam zabredli, da boste delali napake. Strah jih je časa, ko jih ne boste več potrebovali in boste razširili krila in odšli, oni pa bodo ostali sami s tako imenovanim »sindromom praznega gnezda«. Želijo vam samo dobro in so prepričani, da s svojimi izkušnjami bolje kot vi vedo, kaj je za vas najbolje. Če so njihovi starši nekoč s strogo vzgojo in omejitvami njih vzgojili v pridne in dobre osebe, potem ni vrag, da za vas, današnje  najstnike, takšna vzgoja ne bi bila ustrezna in učinkovita, pa naj se vam zdi še tako zastarela in nepotrebno toga. Drugi spet prisegajo na ljudski rek, da je bolje preprečiti kot zdraviti in da je po toči prepozno zvoniti. Torej, rešitev je, tako kot po navadi, nekje vmes. Vi bodite malo bolj strpni, počasi jih navajajte, da ste vse bolj odrasli in samostojni, hkrati pa naj vam ne bo težko upoštevati tudi nekaj njihovih zahtev in nasvetov. Niso vsi tako »bedni«. In ne pozabite: kmalu boste tudi vi »zateženi« starši!

Vaša Justi

 

Ojla!

Imam ogromno težav, ki jim ni konca, pa bom kar začela …

{1} Med poletjem sem izvedela, da je mojemu bivšemu všeč moja sošolka, ne le sošolka temveč tudi BFF… Delala sem se, da mi je vseeno, a v resnici mi ni. Konec poletja, tik pred začetkom šolskega leta, pa sem še zvedela, da sta zdaj po novem skupaj … Delala sem se, da mi je vseeno … Moj bivši je tako postal nekako moj BFF… Pred 2 mesecema se je moja BFF skregala z nekima puncama v razredu in ti dve punci sta na svojo stran zvabile cel razred, le jaz iz celega razreda sem ostala zraven nje (njen fant je leto starejši). V zadnjem tednu so se spet začele pogovarjat, pa izbrisale so vse zamere … Zdaj imam občutek, da me BFF odriva proč, da me ne mara, da me ima za prijateljico samo zato, da ima nekaj od mene (po navadi kaj naročam iz spleta, pa želi imeti tudi ona)

{2} Všeč mi je fant, ki me sploh ne opazi. Pri veliko predmetih (tam kjer učitelji posedajo učence fant s punco)  sedim zraven njega … Večkrat se pogovarjava, a nikoli ne zares nek dolg pogovor, saj se ustrašim, da bi postalo preveč očitno, da mi je všeč … To me žre že celo leto (šolsko)

{3} Prijateljici (tisti iz 1. problema) bi rada povedala vse, kar me moti, vse kar me užali, vse kar mi ni všeč, ko nekaj reče, naredi, misli … Ne vem kako, saj zna zelo zamerit …

The crazy girl, 13 let

Živijo, Crazy girl!

Ti si pa res en živ dokaz, kako se naša življenja vrtijo v nekakšnih krogih, ki se nekje presekajo, križajo, potem spet oddaljujejo in stikajo z nekimi drugimi krožnicami, kar naprej in naprej vse življenje.  Imela sem prijateljico Mojco, še v osnovni šoli, pa so se na najino žalost odselili v Avstralijo. Čez 22 let sva se srečali na nekem mednarodnem seminarju, pozneje se je vrnila v Slovenijo, veliko sva se družili in je potem spet zaradi službe šla v Nemčijo, a sta po nekem naključju najini vnukinji kar nekaj let pozneje postali najboljši prijateljici … Tako se ti s svojo BFF povezuješ in oddaljuješ, skupna točka je njen sedanji fant, tvoj bivši, potem se ona oddalji od nekaterih sošolk, pa spet poveže z njimi, medtem ko ti potuješ po novi tirnici, ki se spet bliža njeni … Zanimivo, pestro, razburljivo, vsekakor pa dinamično, nič kaj dolgočasno in to že pri tvojih trinajstih. Verjetno je še nekaj skupnih točk, zaradi katerih ti njeno prijateljstvo, kljub nekaterim pomislekom, vendarle nekaj pomeni. Če so več vredne in pomembnejše od tistega, kar te pri njej moti, boš morala sama ugotoviti. Tudi s pogovorom. Iskrenim, prijateljskim. Vendar ne pozabi, da smo ljudje različni in da je to različnost oziroma drugačnost treba priznati in spoštovati. Nekaj od tistega, kar te pri njej moti, boš morala sprejeti, če pa bo tistega, kar te preveč moti, veliko, potem jaz ne bi gradila velikih upov, da se bo to prijateljstvo obdržalo. Vsaj ne v takšni obliki, da bi lahko rekli »najboljša prijateljica na svetu«. A misliš, da sem navdušena nad vsemi lastnostmi prijatelja Geze. Da rad zamudi, ali pa da se ne mara peljati z avtobusom, ali da noče imeti na pikniku  drugega kot čevapčiče. Vse to so stvari, ki mi ne dišijo, ampak ima sto drugih lastnosti, ki odtehtajo tiste prve. Najbrž tudi njemu kakšna stvar pri meni ni najbolj všeč, denimo petje opernih arij, čeprav posluh ni moja najboljša lastnost, pa se nasmehne in reče: »Tole Aido si zapela kot pokvarjen, škripajoč otroški voziček!« Pa kdo ne bi imel rad takšnega prijatelja?! Torej, poskušajta skupaj ugotoviti, kaj vaju povezuje, da ostaneta prijateljici, pri čemer nobena ne bi imela občutka, da je izkoriščena, in kje sta tako narazen, da bi bilo bolje, da vsaj nekaj časa hodita svojo, ločeno pot. Glede sotrpina v isti šolski klopi, ki ti je všeč, mi pa ni jasno, od kod imaš informacijo, da te ne opazi, ko pa se pogovarja s teboj. Morda ne opazi povečanega utripa tvojega srca, ko sedita skupaj, ali rahle rdečice, ko se pogovarjata, a to, draga moja, še nič ne pomeni. Morda pa svoja čustva res dobro skrivaš, njemu je morda malce nerodno in se še ne upa storiti koraka naprej, zato bi morda bilo dobro, da tiste vajine pogovore vendarle nekoliko podaljšaš, da si še malo bolj nasmejana in prijazna, da mu daš kakšen kompliment, pa čeprav bi lahko iz tega sklepal, da mu pomeniš več kot navaden sopotnik v šolski klopi. Saj v tem je štos. Rada bi, da to opazi, in če se boš držala kot kmečka nevesta, bo težje odkril, kaj se skriva pod to tančico skromnosti, zadržanosti.  Šolsko leto bo kmalu naokrog, ti boš v sebi trpela, on pa ne bo vedel, kaj se dogaja v glavi samo pol metra stran od njega. Ne strinjam se vedno z ljudskim rekom, da »priložnost zamujena ne vrne se nobena«, ampak zakaj bi tvegala, da bosta čez leto ali dve, ko bosta kje drugje z nekom drugim, ob neki drugi priložnosti  ugotavljala, kako všeč sta si bila, samo da tega nista znala ali si upala izraziti in povedati. Zato, pogum, glavo gor, nasmeh na lica in prvič, ko bosta spet sedela v isti klopi, povej, da ti je bilo dolgčas brez njegove družbe. To bi bil kar dober začetek.

 

Ojla, si res najboljša tetka, to že veš ! Imam en problem: v šoli se vsi norčujejo iz mene, ker ima moj mlajši bratec avtizem. Neprijetno mi je poslušati, kako me zmerjajo. Nimam nobene prijateljice. Pred kratkim je moj bratec naredil YT kanal, kjer snema in vsak dan mi na Instagram vsi sošolci in sošolke  pišejo grda sporočila. Staršema sem že povedala,  ampak sta preslišala. Ne vem zakaj me zmerjajo, se  mi od zadaj smejijo, po pouku ko gremo domov, me snemajo in objavljajo na Instagram in Snapchat. Res mi je vsega dosti. Prosim te, pomagaj mi!!!!!!

Brezpomoči, 14 let

Čavči, Brezpomoči!

Zakaj te zmerjajo in se ti smejijo? Zato ker so nevzgojeni, ker nimajo sočutja, ker ne vedo in jim tega nihče ni resno pojasnil, kaj pomeni avtizem, kako je sorodnikom avtista in kako je sprevrženo delati se norca iz ljudi s takšno diagnozo in njihovih sorodnikov. Ampak če sem iskrena, za takšno kruto obnašanje so še najmanj krivi tvoji vrstniki oziroma sošolci. Pa saj jim vzorce obnašanja ponujamo mi, odrasli.  Tako kot za psa rečemo, da je njegovo obnašanje odvisno od gospodarja, tudi za otroke lahko rečemo, da so velikokrat zrcalna podoba staršev, ljudi okrog njih, sveta, v katerem živijo. Otroci se ne rodijo zlobni in hudobni, ne privekajo na svet z željo, da bi ob prvi priložnosti nekomu tečnarili, ga zmerjali ali poniževali. Vse to so videli in slišali pri odraslih in odrasli jim niso pravočasno, ali pa sploh ne, postavili jasnih meja, kaj je spodobno, kaj sprejemljivo v odnosih z drugimi ljudmi. Če otroci slišijo in vidijo odrasle nergati ali celo zmerjati drugačne, tujce, ljudi druge barve kože, vere, kulturnih navad, se delati norca iz bolnih ali invalidnih, potem se res ne moremo čuditi otrokom, ki avtista ali njegovo sestro oziroma brata zafrkavajo, se iz njih delajo norca in žalijo. Ampak ali bova zdaj na tem mestu tarnali in objokovali kruto usodo, ali pa se bomo premaknili in nekaj storili? Mali Mihec iz sosednjega bloka je, ko je bil še manjši, vedno dejal: »Justi, ko mi je hudo, ko me zafrkavajo in težijo, grem v kot, tam se stisnem.« Torej, ljuba Brezpomočnica – akcija! Če se starši ne zganejo, pa pojdi ti naravnost k razredničarki, ali pa k ravnateljici, če ti prva ne prisluhne, in ji razloži, kaj se ti dogaja. In če nočejo vzgojiti na šoli tropa neobčutljivih in nestrpnih ljudi, naj ukrepajo. Na razrednih sestankih naj učence seznanijo z boleznimi in invalidnostmi, ki prizadenejo mnogo ljudi in s tem otrok, da so zaradi tega drugačni. Ne po svoji krivdi, ne zato, ker bi si želeli biti avtisti ali gluhonemi ali paraplegiki. Naj jim povedo, da je takšne ljudi, vrstnike treba sprejeti takšne, kakršni so. Ni jih treba pomilovati, ampak jim je treba pomagati, kjer je to potrebno, predvsem pa jih obravnavati čim bolj enakopravno in enakovredno. To so izjemni ljudje, občudovanja  in ne zasmeha vredni,  ker so pogumni, saj hočejo živeti čim bolj normalno. Poznam dekle, ki je skakalo s padalom, enkrat se padalo ni odprlo do konca, ostalo je tetraplegik, torej ne z rokami in ne z nogami si ni moglo pomagati. Začelo je slikati z usti, saj razumete, čopič v usta in hajdi z barvo na platno. Poskusite! Narisala je prečudovite slike. Mnogi avtisti so geniji na nekaterih področjih. Številni invalidi hodijo na športna tekmovanja in celo olimpijske igre za invalide, pridejo tudi na Triglav, česar številni med tistimi, ki jih zasmehujejo, ne naredijo niti v sanjah. Prosite učiteljice in učitelje, da vam omogočijo kontakte s tako ali drugače prizadetimi vrstniki. Da jih spoznate, vidite, kako oni živijo, kaj jih muči, kaj si želijo. Da se ne bodo vedno počutili odrinjene na rob družbe, ampak njeni polnopravni člani. Prepričana sem, da bo po takšnih učnih urah, ena je premalo (!), večina sošolcev, ko premaga strah pred drugačnostjo, postala veliko bolj strpna in razumevajoča do drugačnih in da večina med njimi ne bo brila norcev iz tebe in brata in vama podobnih in pisala neumnosti po raznih družbenih omrežjih. To bo velika in pomembna zmaga. Jaz se je že vnaprej veselim. Pa zdrava ostani in brata pozdravi!

 

Justiiiiiiiii! Ker vem, kako dobro znaš pomagati, ti pišem. Sem fant, ampak mi v šoli nonstop težijo punce. Skoz mi govorijo, da sem možgansko zaostal in me zafrkavajo, da nič ne znam. Težko je, ker me potem zafrkavajo tudi fantje, da se ne znam upreti puncam in da sem jokica. Tako sem ves čas žalosten in se ne morem dobro skoncentrirati pri testih, zato dobivam slabše ocene in mi zaradi teh težijo še starši. Trudil sem se že povedati učiteljem, ampak pravijo, da je to znak, da so zaljubljene vame. Vem, da to ni res in ker ne vem, kako bi to rešil, sem ti pisal, ker vem da zelo dobro pomagaš. Hvala!

luka123, 13 let

Ojla, Luka 123!

Ne misli, da te poskušam potolažiti, da bi zgolj na hitro preskočila to zoprno temo. Samo mimogrede ti bom omenila, da se od mojega najstništva do danes glede  nadlegovanja v razredu ni kaj dosti spremenilo. Nekoč smo temu rekli zafrkavanje, teženje, danes imamo sodobno tujko »bullying«, a vsebina je ista. Skupina, najsi je to razred ali soseska, najde žrtev, najraje koga, ki je nekoliko zadržan, bojazljiv, neodločen, in si ga privošči. Največkrat na besedni ravni, tu in tam pa se ga, žal, lotijo tudi fizično. Mogoče je bilo tega v moji mladosti nekoliko manj kot danes, mislim, da smo se vendarle bolj bali in staršev in učiteljev, a nekaj primerov skupinskega nadlegovanja posameznika se je tudi našlo. Moji  skodrani,  nekoliko divji in zelo rdeči lasje se bili kar nekajkrat tarča posmeha – največkrat sem bila hudičevka ali čarovnica. Praviloma sem jih ignorirala, zamahnila z roko in šla svojo pot,  češ, kaj hočemo, tepčkom se ne da pomagati, nekajkrat pa sem jeznorito in odločno zahtevala od razredničarke, naj jih ustavi. Saj sem tvegala, da mi bodo rekli »špeckahla«, a mi je bilo vseeno. Pa nisem tega naredila zaradi sebe. Ustaviti jih je bilo treba zaradi drugih, ki bi se jih lotili, ko bi videli, da meni ne pridejo do živega. Ti drugi bi bili morda bolj občutljivi in zato bolj ranljivi, kot sem bila jaz, ne bi se znali braniti, prizadelo bi jih nekako tako kot tebe. Tega pa ne bi prenesla.  Razredničarka je bila carica. Sklicala je kar nekaj razrednih ur in na njih najprej razložila, kaj je prijateljstvo, kako pomembno je spoštovanje drugih, kako si moramo biti drug drugemu v oporo, potem pa ostro napovedala kazni za poniževanje, teženje in zmerjanje sošolcev, pa še staršem na roditeljskih sestankih je zelo odločno naložila, da se resno pogovorijo s svojimi »mladički«, če nočejo vsak teden podpisovati kakšnih opominov in ukorov. Zato sem, ko sem slišala odgovor tvojih učiteljev, morala spiti kar dva metina čaja za pomiritev živcev, in zgrizljati dva kot bukov les trda piškota, ki jih je spekel poštar Geza (Niso mi ravno uspeli, je dejal, kot da bi mu kdaj prej uspeli). »Zafrkavajo te in ti težijo, ker so zaljubljene vate,« so ti rekli in verjetno je ta gola in bosa. To je samo korak daleč od druge neumnosti, ki jo pogostokrat slišimo: »Mož je pretepal ženo, ker jo je imel tako rad!« Nihče nikogar ne ponižuje in nadleguje zato, ker ga ima rad. To, kar sem napisala, lahko poveš tem učiteljem in jih še enkrat prosi, naj problem vendarle vzamejo resno. Ker pa, kot bi dejal moj ded, če čakaš na druge, ti lahko prej dolga brada zraste, boš moral tudi sam malo dvigniti glavo in razširiti peruti kot prvi petelin na dvorišču. Poglej, nisi nič slabši od njih, verjetno v marsičem celo boljši, le da so našli tvojo šibko točko – nesamozavest in zdaj to izkoriščajo. Da bi sami sebe prepričali, da  so močnejši, pomembnejši, pametnejši, lepši in še kaj. A takšni so samo v skupini, v tropu. Vsak sam zase niti v sanjah ni tako samozavesten. Zato tudi ti nimaš nobenega razloga, da bi se počutil manjvrednega. Verjemi mi, nikoli se ne spravijo nad tiste, ki zamahnejo z roko in rečejo, vi kar čvekajte, ali pa se prešerno nasmejejo v odgovor na njihovo izzivanje. Verjemi in zaupaj vase. Niso oni merilo, ampak si si merilo sam. Ne bodi žalosten, ampak postani odločen, pogumen  in vesel in prepričana sem, da boš korak za korakom popravil tudi ocene.  Ne pozabi, življenje je lepo, četudi so v njem tudi takšni, ki ti ga skušajo skaziti. Pa še nekaj. Kmalu, že v srednji šoli, bo tega skupinskega nadlegovanja manj, sošolci bodo bolj odrasli, zrelejši. Bodo pač neki drugi problemi, a dragi moj, kdaj pa jih ni! O njih pa bova klepetala ob neki drugi priložnosti.

Objavljeno v Pilu, marec 2020