bralni_marec2020

Pripravila: Katja Stergar v sodelovanju z Bralno značko

Sinjedlaki medved ima sedemindvajset življenj. Trinajst in pol jih bom razkril v tej knjigi, o drugih bom molčal. Medved mora imeti svoje temne strani, to ga naredi privlačnega in skrivnostnega.

Pogosto me sprašujejo, kako je bilo prej. Takrat odgovarjam: Prej je bilo vsega veliko več. Da, bili so otoki, skrivnostna kraljestva in celi kontinenti, ki so danes izginili – preplavili so jih valovi, pogreznili so se v večni ocean. Kajti morja se čedalje bolj dvigujejo, zelo počasi, ampak neizprosno, dokler ne bo nekega dne ves naš planet prekrit z vodo – iz tega razloga stoji moja hiša na visoki čeri, in iz tega razloga je to ladja, še zmeraj primerna za odprto morje. O teh otokih in deželah bom pripovedoval in o bitjih in čudesih, ki so se potopila z njimi vred.

Moral bi lagati (pa saj je dovolj znano, da se to ne ujema z mojo naravo), če bi trdil, da je mojih prvih trinajst in pol življenj minilo brez dogodkov. Naj rečem samo: Palčki pirati. Morski strahovi. Gozdne čarovniške pajkulje. Čenčavi valovi. Jamski zlobci. Mračnogorske žerke. Gorska kremža. Velikan brez glave. Glava brez velikana. Puščavski gimpci. Ujeta fatamorgana. Mesečniški jetiji. Večni tornado. Demoni rikšarji. Vampirji z zlimi nameni. Princ iz druge dimenzije. Profesor s sedmimi možgani. Sladka puščava. Barbari brez manir. Pesjanarji. Škrat iz deževnega gozda, izurjen v borilnih veščinah. Misleči pesek. Leteči krti. Pošastna ladja. Peklenska kurilnica. Kulinarični otok. Podzemeljski peščenjaki. Podzemeljski peščenjaki. Kanalski zmaji. Dramatični lažnivi dvoboji. Dimenzijske luknje. Voltigorkovski basotresi. Razgrajajoči gorski škratje. Nevidni ljudje. Natiftofi. Štirioglati peščeni viharji. Benečanski možički. Prijazne midgardske kače. Nagnusni ščurkovci. Dolina zavrženih idej. Svinjske brihte. Velikonoge berte. Rjaste gore. Uhljački. Časovni polži. Vražje vile. Mandragore. Olfaktili. Požiralnik. Draki. Fatomi. Genf. Smrtne nevarnosti. Večna ljubezen. Rešitve v zadnji sekundi …

Sinjedlakec

Nekateri imajo pač pestro življenje, pa četudi si kdaj pa kdaj oddahnejo. A tudi vsakokraten oddih je pravzaprav le uvod v naslednjo pustolovščino ali pa niti ne uvod, ampak kar skok v naslednjo nevarnost. S Sinjedlakcem je že tako. In ko se že zdi, da tako ne gre več naprej, se pojavi nekaj novega, zapeljivo nevarnega, ali strašljivega, ali nevarno zapeljivega. Saj ne, da ne bi vsak med nami kdaj potreboval malo adrenalina v svojih žilah, ampak za navadnega človeka je adrenalina dovolj že samo z branjem Sinjedlakčevih dogodivščin, kaj šele, da bi se mu kdo pridružil.

Zamonija

Zamonija je poseben svet, kjer se lahko zgodijo mnoge norosti in kjer je skoraj vsak kotiček naseljen s kom zelo nenavadnim. No, v Sladki puščavi je poleg puščavskih gimpcev res bolj malo živega, v Velikem gozdu pa v zadnjem času razen gozdne čarovniške pajkulje tudi ni najti ničesar, zato pa Atlantis poka po šivih. Če si ne želite brati o vstopanju v velikanovo glavo skozi uho pa o kulinaričnem otoku, ki svojega gosta razvaja in redi s točno določenim namenom, ter o življenju v tornadu, potem mogoče lahko preskočite kakšno poglavje, nikakor, ampak res nikakor pa ne smete preskočiti te knjige. Hecam se. Tudi nobenega poglavja ne smete spustiti, saj vam sicer ne bo jasno, kako ujameš fatamorgano, kaj je genf in kdo so Sinjedlakčevi prijatelji. Domišljija ne pozna meja. Humor pa ima v tej knjigi tako ali tako skoraj tako pomembno vlogo kot sinjedlaki medved. In ko vas zagrabi, ne pozabite, o Zamoniji je še nekaj Moersovih knjig in še več kot 1000 strani hudega branja.

Objavljeno v Pilu, marec 2020