Alice Oseman: Upam, da kdo posluša

Prevod: Tajda Liplin Šerbetar

Mladinska knjiga, 2023

Kdo smo?

Kako pogosto se vprašate – kdo sem, kaj rad počnem? Ali pa se pogosteje vprašate – kako bi rad/a bil/a videti, kako bi rad/a, da me drugi vidijo? To, kdo zares človek je in kaj rad počne, ni nujno enako kot to, kar si človek misli, da mora biti, in morda še manj, kar si drugi mislijo, da mora biti. Saj vem, da se včasih ponavljam, ampak ljudje smo res zelo raznolika bitja in nikakor ni treba, da vsi izbiramo enake poti, da počnemo enake stvari, govorimo in razmišljamo na enak način in se tudi oblačimo podobno. Ljudje bi se res morali zavedati, da smo posamezniki, da niti dva človeka nista povsem enaka in da torej ne obstaja samo ena in edina prava izbira.

Frances

Frances si na podlagi pričakovanj okolice začrta življenjsko pot – biti najboljša dijakinja, priti na ugledno univerzo, dobiti dobro službo in z veliko denarja srečno živeti. Stvari, ki za uresničitev načrta niso potrebne, so brez smisla. Pa čeprav jo osrečujejo. Zveni zelo zdravo? Ja in ne. Lepo je, če si zadaš cilj in ga uresničuješ, če se držiš začrtanih nalog. Ampak lepo je tudi, če v teh stvareh vsaj nekoliko tudi uživaš ali pa, uf, kako bogokletno, če te zadovoljujejo. Saj Frances na neki točki življenja to spozna, a do spoznanja lahko pride šele, ko se zbliža s človekom, ki se upira pričakovanjem drugih in počne stvari, ki osrečujejo njega.

Sreča

Dandanes se veliko govori o sreči in marsikdo sam sploh ne zna ugotoviti, kaj ga osrečuje, zato počne stvari, ki osrečujejo druge. Morda pa je še hujša stvar, ko nekdo zelo dobro ve, kaj ga osrečuje, pa mu nekdo drug zaradi svojih pričakovanj to preprečuje. Res se je treba kdaj vprašati, kaj me veseli, v čem uživam in ob čem sem srečen/čna.

Frances ima na neki način veliko srečo. Še preden sama dojame, kaj jo zares osrečuje poleg poslušanja podcasta Univerzum, to pri njej prepoznajo drugi, hkrati ima tudi srečo, da je za njeno mamo sreča pomembnejša od potencialnega zaslužka. Frances zato lahko iztiri z začrtane poti, nase natakne drugačne obleke in riše. Vsi pa nimajo te sreče, in ko med branjem primerjaš Frances in njena prijatelja Aleda in Daniela, se res lahko vprašaš – ali je vredno in kje so meje dovoljenega. Seveda knjiga ne sproža samo številnih vprašanj, ampak je hkrati dobro napisana zgodba, ki ima kup zelo zanimivih preobratov.

Jonathan Stroud: Lockwood & Co – Kričeče stopnišče, Šepetajoča lobanja

Prevod: Andrej Hiti Ožinger

Založba Miš, 2024

Lucy ima res močan Talent in duhove sliši mnogo bolj razločno kot drugi mladi agenti, ki po Angliji lovijo in uničujejo naporno nadlego, ki se je razpasla vsepovsod. Talentov je več vrst – Lockwood jih na primer zelo dobro vidi – in zato se z Lucy dobro dopolnjujeta, tretji član mini agencije za preganjanje duhov, George, pa je pristojen zlasti za arhivska raziskovanja. Tudi duhovi so zelo raznoliki, od precej miroljubnih do hudo nasilnih, ki se jih je treba lotiti z rapirji, železnimi opilki, solnimi granatami, železnimi verigami in drugimi pripravki ter napravami. Agenti se ukvarjajo z najzahtevnejšimi primerki, z duhovi, ki so zakrivili že nekaj smrti in ljudem več kot samo otežujejo življenje. In seveda, ali je sploh lahko drugače, so Lockwood, George in Lucy med spretnejšimi. A pri duhovih nikoli ne veš, kateri je tvoj zadnji, kako te bo pretental, ti posrkal voljo do življenja in ti nagnal tak strah v kosti, da ti ni več pomoči. Napetost je pogosto takšna, da bi hlad na prizorišču lahko rezal z nožem – ali pa z rapirjem. Znanje in izkušnje agentov pa z vsakim primerom napredujejo – kaj pa, če se prevzamejo? Kaj jih čaka potem?