Annet Huizing: Tihotapci

Annet Huizing: Tihotapci

Prevod: Mateja Seliškar Kenda

Založba Zala, 2024

Ole

Ko ti starša pri 12 letih povesta, da je tvoj dedek, ki naj bi bil mrtev že dolgo, umrl prav zdaj, se začneš spraševati, česa vsega še ne veš. In ko ti ne dolgo po tem povesta, da se selite v staro dedkovo hišo, ker imate finančne težave, je teh vprašanj še več – še huje, vprašanj je polno, odgovorov pa nobenih.

Ole je precej trezen fant, ampak novica o dedku, pa selitev in še mamini nespremenjeni načrti o večmesečnem potovanju v Tibet so tudi zanj preveč. Sploh ker oče za vsako stvar reče, da bo mala malica, v resnici pa na koncu ni tako. Ker, ne boste verjeli, ampak starši nimamo vedno vsega prav in, še druga resnica, starši včasih nimamo pravih rešitev. Zato – in ker ima Olejev oče le eno nogo – mora Ole marsikaj postoriti sam ali vsaj na svojo pest.

Hiša

Dedkova hiša je izven vasi, zaraščena, za visoko ograjo, brez kopalnice in z zunanjim straniščem, pa z nekaj luknjami v strehi – kar Ole ugotovi, ker se ni polulal v hlače, ampak dežuje nanj. Oče bi težave v hiši rešil z vedrom rumene barve za kuhinjo, ostalo pa pustil – ker bosta tam le začasno. Četudi oče hišo in vse, kar je povezano z nasilnim dedkom, sovraži, jo z Olejem in zanimivimi novimi prijatelji počasi spreminjajo v dom. Ni pa preprosto, oče bi se vedno in povsod držal pravil in se raje umival v čebru, kot komu plačal na črno ali pustil, da milnica izteka direktno v potok. Še dobro, da Ole razmišlja drugače in ga grozljivi spomini iz otroštva ne hromijo pri inovativnih načrtih.

Dediščina

Dediščina niso le lepe stvari, je tudi obveznost in soočanje s preteklostjo. Ole očetovo in dedkovo preteklost odkriva postopoma, tudi z obiski vaškega muzeja, naključnimi pogovori z domačini in redkimi odkritimi pogovori z očetom. Včasih lastnim otrokom nočemo povedati stvari, ki so nas hudo zaznamovale, saj slabih stvari nočemo prenašati v naslednje generacije. Hkrati pa se vedno znova izkaže, da je iskrenost tudi ob bolečih stvareh najboljša. Sploh če veš, da lahko računaš na objem doma in na pomoč prijateljev. Po pravici – jaz bi se tudi preselila v tole skrivnostno dedkovo hišo, ker Ole in Anastazja in Gary in Pola in oče in mama in Arie in Agnes in Sjef in še vsi drugi niso od muh. Dedka pa, če bi bil še živ, bi poslala na prisilno delo, da bi imel čas za razmislek o svojih dejanjih.

Katie Kirby: Super komplicirane zacopanosti Lottie Brooks

Ilustracije: Katie Kirby

Prevod: Meta Osredkar

Založba Miš, 2025

Lottie je zdaj v precej boljši koži kot v prejšnji knjigi. Z Molly sta spet prijateljici, čeprav ne več najboljši, poleg tega so tu tudi novi najboljši prijateljici Jess in Poppy pa obet zmenka z Danielom. Sedemletni brat Toby je še vedno enako nadležen in dojenčica Bella nič manj ne kriči. Hvala bogu za družabno življenje in ukvarjanje z zaljubljenostjo. Ja, Lotti je precej podobna vsem drugim puncam te starosti, osredotočena na svoje življenje in z malce nerealnim vpogledom v življenje odraslih. Obsedena s telefonom, klepeti in čenčami, pa tudi z natančnim popisovanjem svojega življenja in vrtoglavimi vzponi in padci počutja. Od božanske vzhičenosti do bunkerja trpljenja in smrtnega strahu jo včasih loči le nekaj neobstoječih besed ali pa preveč izrečenih besed njenih družinskih članov. Zaljubljena punca pač ne more trezno razmišljati, če ima glavo v oblakih – tam pa ni obveznih domačih nalog in osredotočenosti na pouk. Kaj hočemo, učitelji znajo včasih prav pokvariti še tako nebeški dan.