Erik Wouters: Cunami v glavi

Erik Wouters: Cunami v glavi

Prevod: Stana Anželj

Založba Pivec 2024

Avtizem

(Dan)

Dan

Dan ima avtizem, no, saj to ste prebrali. In to je knjiga o njem in še marsikom z enako diagnozo. Nikakor pa ne o vseh z avtizmom. Če imaš avtizem, ne pomeni, da je tvoj avtizem povsem enak drugemu. Ampak to velja za čisto vsako diagnozo. Ker smo, uf, to res neprestano ponavljam, vsi ljudje različni. Tudi tisti brez diagnoz – če takšni sploh obstajajo – si med seboj niso v vsem enaki. Ampak zgodba o Danu nam da vseeno nekoliko uvida v avtistični cunami v glavi.

Dan je najstnik, ki ima cunami v glavi nonstop, njegovi možgani se ne ustavijo, in ko je v njih vsega preveč, no, takrat je res hudo. Dan stvari zaznava mnogo bolj intenzivno kot povprečen človek. Voha bolje, kar pomeni, da mu povsod smrdi, zaznava tudi najhitrejše migotanje svetlobe, zato ga umetna svetloba utruja, hrupa ne zmore filtrirati, zato mu v glavi buči. Misli težko ustavi, zato velikokrat odplava in pozabi, s čim se pravkar ukvarja. Si torej lahko predstavljate njegovo trpljenje v šoli – kjer ni niti trenutka tišine, kjer je neskončno vonjev, kjer so večino dneva prižgane luči in kjer je še vsaj en mulec, ki se rad spravlja na druge?

Za Dana je šola muka – pa ne zato, ker se ne bi rad učil ali ker bi bil neumen, daleč od tega, ampak ker mu čutila delujejo sto na uro in se ne more osredotočiti na učenje. Res da je zanj muka tudi avtobus ali vlak, ampak tam se mu načeloma ni treba učiti. Seveda so že pred precej časa iznašli tablete, ki pomagajo – ampak tako rekoč nobena tableta ni brez stranskih učinkov in potem se je treba odločiti, kdaj je čas zanje in kdaj se lahko možgani prosto kotrljajo naokoli.

Zakaj ljudje mislimo, da moramo biti čim bolj podobni drugim? Morda je potem življenje lažje, ker nikomur ni treba razlagati, zakaj nekaj delaš drugače kot večina, zakaj misliš drugače, si videti drugače. A hkrati na nekatere stvari nimamo vpliva in smo v nekaterih stvareh pač drugačni od povprečja ali pa celo samo drugačni od tistega, kar se nam zdi dobro, lepo, ustrezno.

Dan je nekega dne dojel, da je po različnih tabletah sicer bolj podoben drugim, a vse manj sebi. Kaj so torej tista pomagala, ki so dovolj dobra, da niso slaba. Dobre slušalke, ki zadušijo zvok – odlična stvar. Očala, ki izničijo migotanje svetlobe, še ena super stvar. Tablete – ja, ampak ne vedno pa ne v neomejenih količinah. Dan je našel načine za svoje preživetje – za spopadanje z novimi situacijami, za srečevanje z novimi ljudmi. Ampak ni nujno, da njegove rešitve pomagajo tudi drugim – ker, spet bom napisala enako – smo si med sabo vsi različni.

Andreas Steinhöfel: Riko

Prevod: Neža Božič • Založba Mladinska knjiga 2013

Knjiga o Danu ni za najmlajše pilovce, zato sem razmišljala, ali sem pred kratkim brala kakšno knjigo na podobno temo za mlajše, pa je nisem. Sem se pa spomnila na nekoliko starejšo serijo Andreasa Steinhöfla o Riku in Oskarju. Riko svoje misli v možganih primerja s kroglicami za loto, vrtijo se hitro in v vse smeri – Dan temu reče cunami. Če ima Dan ob sebi Anno in Norah (ja, dve fejst punci), ima desetletni Riko najboljšega prijatelja Oskarja. Fanta bi si bila težko bolj drugačna, če ne drugega, je Oskarja strah čisto vsega, a se morda prav zato tako dobro dopolnjujeta in v treh zelo napetih knjigah razrešita tri zapletene kriminalne zgodbe. To, da ljudje svet vidimo in razumemo na drugačne načine, je lahko zelo dragoceno, včasih pa tudi zelo smešno. No, ob Riku ne samo včasih.