Jean-Claude van Rijckeghem: Dekle z mušketo

Prevod: Mateja Seliškar Kenda

Založba Malinc, 2023

19. stoletje

Ko se danes punce upiramo nekim zastarelim stereotipnim zahtevam – na primer dolgim lasem, roza barvi, gospodinjenju, ženstvenim oblekam – smo še vedno upornice, a načeloma nas vsaj prodati v zakon ne morejo več. A že vožnja s kolesom je bila še pred kratkim dovoljena le za moške, primerno oblačilo za ženske je bilo le krilo, spogledovanje s fanti, to pa je včasih problematično še zdaj. V začetku 19. stoletja so dekleta pomagala doma, prala perilo, kuhala, skrbela za mlajše brate in sestre in čakala na poroko ob ročnih delih. Izobraževanje je bilo še vedno zlasti domena moških. A vsa dekleta se takšnemu življenju niso hotela podrediti – uporništvo je vedno obstajalo.

Stans

Stans, Constance, je že dolgo pred osemnajstim letom natanko vedela, da ni tipično dekle in da si želi drugačnega življenja, kot je bilo zanjo predvideno. Vedno je hotela videti več, vedno si je upala več, čeprav je sledil hud tepež, puljenje las in osamitev, ni postala ubogljiva. Ob naslednji priložnosti je Stans spet prestopila mejo in spravljala v zadrego celotno družino, sploh mlajšega brata Piera, ki je nikoli ni mogel zaustaviti. Ko so v mestu žrebali nabornike za Napoleonovo vojsko, je bila vzhičena, predstavljala si je sebe z vojaki, pristala pa poročena z očetovim sošolcem. A želja po drugačnem življenju je bila neustavljiva in ob neki priložnosti jo je Stans v moževih oblačilih popihala, prevzela identiteto mladega nabornika in odkorakala iz Genta.

Pier

Pier je vedno rasel v Stansini senci, ni mu pomagalo, da je fant, ker je bil njeno pravo nasprotje. Namesto njene jezikavosti in svojeglavosti sta Piera krasila strahospoštovanje in ponižnost. Po sestrini poroki se je hotel vrniti v šolo, a z njenim begom se mu je življenje spet obrnilo na glavo – namesto da bi šel med oboževane latinske knjige, je z znanim tihotapcem odjahal proti Parizu v lov na sestro. Resnično življenje in preizkušnje na poti so ga preoblikovali, iz mehkužca je začel postajati odločen moški.

Moški in ženski svet

In prav to, odločen in spreten moški, je v vojski postala tudi Stans. Hitro je dokazala, da je v marsičem moškim enakovredna ali celo boljša, hkrati pa je lahko uživala svobodo, ki je kot ženska nikoli ne bi spoznala. Med vojaki sicer nikomur ni lahko, sploh v boju mora človek pozabiti na svojo človeškost, a ko je Stans enkrat okusila »moško« življenje, o vrnitvi v ženski svet ni več razmišljala. Privoščila si je lahko stvari, ki jih je prej le sanjala, in življenje živela tako, kot ji je ustrezalo. Ljudje, ki prestopajo meje, širijo meje našega sveta. In ker je svet treba spoznavati na različne načine, je branje te knjige lahko navdihujoče za marsikoga, zlasti za vse nekoliko starejše bralce Pila.

Katie Kirby: Lottie Brooks bi se najrajši vdrla v zemljo

Prevod: Meta Osredkar

Založba Miš, 2024

Tole pa je knjiga za mlajše bralce, ki raje berejo lahkotneje napisane zgodbe. Pa čeprav se tudi Lottie pri skoraj 12 letih ukvarja s stereotipnimi idejami o podobi in obnašanju popolnih najstnic, ki jih zaupa svojemu dnevniku. Če se je ob Stans v zemljo želel prepogosto ugrezniti njen brat, pa je Lotti tista nesamozavestna punca, ki ob sebi pogosto potrebuje kakšno Stans, da se znebi želje po pogrezanju v zemljo. In čeprav dvomi, da bo kdo, ki je tako nezanimiv kot ona, kdaj dobil kakšno prijateljico, se izkaže, da prav kmalu ne dobi samo ene, ampak celo tri. Izkaže se še marsikaj drugega, kar Lotti z obilo humorja zapisuje v svoj dnevnik in nam tako omogoča nefiltriran pogled v svoje življenje. Hmmm, skrbi današnjih najstnic so na neki način zelo podobne skrbem deklet iz 19. stoletja, le nekoliko drugačno preobleko imajo.