Lise Villadsen: Kvantni skok

Prevod: Darko Čuden

Mladinska knjiga, 2023

Astrid

Astrid je prijetna 17-letnica, v šoli nima nobenih težav, seveda se tudi ona uči, kdor pravi, da se nikoli ne, laže. In ker je v njenem razredu tudi njen najboljši prijatelj, ekscentrični Jonas, ji je v šoli povsem fino. No, nova sošolka Veronica ravnovesje med prijateljema sicer malo zamaje, a to je nekaj pričakovanega – ko iz dvojice dobimo trojico, se silnice spremenijo. Zares pa kroji Astridino življenje nekdo povsem zunaj tega kroga. Njena ljuba starejša sestra Cecilie, ki jo ima Astrid res rada, a je zaradi depresije, tesnobe, nemoči tudi Astridina utež.

Cecilie

Cecilie je maturantka na isti šoli kot Astrid. Njena tesnoba že dolgo ni več le prehodno stanje,  pozornost, spodbuda, ljubezen ne zadoščajo več, njeno stanje se samo slabša. Strah jo hromi, tesnoba ji povzroča celo fizično bolečino in zaradi nenehne stiske je neprespana in izmučena. Že vstajanje iz postelje, oblačenje in umivanje so v zadnjem času zanjo težava, kaj šele odhod v šolo in sodelovanje pri pouku. Pritisk prihajajoče mature situacije ne olajšuje. Mama išče mehke načine, da bi Cecilie našla kakšno pot naprej, trudi se z iskanjem svetovalcev in strokovnjakov. Očetov pristop je povsem nasproten, po njegovem mnenju bi se Cecilie morala samo odločiti, da si ne želi več takšnega življenja, pa bi se vse spremenilo. In tu zraven je še Astrid, ki Cecilie lajša stiske s svojo prisotnostjo, neprestano razpoložljivostjo, prilagajanjem svojega življenja njenemu.

Jonas in Kristtofer

Jonas je na Astridino predanost sestri že navajen; ko pri Cecilie zaškripa, Astrid odloži vse drugo in pomaga. Jonas je takrat neviden. Kristtofer pa na takšno stanje ne pristaja. Kot otrok je poznal povsem drugačni Cecilie in Astrid, poleg tega pa ima z depresijo precej izkušenj. In ker mu je Astrid všeč, bi ji rad pomagal, ji odprl oči in jo nekoliko razbremenil.

Kdaj je tisti trenutek, ko mora človek videti tudi sebe, kdaj mora človek sebe postaviti na prvo mesto? Pogosto govorimo o škodljivem egoizmu, a tudi pretirani altruizem ni zdrav. Vsakdo mora imeti možnost, da živi tudi svoje življenje. Seveda ni slabo, če lahko svoje življenje vidimo tudi z druge perspektive. Včasih se na prijatelje razjezimo, ker nam njihov pogled na naše življenje ni všeč, navadno je to takrat, ko bi tudi v resnici morali kaj spremeniti. In pogosto teh sprememb ne moremo narediti sami – tudi Astrid ne more spremeniti vsega, a ko končno spregleda, lahko pomaga tudi drugim družinskim članom. Ker jih ima rada in ker ima nekdo zelo rad tudi njo. Najmanj eden.

Manka Kremenšek Križman: Nič več kot prej

Mladinska knjiga, 2023

Lucija ve, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Ob smrti mlajše sestre ni izgubila samo nje, občutek ima, da je izgubila tudi starša. Katje doma sploh ne omenjajo, kot da bi tišina kaj pomagala pri žalosti, ki jo vsak med njimi premaguje sam zase in na svoj način. Lucija si pomaga z dnevnikom, pa s kričanjem v blazino. Oče beži v službo in mama v prostovoljno delo v begunskem centru. Vezi med njimi pa slabijo in nič ne kaže, da se bo kaj spremenilo. Ampak se. Ker vsak med njimi na svoj način ve, da je treba živeti naprej. Rešitev, ki jo najdeta starša, Lucijo preseneti, razžalosti, razbesni. Ljubezen je res treba širiti, a Lucija močno dvomi, da sta izbrala ustrezen način.