Mateja Gomboc: Sposojena babica Štefi

Ilustracije: Jaka Vukotić

Založba Miš, 2022

Ula, Jan in Luka

Ko so starši doma, se otroci obnašajo na drugače, kot ko jih ni. Še ko si odrasel, se to skorajda ne spremeni. Štiriletni Luka ničesar ne zmore sam, pomagati mu je treba pri vsem, sicer je pravi cvilimož. Enajstletni Jan ni nič drugačen kot vsi drugi enajstletniki, ko le ima priložnost, je na telefonu ali za računalnikom, igrice so najpomembnejša stvar na svetu. Leto starejša Ula pa je perfekcionistka – šola brez težav in z užitkom, pa violina in gimnastika in nemščina, nato pa še knjige.

Babica Štefi

Ko morata oba starša hkrati na službeno pot in so babice in dedki zasedeni, pa tete in strici in bratranci do sedemnajstega kolena nimajo časa, Jan in Ula za varuško najdeta gospo Štefanijo – staršem namreč ne uspe. Zares je sploh ne poznata – ampak njuna taborniška vodnica je rekla, da je Štefi nekdanja tabornica in da je fajn in da ima čas. To, da je upokojena učiteljica, je zamolčala. Pa to, da te zna zbuditi z vodno pištolo, tudi. Nikjer ni bilo omenjeno, da pripravlja carske zajtrke, niti da včasih zahteva železno disciplino. V resnici druge možnosti sploh ni bilo – sami niso mogli biti, in ne mama ne oče jih nista hotela s sabo.

Brez mame in očeta

Hmmmm … kako bi se počutili vi, če bi se v vaš dom naselil nekdo, ki ga sploh ne poznate? Bi vas kdaj zaskrbelo, da v resnici načrtuje vašo ugrabitev? Ali pa bi si mislili, njen čaj je okusen, poskrbi za malega bratca, malce je sicer nadležna, ampak v resnici pa je prav kul? Ker brez staršev je dom seveda nekaj drugega in z babico Štefi so tudi pravila drugačna. Če ne vstaneš pravi čas, ni zajtrka – če pa popoldne predlagaš plezanje po drevesih, lahko svet vidiš z druge perspektive. Brez staršev ponedeljek ni spet isti ponedeljek in brez staršev lahko štiriletnik v roke dobi nož, Jan pa kosilnico – ja, ta pravo. Aja – pa telefonov ni ves teden. Kar v resnici sploh ni tako slabo, čeprav si je to težko priznati. Kot tudi to, da babi Štefi res obvlada – tudi umirjanje nadležnih in nasilnih sošolcev. In odpihovanje slabe volje. En teden brez staršev lahko svet postavi na glavo – ali pa le v nekoliko drugačne tirnice. Kar v resnici sploh ni tako slabo.

Karen M. Mcmanus: Najslabši dan v življenju

Učila International, 2022

Kako se lahko začne najslabši dan v življenju? Pogosto tako kot vsak drug dan ali pa povsem drugače. Za Ivy je bilo slabih že kar nekaj mesecev, potem pa je izgubila še dijaške volitve, edino stvar, kjer je prekašala svojega genialnega mlajšega brata, in izgubila je proti glavnemu šolskemu klovnu Brianu oziroma Boneyu. Najraje se sploh ne bi več prikazala v šoli. Mateo imel resnejše razloge, da si ni želel biti v šoli – ob mamini bolezni in propadu njenega podjetja sta oba s sestrično delala, da bi lahko plačevali dodatna zdravila, zato bi mu par ur spanja prišlo še kako prav. Cal pa, no, razšel se je s še enim dekletom in bil nekoliko melanholičen – ne prav izrazit razlog. A po naključju so se trije nekdanji prijatelji znašli skupaj in v podobnem stanju na šolskem parkirišču. In beseda je dala besedo – namesto v razredu so se znašli v avtu in nato v mestu in nedolgo tega na mestu zločina. Včasih gre res hitro. Da je bilo še bolj pestro, je bil mrtvec prav Boney. Le kdo ga je umoril – morda celo Ivy, saj ga res ni prenašala … Ko se dan tako začne, sta možnosti dve – lahko gre na bolje, lahko pa še na mnogo slabše. Hmmm … lahko postane najslabši dan v življenju.