Nataša Konc Lorenzutti: Gremo mi v tri krasne

Uroš gre v tri krasne
Morda se Uroša spomnite – skupaj s Tinetom je glavni junak romana Avtobus ob treh – fejst fant, gimnazijec, ampak njegovi mami se je zdelo, da ga je treba malce resetirati, ponastaviti, da bi spet dojemal in sprejemal realnost. Opredelitvi odvisnik se vsi upiramo, pa čeprav, če si priznamo, je marsikdo med nami odvisnik – zadnje čase je odvisnost od ekranov ena najpogostejših. In z ekrani je povezanih še kup drugih obsedenosti – na primer odvisnost od socialnih medijev, obsedenost z videzom, težave s prehranjevanjem. Ja, lahko zamahnemo z roko in si rečemo, pa saj vsi visijo na telefonih, računalnikih in pred televizorji, saj vsi pazijo, koliko hrane pojejo, in saj vsi pazijo, da so na dan pretekli vsaj 20 kilometrov in naredili vsaj 100 sklec in 500 trebušnjakov. Hmmm … saj veste, kako je s tem – saj vsi. Nikoli ni čisto tako in prav hitro »saj vsi« postane »saj vseskozi«.

Eni starši tega niti ne opazijo, saj smo ljudje lahko, ko nam gre za nohte, zelo dobri lažnivci, drugi starši morda malo pretiravajo, pa za vsak slučaj doma sploh nimajo televizorjev in pametnih telefonov, bivakiranje pred računalnikom pa je odmerjeno na pol ure na dan – a samo v dneh, ko je to za šolo nujno. Tudi odraslim je težko loviti ravnotežje, tudi mi imamo svoje odvisnosti, ampak Uroševa mama je Uroša kar dobro prebrala. Fant je potreboval odmik.

Tri krasne
Ko nekam nočeš, je povsem jasno, da se ti bo tisto zdelo bogu za hrbtom in da bodo vsi ljudje, s katerimi boš imel tam opravka, težaki, moroni, bebci in druga ljubkovalna poimenovanja. In ko moraš v neko slepo črevo z ljudmi, ki jih ne poznaš, nate pa se zadira neki diktator s pribočnicama, si še bolj kot sicer zaželiš svoj telefon. Telefon je taka lepa tolažba, vedno te lahko vrne v svet, ki ti ustreza in ki z realnostjo nima nič skupnega. Ko pa telefona ni, je vseeno treba pogledati okoli sebe in ne nazadnje tudi vase. Ko telefona ni, se je treba z ljudmi pogovarjati in jih poslušati. In ko te iz tabora na koncu sveta pošljejo še višje, na gorsko kmetijo premetavat gnoj, takrat je treba tudi slišati.

Sami problemi
Čeprav se Uroš odloči, da bo pravila ignoriral, da se ne bo ukvarjal z nikomer, mu to ne uspeva. Kako ne bi zaznal težav drugih, če se mu ponujajo na pladnju, on pa lahko s svojimi reakcijami in dejanji vpliva nanje. In kako kot inteligentno bitje ne bi prav kmalu dojel, da so njegovi problemi v primerjavi s problemi koga drugega pravzaprav minorni. In da je njegovo življenje pravzaprav lepo. Včasih je odmik od vsakdana nujen. In včasih namesto problemov dobiš nazaj svoje življenje, pa še kakšnega novega prijatelja in kakšno prijetno punco. Včasih. Kadar se znaš ponastaviti.