Leopold I. - Kdor želi, bo razumel

Radgonski raper Leopold I. nas je s svojim zabavnim komadom Kingelšpil očaral pred štirimi leti, a zdi se, kot da se poznamo od zmeraj. Njegovi komadi imajo energijo, prepričljivo zgodbo in »punchline«, ki te zadenejo točno tam, kjer morajo. Štajerski humor in surov realizem malega mesta - to je njegova poezija. Ne igra zvezdnika - on je tisti tip, ki pove stvari po domače, a s stilom. Njegov zadnji hit Hica je ogledalo časa in občutkov, ki jih marsikdo doživlja, a o njih ne govori na glas.

Lahko bi rekli, da je komad Hica tvoj poletni, celo aktualni hit, saj je luč sveta ugledal letos poleti. Kakšen odziv je doživel? Vendarle je nekoliko specifičen.

To je ena tistih pesmi, katerih nastajanje je bilo terapevtsko. Nanjo gledam kot na umetnost, ki nastane zaradi potrebe po umetnosti sami. Pesem ni iskala publike, a jo je vendarle našla. Vsekakor sem zelo zadovoljen z izdelkom.

Spremlja ga črno-bel videospot s precej ganljivim scenarijem, v katerem jasno izraziš svoje mnenje o položaju glasbenika, medijski izpostavljenosti in celo o odrskem nastopaštvu. Kako bi to lahko povzel?

Mislim, da sem v pesmi glede omenjenih tem precej neposreden. Ko ustvarjanje glasbe, ki je po svoji naravi spontano in svobodno, postane službena obveza, izgubi svoje bistvo. Zelo se trudim, da do tega ne bo prišlo. Zato je tudi nastala skladba Hica, v kateri odseva moje trenutno življenje.

Kako si opazil, da te je vase potegnil vrtinec zabavne industrije, in kdaj te je začelo to motiti?

Nisem človek, ki bi se rad javno izpostavljal, in ne uživam v medijski pozornosti. A odločitev, da se začnem profesionalno ukvarjati z glasbo, je pomenila tudi to. Brez promocije ni koncertov, ti pa so za glasbenika glavni vir dohodka. To nujno zlo sem zavestno sprejel in potem mi ni bilo težko. Problem nastane, ko več časa posvečaš promociji kot ustvarjanju. Osredotočenost na medijske nastope, pogovorne oddaje in snemanje reklam pobere kreativno energijo in čas, ki sta potrebna za nastajanje novih del. Na neki točki sem se vprašal, kaj sploh je to, kar promoviram. Kakšna sta namen in cilj tega medijskega pojavljanja, če nimam časa za ustvarjanje?

Si se odločil kaj narediti glede tega? Napraviti pavzo, se vrniti k svojemu bistvu, se nekako osvoboditi pritiska, če je na poti popularnega raperja to sploh mogoče?

Ko je prišlo tako daleč, da se nisem več počutil dobro v svoji novi vlogi, sem se preprosto odločil zavračati nastope v raznih podkastih. V prihodnje poskušam to početi takrat, ko je treba. Ko bom jaz želel, ne takrat, ko bodo ustvarjalci teh zadev potrebovali nekaj, da zapolnijo svoj program. Moral sem se naučiti reči ne. A priznam, da mi še zmeraj ne gre vedno najbolje. Zato sem tudi privolil v ta intervju. :)

Mogoče so tvoji zgodnji komadi navdušili z duhovitimi besedili, celo z lokalnim humorjem. Ti je to odpiralo vrata?

Morda. Nisem zares razmišljal o tem, kaj je »tisto nekaj«, kar je ljudem pri moji glasbi všeč. Ves čas se trudim ostati zvest sebi in delati glasbo, ki mi je všeč. Ne ukvarjam se posebej s tem, kaj »pali« ali kaj želijo ljudje slišati. Mislim, da se kreativnost in inovativnost končata takrat, ko umetniki poskušajo ustreči določeni ciljni publiki. Morda je z marketinškim analiziranjem uspeh lahko res večji, toda zelo verjetno se bo to zgodilo za ceno pristnosti umetniškega dela.

Je treba močna sporočila še zavijati v celofan? Kaj bi s tem sploh lahko pridobil ali zatajil?

Mislim, da to ni nujno. Gre bolj za to, čemu dajem prednost. Morda niti ne bi rekel, da gre v mojem primeru za zavijanje močnih sporočil v celofan. Uživam v tem, ko delamo glasbo, ki je ušesom prijazna, hkrati pa vsebinsko polna. Lepoto vidim v kontrastu med resnostjo besedila in lahkotnostjo glasbe.

Na kaj je po tvoje še treba opozoriti javnost, svet, določeno generacijo ljudi, če ne drugače, pa v pesmih?

Ne počutim se poklican, da posebej moraliziram o teh zadevah. Se mi pa zdi, da bi bilo fajn, če bi vsi skupaj malo manj buljili v ekrane in se začeli bolj posvečati pristnim medčloveškim odnosom.

Lani si se pridružil akciji Odpikajmo nasilje. Zakaj? Se ti zdi, da je akcija dosegla svoj namen?

Verjamem, da smo s to akcijo nekoliko obudili pogovore in zavedanje o vrstniškem nasilju. To je bil glavni namen akcije in mislim, da smo ga dosegli. Po tej akciji sem dobil ogromno vabil na osnovne šole, ki jih obiskujem, da govorim o tej temi in zarapam komad ali dva. Zanimivo in včasih kar pretresljivo je, kaj vse mi o nasilju povedo osnovnošolci. Seveda pa s takšnimi akcijami ni mogoče rešiti omenjene problematike, saj gre za zelo kompleksen družbeni problem.

Ker je že omenjen lokalni humor, pri Leopoldu I. ne moremo mimo tvoje najbolj sijoče značilnosti, to je pristna radgonščina. Zakaj si se odločil, da boš ustvarjal v svojem narečju?

Ko rapam tako, kot govorim, zvenim najbolj prepričljivo. To je edini razlog.

Se kdaj zgodi, da publika ne »šteka«, kaj poješ? Kako se temu izogneš? Ali »prevedeš«?

Kdor me želi razumeti, me bo razumel. Tudi če se v besedilih najde kakšna beseda, ki komu iz druge narečne skupine ni razumljiva, bo z malo pozornosti lahko pomen razbral iz širšega konteksta. Sicer pa mi tudi ni težko pojasniti kakšne besede, če koga res zanima in me vpraša.

Kako te torej sprejme publika na drugih koncih Slovenije, kjer jim radgonščina ni blizu?

Glede na to, da smo v zadnjih treh letih z bandom koncertirali praktično po vseh koncih Slovenije, moram reči, da so odzivi povsod precej pozitivni. Nikoli nisem dobil občutka, da me ljudje ne razumejo.

Kakšen najstnik si bil in kakšni spomini te najpogosteje prešinejo ob misli na tisto obdobje?

Menim, da sem bil kot najstnik tak kot večina mojih prijateljev. Zanimalo me je vse drugo kot šola. Rap, rolerji, skejti, dekleta, druženje s prijatelji, lumparije … Prosti čas sem v glavnem preživljal na prostem s prijatelji. Večinoma na radgonskem skate parku, kjer sem fural rolerje ali pa BMX. Obiskoval sem razne koncerte in že takrat veliko časa posvečal rapu in glasbi na sploh.

Kako uspešno in priljubljeno je rapanje, ko gre za ljubezenske izpovedi?

Dobro zapakirane in izvirne skladbe so lahko dobre tudi, če so ljubezenske. Tema ni bistvena. Klišejsko je reči, da je ljubezen prežvečena tema. Gre za večno temo, ki zadeva čisto vsakega človeka. Zato tudi obstaja taka poplava ljubezenskih pesmi, vendar vsake toliko časa še zmeraj nastane katera, ki se človeka dotakne.

Imaš nasvet za najstnike, ki se šele preizkušajo v sestavljanju verzov?

Beri, beri, beri. Piši, piši, piši. Prisluhni kritikom, a jih ne jemlji osebno. Poskusi biti vsakič boljši.

Zakaj si se odločil za študij prevajalstva oziroma jezikov in ali si težko našel službo, ko je bil čas za to? Pravijo, da si pustil »šiht«, je res?

V prvi vrsti sem študij izbral, ker sem obvladal nemški jezik in sem mislil, da bo zato šlo po liniji najmanjšega odpora. Šele med študijem sem spoznal, kaj so jeziki, kako delujejo in kako zelo me zanimajo. Študij mi je razširil pogled na svet in mi dal orodja, s katerimi sem se naučil kritično presojati informacije. V času podiplomskega študija sem delal kot urednik prevodov, pisec novinarskih prispevkov, voditelj radijske oddaje in prevajalec. Vsa ta dela so bila povezana z jezikom. Tako da dela ni bilo težko najti in s prvim plačilom za prevajanje sem bil precej zadovoljen. Priznati pa moram, da sem bil zelo ustvarjalen pri iskanju priložnosti in pošiljanju ponudb. Poudariti moram tudi, da sem ves čas sodeloval v različnih projektih, ki so bili brezplačni, a so mi pomagali, da sem se izuril v obrti pisanja in razvil svoje znanje. Ob tem pa sem spoznal ljudi, zaradi katerih je kasneje prišlo še več priložnosti. Kar zadeva mojo trenutno službo, drži, zadnji dve leti se preživljam z glasbo in občasnimi prevajalskimi projekti.

V enem komadu omeniš, da bi želel napisati knjigo. Imaš še vedno to željo ali je poezija, ki jo rapaš, dovolj velik literarni izziv? In na koncu ‒ o čem bi pisal knjige?

Pisanje knjige je pri meni vprašanje časa in volje. Napisanega imam veliko, a ne čutim, da bi že bilo dovolj dobro, da bi lahko šlo v javnost. Trenutno največ časa posvečam pisanju, snemanju in izvajanju pesmi. Moja prioriteta bo še nekaj časa rap – vsaj še do končanja novega albuma, potem pa bomo videli.