Matej Zemljič - Veselim se novih vlog in potovanj!

Matej Zemljič, znan po vlogi Marka v priljubljeni slovenski seriji Skrito v raju, je že bil Pilov gost, a zavoljo njegove priljubljenosti smo ga še enkrat povabili na pogovor. Njegova prva vidna vloga je bila v filmu Gremo mi po svoje (2010). Obiskoval je umetniško smer Gimnazije Ljubljana, sočasno pa je sodeloval s Šentjakobskim gledališčem in impro zasedbo Finžgarjevi. Po zaključku študija igre na AGRFT je nastopal v številnih gledaliških in filmskih vlogah. In pravi, da mu status ustvarjalca na svobodi še vedno veliko pomeni …

Pred letom dni sva se že pogovarjala, seveda tudi o seriji Skrito v raju. Kako se počutiš zdaj, ko se je serija zaključila?

Priznam, da sem ob zadnji epizodi čutil mešanico čustev. Po eni strani me je kar malo stisnilo pri srcu, ker je bilo konec zelo lepega obdobja. Po drugi strani pa sem bil iskreno vesel in ponosen. Ne pomnim, kdaj so slovenski gledalci kakšno serijo tako močno sprejeli za svojo. To je zame največja nagrada. Zdaj pa z optimizmom gledam naprej – čas je za nove vloge, nove zgodbe in priložnosti, ki se jih zelo veselim.

Kakšni so tvoji načrti? Že zadnjič si omenjal gledališke projekte, ki so bili tedaj še zaviti v skrivnost …

Poleti sem si vzel čas za odklop. Res sem si spočil in nadoknadil druženje s prijatelji, za katere med sezono pogosto zmanjka časa. Zdaj pa je spet čas za delo – predvsem v gledališču, kjer me čaka cel kup predstav. Z najnovejšo Županovo Micko v produkciji Tržaškega gledališča bomo igrali po različnih krajih po Sloveniji, v Špas teatru pa veliko tudi Posle pod krinko. Veselim se tudi predstav za otroke: Peter Pan, Čarovnik iz Oza, Skrivno društvo KRVZ, Kresna noč, Pepelka … Obetajo se tudi novi projekti, tako da dela mi res ne manjka – in prav vesel sem, da je tako.

Pripravljaš kakšno novo filmsko vlogo?

Zaenkrat je vse še v povojih, bomo videli, kaj prinese čas.

Ali ti status ustvarjalca na svobodi še vedno ustreza ali razmišljaš tudi o redni zaposlitvi v katerem od slovenskih gledališč?

Zaenkrat mi status svobodnega ustvarjalca še vedno zelo ustreza. Všeč mi je raznolikost, ki jo ta način dela omogoča – sodelujem z različnimi gledališči, ustvarjalnimi ekipami in pri zelo različnih projektih, tako na odru kot pred kamero. Ta svoboda mi daje ustvarjalni zagon in omogoča, da ves čas rastem kot igralec. Seveda nikoli ne rečem nikoli – če bi se pojavila prava priložnost za redno zaposlitev, bi o njej vsekakor premislil. A za zdaj mi dinamika svobodnega poklica popolnoma ustreza.

Bil si najmlajši prejemnik nagrade žlahtni komedijant. So ti blizu komične vloge?

Res je, nagrado sem prejel za vlogo v predstavi Predstava, ki gre narobe. Iskreno mi je žal, da je ne igramo več. Komične vloge mi res ležijo – in imam jih tudi izjemno rad. Morda zato, ker komedija omogoča bolj neposreden stik z občinstvom. Ko vidiš, da se gledalci smejejo, da si jim polepšal večer, da si jih sprostil – to je neprecenljivo. Njihova energija se ti dobesedno vrne in te napolni. Po komični predstavi grem iz gledališča vedno dobre volje – veliko bolj kot po resni drami, ki ti pogosto vzame več, kakor ti da.

Kdo je tvoj najljubši slovenski ali tuji komik?

Uf, to je pa težko vprašanje! Res ne bi mogel izbrati samo enega. Med slovenskimi komiki me vedno nasmeji Jurij Zrnec – njegove sposobnosti preobrazbe, improvizacije in odrska prisotnost so res izjemne. Med tujimi komiki pa sem kot otrok oboževal Mr. Beana, torej Rowana Atkinsona, in seveda Jima Carreyja. Njegovi filmi so mi bili v otroštvu nora inspiracija – prav njegov igralski slog in telesna ekspresivnost so me zelo navdihnili tudi pri ustvarjanju vloge v Predstavi, ki gre narobe. Tako da ima kar neposreden vpliv na mojo igralsko pot.

Kateri deli serije Skrito v raju so bili najbolj humorni?

Najbolj humorni so bili prizori prepirov – še posebej z Gajo. Imela sva kar pogosto napade smeha, ravno takrat, ko bi morala biti najbolj resna. Ko nama je enkrat padla koncentracija, naju ni mogel nihče ustaviti. Spomnim se, da je enkrat režiser celo zapustil studio in rekel: »Pridem nazaj, ko se zresnita.« Taki trenutki ostanejo v spominu – ker pokažejo, koliko iskrene energije in povezanosti je bilo med nami na snemanju.

Če greva malo nazaj … Kako se spominjaš osnovne šole?

Na osnovno šolo nimam ravno lepih spominov. Bolje sem se počutil v srednji šoli, ki je bila manj stresna. Nenapovedana spraševanja so bila prava nočna mora – pogosto sem celo namerno zbolel, da me tisti dan ne bi vprašali. Če bi šel še enkrat v osnovno šolo, bi bil veliko bolj sproščen. Ne bi se sekiral zaradi malenkosti in ne bi jemal stvari tako usodno. Danes vem, da ni treba biti popoln – pomembno je, da se učiš in rasteš.

Ali si imel veliko prijateljev/prijateljic? Se še dobivate?

Prijateljev sem imel kar veliko in veliko časa smo preživeli skupaj tudi po pouku. Zdaj pa sem v stiku samo še z eno prijateljico iz osnovne šole, s katero imava zelo lep odnos. Pred nekaj leti sem imel čast biti celo njena poročna priča.

Kaj pa ljubezen? Si bil zaljubljen že v osnovni šoli?

Seveda, kdo pa ni bil zaljubljen! Jaz sem imel kar tri punce: eno v tretjem razredu, drugo v sedmem in tretjo v osmem. Te prve ljubezni so vedno posebne in ostanejo v lepem spominu.

Kateri je bil tvoj najljubši predmet?

Mnogi bi mislili, da športna vzgoja, a je takrat res nisem maral. Šport in gibanje sem vzljubil šele proti koncu srednje šole. Zelo rad pa sem imel geografijo.

Rad potuješ. Z bratom sta nedavno obiskala Kreto. Kako sta se imela?

Zelo rad potujem in trudim se izkoristiti vsak prost trenutek za kakšen izlet. Potovanja mi širijo obzorja, spoznavam nove kulture, ljudi in kraje, obenem pa se na potovanjih najhitreje sprostim in napolnim z energijo. Z bratom sva se imela odlično. Potovanje sva zaupala agenciji Palma, ki naju je teden dni razvajala v odličnih hotelih z zelo okusno grško hrano. Bila je krasna priložnost, da sva se še bolj povezala.

Že načrtuješ nova potovanja?

Vsekakor. Želja je res veliko.

Kam si najbolj želiš odpotovati?

Na Islandijo, Japonsko, v Tanzanijo, zelo dolgo pa je na seznamu tudi grški otok Lefkas.

Šport ti je blizu, si nam zaupal pred letom dni. Kako ti gre fitnes z Ožbejem Kuharjem?

Moj osebni trener Ožbej mi sestavlja takšne treninge, da kljub napornemu tempu v gledališču ostajam v dobri kondiciji. Osebno bi si želel trenirati še več, a mi zaradi količine dela pogosto zmanjka energije. Velikokrat me opomni, da je v takšnih primerih počitek bolj koristen kot trening.

Ljubiš tudi sprehode po gozdu. Kateri slovenski gozdovi so ti najbolj pri srcu?

Zelo dobro se počutim na Pokljuki, kamor pogosto zahajam pozimi. Predvsem med tednom, ko tam ni veliko ljudi, tečem na smučeh.

Se ne bojiš medvedov?

Zaenkrat ga še nisem srečal – in naj tako tudi ostane. (smeh)

In še za zaključek … Katera knjiga je trenutno na tvoji nočni omarici?

Na moji nočni omarici je trenutno knjiga Nika Škrleca Pozabi vse, kar veš o spominu. Zelo me je pritegnila, ker je napisana dostopno, z veliko praktičnih nasvetov in humorja. Mislim, da je koristna za vsakogar, ki želi bolje razumeti svoj spomin in ga učinkoviteje uporabljati – tudi pri igralskem delu, kjer si moraš pogosto zapomniti ogromno besedila.