Rosa Angela Romih: Treba se je imeti fajn!

Serija Nemirna kri se je že »prijela« med slovenskimi gledalci in gledalkami. Zojo Veber Šmit igra Rosa Angela Romih (najstarejša hči televizijskega voditelja Boštjana Romiha), ustvarjalci serije pa so jo orisali kot najstniško upornico, ki je ognjevita, pogumna in inteligentna. Njena velika ljubezen so konji.

Rosa Angela je o svoji vlogi povedala: »Ta lik je zelo prijetno igrati. Jaz jo imam kar rada. Mislim, da bodo gledalce pri tej seriji najbolj navdušili preobrati, ker so zelo močni in nepredvidljivi, in verjetno odnos med Zojo in Maticem.«

Uf, na neki način je kar težko, če si že tako zgodaj ožigosan kot »otrok znanih staršev«. Kako si se ti spopadla s tem?

Mi trije (z bratom in sestro) se na srečo nismo zelo spopadali s tem. Ko si otrok, ne pomisliš, da je nekaj nenavadno, največkrat tega zares ne opaziš. Šele kasneje mi je začelo postajati jasno, zakaj smo denimo večkrat šli na počitnice v tujino kot pa nekam v Slovenijo ali zakaj kdaj pridejo starše ali tebe fotografirat na dom. Boštjan in Lara sta nam sproti razlagala vse, kar nas je zanimalo. Zase lahko rečem, da včasih celo pozabim, da sem njun otrok, kar je fino, ker se osvobodiš nekih idej in pričakovanj, ki jih lahko imajo ljudje do tebe.

Kaj meniš, ali se talent (denimo za igro) deduje, da gre torej za zapis v genih, ali ga pridobiš?

Predstavljam si, da so to vsaj do neke mere znanstveniki gotovo že razvozlali, hehehe. Meni se zdi, da je zelo pomembno predvsem okolje, v katerem odraščaš, ni pa to vse. Neke naravne danosti in talenti se lahko dedujejo (a ne vedno), ampak je okolje tisto, ki bo te talente spodbujalo, razvijalo ali zatiralo.

Zdaj igraš Zojo v seriji Nemirna kri, a nastopila si že na odrskih deskah Slovenskega mladinskega gledališča. Zakaj se nisi odločila za študij igre in raje študiraš oblikovanje tekstilij in oblačil na NTF (Naravoslovnotehniška fakulteta)?

V Mladincu sem se naučila zelo veliko stvari, tudi to, da verjetno nisem za igro. (Smeh.) Takrat se mi je zdelo, da nimam tega, kar potrebujejo igralci: nore samozavesti in drznosti. Ker sem umetniška duša in rada ustvarjam z različnimi mediji, sem si izbrala študij mode, kjer sem se ogromno naučila; od krojaštva in digitalnega oblikovanja do celotnega procesa ustvarjanja kolekcij. Glede prihodnosti še nisem prepričana. Ne vem, v katero smer me bo potegnilo.

Zakaj si se prijavila na avdicijo za Nemirno kri? Baje tega staršem nisi povedala …

Res je, mislim, da sta takrat vedela samo dva moja najbližja prijatelja. Hodila sem na veliko avdicij – za reklame, kratke filme ipd. Redko sem komurkoli povedala za avdicije, ker jih je bilo kar veliko in skoraj vse so se končale z zavrnitvijo. Zdelo se mi je, da me v serijo res ne bodo sprejeli, zato se mi ni zdelo, da bi o tem preveč govorila. Poleg tega sem imela občutek, da lahko »zajinxam« situacijo. (Smeh.)

Zoja, ki jo upodabljaš, ti je blizu, kot praviš. Tudi ona je ognjevita, pogumna in inteligentna. V čem pa se vseeno razlikujeta?

Točno te pridevnike bi jaz naštela za razlike med nama! Zoja je tudi ekstremno impulzivna in včasih nesramna ter neolikana, čemur se sama seveda poskušam izogibati.

Kako pa se lotevaš ljubezenskih prizorov? Denimo, ko se poljubljaš z Maticem?

Ne bi rekla, da se jih lotevam na kakšen poseben način. Ko berem prizor, vem, da bo treba na snemanju narediti mini koreografijo poljubov. Vsi poskrbimo, da se igralci počutimo varno in prijetno; če karkoli ne bi bilo v redu, lahko poveš in se stvar reši. Naj za mlade bralke in bralce dodam, da je stvar veliko bolj tehnična, kot pa je potem videti na ekranu.

Rada improviziraš. Bi scenarij kdaj najraje spremenila ali ti je v celoti »pisan na kožo«? Si kdaj pomislila, da bi sama napisala scenarij?

Tu in tam si kakšen stavek prilagodim, najbolj pomembno se mi zdi, da mi gredo besede gladko z jezika in da ostajam »zvesta« Zoji in zgodbi. Sem pa že pomislila na pisanje. V otroštvu in najstništvu sem napisala (ali narisala) že kar nekaj zgodb. Tudi trenutno jih imam precej v glavi, takšnih, ki bi lahko postale scenariji.

Torej rada pišeš?

Ja! Zelo!

Kako blizu pa ti je gledališče? So te starši velikokrat vodili na predstave in druge kulturne dogodke?

Tega me je iskreno malce sram, ker res nisem dobro izobražena o našem gledališču. Seveda sem videla kar nekaj predstav, ampak nikoli nisem zares poznala slovenske scene in jo šele zdaj bolj temeljito spoznavam.

Katere predstave, koncerti so ti bili najljubši pri petnajstih?

Nisem gledala veliko predstav in koncertov, ne vem, zakaj. Verjetno zaradi pomanjkanja interesa in epidemije covida. Všeč mi je bila avtorska predstava, ki smo jo naredile s sošolkami v osnovni šoli (Pepelka in njen težek lajf). Kasneje, v 1. letniku gimnazije, pa sem šla gledat Salomo v Dramo. Bila sem navdušena, čeprav se spominjam, da jo je bilo kar težko razumeti …

Kateri bendi, slovenski in tuji, so ti najljubši? Zakaj?

Bendov nisem velikokrat poslušala, ampak iz mojega Spotifya je razvidno, da sem poslušala veliko komadov skupine Linkin Park. Imam zabaven način poslušanja glasbe: rada najdem komade (žanr skoraj nima zveze), ki se me dotaknejo, opišejo moja čustva bolje, kot bi jih znala sama, ali pa me samo fascinirajo z novimi in zanimivimi zvoki.

Kako se spominjaš časa, ko si bila še dijakinja?

Jah, to je bilo ultra turbulentno obdobje. Nekako sem si vedno znala nakopati kup obveznosti, običajno hobijev, ki so od mene zahtevali veliko organizacije, časa in odgovornosti. Poleg tega je bilo itak vse, kar se mi je takrat dogajalo, tako intenzivno, da sem imela že s svojimi čustvi čisto preveč dela. Želela bi si zavrteti čas nazaj in malo več uživati, prevzemati manj projektov in odgovornosti. Treba se je imeti fajn!

Ali še gojite prijateljstva, ki so se stkala v osnovni in srednji šoli?

Nekatera, ja. Ni jih veliko, so pa močna. Čeprav poznam veliko ljudi, se včasih zalotim, da sem rada samotarka. Imam malo tesnih prijateljev, kar mi ustreza. Pa še rada sem sama s sabo. (Smeh.)

Kateri so bili največji tabuji med mladimi? Ali o čem se najstniki najraje ne bi pogovarjali? In zakaj ne?

Tabuji so verjetno že dolgo enaki, za nas so bili to intimnost, spolna orientacija in identiteta, kajenje, pitje, droge itd. Za nekatere ljudi so bila tabu celo njihova čustva. Na srečo se je bilo s pravimi prijatelji vedno mogoče pogovarjati skoraj o vsem. Spomnim se, da se je tudi veliko učiteljev glede določenih tem trudilo razbijati stigmo. Razlog za tabuje pa vidim v tem, da nam družba in mediji včasih predstavijo popačeno sliko določenih tem, kar kot najstnik ponotranjiš.

Kako potekajo snemanja in kako se razumeš z ekipo?

Igralčev snemalni dan poteka nekako takole: prideš na set (kjer se snema), greš v masko in v kostum, potem sledi bralna vaja, nato pa snemanje prizora. Včasih prideš posnet samo en prizor, včasih pa kar dvanajst prizorov, kar pomeni, da si tam ves dan. Igralcem se ure dela spreminjajo, snemalna ekipa pa ima vsak dan dvanajsturni delovnik. Kljub temu so vsi sektorji v naši ekipi (kamera, grip, maska, kostum, produkcija, scenografija …) polni krasnih ljudi, ki mimogrede poskrbijo za zabavno in sproščeno vzdušje. Iskreno povedano, ne bi si mogla želeti boljše ekipe. Vedno je polno smeha in zabave, vedno se počutim domače, tudi ko pride naporen dan.

Ustvarjalci serije so med drugim zapisali, da »Zoji veliko več kot materialni prestiž pomeni resnica«. Ali si tudi ti zelo resnicoljubna? Ali se kdaj zlažeš?

Naivno upam, da smo vsi v svojem bistvu resnicoljubni. Kljub temu sem človek in bi lagala, če bi rekla, da se nikoli nisem zlagala. Trenutno v svojem življenju ne lažem – hvala bogu mi ni treba.

Tvoja velika ljubezen so konji. Ali jih še kdaj jahaš, kljub strahu pred padcem?

Jaham najmanj enkrat na mesec! Padca s konja se ne bojim več tako zelo. Zdi se mi, da če jahaš, boš prej ali slej tudi padel s konja, in je smiselno, da si na to pripravljen. Nekako si tudi zaupam, da bom znala ostati mirna, če se mi zgodi kakšna nesreča s konjem, ker sem že imela nekaj »skoraj padcev« in nezgod.

Kakšni so tvoji načrti?

Uf, trenutno zelo v oblakih. Rada bi potovala, to imam v planu.

Si kot najstnica prebirala Pil?

Sem! Ravno včeraj sem ga brala in se spominjala, kaj vse me je Pil naučil o življenju. Od vedno ste krasna revija za mlade in se zelo dobro lotevate vseh mogočih tematik. Kapo dol!