Žan Serčič: Na ulicah srca

Žana Serčiča smo ujeli sredi njegove turneje Na ulicah srca. Na teh koncertih ni v ospredju velik spektakel, ampak bližina z občinstvom, ki jo je, kot pravi, v zadnjih letih pogrešal. Žan pravi, da so občutki po prvih koncertih nori. To so trenutki, zaradi katerih dela to, kar dela. Vse skupaj je točno tako, kot si je predstavljal.

Žan, živijo! Upam, da te nismo preveč zmotili med turnejo. 

Nič nisi zmotila, vesel sem, da odgovarjam za Pil.

Si kot osnovnošolec tudi ti bral Pil?

Ja, sem! Rad sem ga bral predvsem zato, ker sem v njem pogosto izvedel nove stvari o svojih najljubših glasbenikih.

Kako se sicer spominjaš osnovne šole?

Bil sem vesten učenec in sem stvari večinoma opravil, kot je treba. So me pa bolj kot šola zanimale druge stvari. Bil sem tudi malo nagajiv in sem s svojo kreativnostjo kakšno učiteljico spravil ob živce (smeh).

Hehe, imaš kakšen konkreten spomin?

Spomnim se učiteljice za glasbo, pri kateri sem včasih pri pevskem zboru pel po svoje in malo motil ostale. Prav ona mi je kasneje dala priložnost, da sem ustanovil šolski bend. Na koncu se je vse skupaj obrnilo v nekaj dobrega.

Kakšen nasvet bi dal najstniku, ki sanja, da bi postal slaven pevec?

Mislim, da je najpomembneje, da si najprej dovoliš sanjati. Da si svoje sanje res predstavljaš, jih začutiš in razumeš, koliko ti pomenijo. Potem pa moraš biti pripravljen tudi na to, da ne bo vedno vse šlo po načrtih in da boš kdaj podvomil vase. Zato je pomembno, da najdeš nekaj, kar te veseli, si upaš sanjati in se temu zares posvetiš.

Koncerti znajo biti naporni. Kaj ti pomaga, da se po nastopu odklopiš in zaspiš?

Imam rutino, ki jo že dlje časa izvajam zjutraj in zvečer. Moja večerna rutina vključuje raztezanje, dihalne vaje in kratko meditacijo. Če nisem preveč utrujen, včasih preberem tudi kakšno knjigo.

Pogosto si vzamem čas tudi za družbena omrežja. Pogledam objave in storije s koncertov, se ljudem zahvalim in kaj delim naprej. Sicer pa se trudim, da vsaj uro pred spanjem ugasnem ekran in se odklopim.

Na koncertu zapoješ pesem Mars in Venera v duetu z Arijano Lucas (Ari). Od kod se poznata?

Spoznala sva se na družbenih omrežjih, prvič pa sva se srečala na Kongresnem trgu. Takrat je imela Arijana koncert z bendom, jaz pa sem nastopil sam s kitaro. Spomnim se tudi, da me je takrat poslušalo od 10 do 15 mojih fenov. Pred približno pol leta sva z Arijano spet stala skupaj na istem odru. Tokrat pa je bil Kongresni trg popolnoma poln. Bilo je več kot 10.000 ljudi.

Omenil si oboževalce. Kako pogosto se zgodi, da ti prinesejo darilca?

Na vsakem koncertu dobim ogromno daril, sporočil in sem vsakič znova res vesel, pogosto celo brez besed. Še posebej me ganejo sporočila, v katerih ljudje delijo svoje osebne zgodbe in jih povezujejo z mojimi pesmimi. Velikokrat napišejo, da so z glasbo odkrili del sebe, ki ga prej niso poznali. Ker vem, da se nekateri spopadajo z zelo težkimi okoliščinami, mi to zaupanje pomeni še več. To doživljam kot res veliko darilo.

 Ali je v tvojem repertoarju katera pesem, ki jo imaš posebej rad?

Vsaka pesem ima v mojem srcu posebno mesto, saj me vedno vrne v občutek, ko sem jo napisal. Trenutno so mi najbližje pesmi z novega albuma Na ulicah srca. Še posebej mi je pri srcu Plešem po dežju, ker vidim, kako zelo je njeno sporočilo doseglo občinstvo. Zelo rad pa imam tudi Plamen in kri (najbolj predvajana pesem leta 2025) ter Mars in Venera z Ari.

V pesmih pogosto pokažeš tudi svojo ranljivost, kar za fante (še posebej) ni enostavno. Kako se spominjaš sebe v najstniških letih? Si lahko z nekom odkrito govoril?

Takrat skoraj nisem imel nikogar, s komer bi se lahko pogovarjal o svojih občutkih. Zato je bila glasba moj edini način izražanja čustev. Z glasbo in s svojim inštrumentom sem lahko povedal to, česar z besedami nisem znal.

Je glasba tudi danes tvoj edini način izražanja čustev?

Kasneje v življenju sem spoznal, da tak način soočanja s čustvi ni vedno najboljši, še posebej v odnosih, naj bodo prijateljski ali partnerski. Izražanje čustev je namreč eden od temeljev bližine. Le tako se lahko z nekom resnično povežeš. Čeprav včasih tvegaš, da se razgališ ali koga prizadeneš, verjamem, da je iskrenost najpomembnejša stvar v vsakem odnosu.

Kaj bi danes sporočil fantom (bralcem Pila), ki imajo občutek, da morajo vse težave reševati sami?

Če pogledam nazaj, bi kot osnovnošolec marsikatero stisko lažje rešil, če bi jo zaupal staršem ali drugi odrasli osebi, ki ji zaupam. Že pogovor lahko veliko spremeni. Mladim bi zato svetoval, naj ne ostajajo predolgo sami s svojimi mislimi. Bolje je, da svojo energijo usmerijo v stvari, ki jih veselijo, hkrati pa čustev ne potlačijo, ampak jih delijo z nekom, ki jim lahko prisluhne. Pogovor in iskrenost pogosto pomagata bolj kot to, da vse nosimo sami.