Iz ordinacije

Živijo!

Depresija je bolezen, ki sicer pogosteje prizadene ljudi v kasnejšem življenjskem obdobju, je pa danes čedalje pogostejša tudi pri mladih, celo otrocih. Vzroki zanjo so tako genetski, prirojeni, kot okoljski, pridobljeni (vplivi okolja, vzgoje, razmer v družini, socialno-ekonomske situacije itd.). Depresije se ni treba sramovati, saj je bolezen tako kot druge bolezni (npr. visok pritisk, sladkorna bolezen, obraba sklepov), le da gre tu za bolezen psihe, ne telesa. Vem, da je o svojih čustvih in težavah včasih težko govoriti, vendar brez tega žal ne gre. Mnogokrat se je ljudem celo lažje o teh stvareh pogovarjati z neznancem, saj se s tem izognejo pričakovanjem, razočaranjem, solzam in obtožbam, ki so velikokrat prisotni znotraj družine ali prijateljskega kroga.

Depresijo je treba obravnavati resno in ob pravilno postavljeni diagnozi čim prej začeti zdravljenje, saj nezdravljena depresija vodi v številne negativne posledice, tako psihične kot telesne. Najhujša je seveda samomor.

Depresivni ljudje velikokrat razmišljajo o samomoru kot zadnji možnosti izhoda iz njihove, na videz nerešljive stiske. Nekateri o samomoru razmišljajo zgolj hipotetično, kot o možnosti, drugi naredijo celo konkreten načrt. Taki ljudje so akutno življenjsko ogroženi, saj od načrta do dejanske izvedbe ne manjka veliko, in treba jim je takoj pomagati, tudi če si tega v tistem trenutku morda ne želijo.

To, da sama pri sebi prepoznavaš težave in da se obračaš na našo rubriko, pomeni, da si želiš pomoči in rešitve. Žal brez vključitve odraslih ne bo šlo. Če ne želiš vključiti staršev, se lahko najprej obrneš na učitelja/učiteljico ali, še bolje, šolskega psihologa/psihologinjo, vendar moraš vedeti, da bo pri tvojih letih prej ali slej nujno treba vplesti tudi starše.

Zdravljenje depresije vključuje pogovore s psihoterapevtom/psihiatrom (temu procesu pravimo psihoterapija) in tudi zdravila, če je to potrebno (tako zdravljenje vedno vodi zdravnik psihiater). Napotnico za nadaljnjo obravnavo dobiš pri osebnem zdravniku pediatru.

Žal strokovnjakov, ki bi pri nas psihoterapijo opravljali na napotnico, ni veliko (nekaj malega je kliničnih psihologov, nekaj je tudi psihiatrov, dodatno usposobljenih za psihoterapijo, največkrat pa psihoterapija poteka v okviru bolnišnične obravnave), zato se ljudje zanjo velikokrat odločajo samoplačniško. Je pa treba vedeti, da je pri nas v Sloveniji za področje psihoterapije slabo poskrbljeno in je ogromno nekih »strokovnjakov«, ki se ukvarjajo z različnimi oblikami psihoterapije, so pa za to zelo različno, včasih tudi nezadostno usposobljeni.