Ali so Američani res pristali na luni?

Ne zanikamo, teorije zarote so v modi. Pravzaprav nikoli niso prišle iz nje. Skoraj vedno se ob nekem težje dosegljivem dosežku pojavijo tudi dvomljivci. Tako stvar postane še bolj zanimiva. Mediji pograbijo senzacionalne zamisli. Ali veste, dragi pilovci, katero je glavno pravilo današnjega časa? Če nisi v medijih, te ni. Zveni precej kruto. Kakorkoli že, raziskovanje vesolja – o tem pišemo danes – je bilo vedno odlična podlaga za različne teorije zarote. Tudi za morda najbolj znamenito med vsemi.

Prvi pristanek na Luni

Na hitro obnovimo slavno zgodbo – 20. julija 1969 je lunarni modul ameriške odprave Apollo 11 pristal na delu Luninega površja, ki so ga poimenovali Morje tišine. Dva člana posadke – Neil Armstrong in Edwin Buzz Aldrin – sta v razmaku dvajsetih minut drug za drugim zlezla po lestvi na tla. Tretji – Michael Collins – je ostal v matični ladji. V štirih dneh so prepotovali 400.000 kilometrov.  

Na Luni sta zapičila ameriško zastavo in pustila tablico z napisom: »Tu so ljudje s planeta Zemlja prvič stopili na Luno. Prišli smo v miru za vse človeštvo.« Na tablici so bili podpisi astronavtov in tedanjega ameriškega predsednika Richarda Nixona. Armstrong, ki je kot poveljnik stopil na Luno prvi, se je zapisal v zgodovino s stavkom, ki ga pozna skoraj vsak človek na Zemlji: »To je majhen korak za človeka, toda velik za človeštvo.«

Tri kratke zgodbice kot uvod v teorijo zarote

Mnogo kasneje je Armstrong v nekem zasebnem pogovoru povedal, da si je ta stavek nekdo izmislil. Obenem je razložil, kaj je dejansko rekel. Njegove besede so bile: »Good luck, Mr. Gorski.« Na videz nedolžne besede imajo seveda svoje ozadje. Ko je bil Armstrong v zgodnjih najstniških letih, je v sosednji hiši stanovala družina, ki se je pisala Gorski. Neke poletne noči je ob odprtem oknu slišal pogovor v sosedovi spalnici, v katerem je mož gospod Gorski ženi razlagal, da si želi spolni odnos. Njen odgovor si je bodoči astronavt dobro zapomnil: »Dragi moj, to boš dobil, ko bo sosedov mulec hodil po Luni.« Je vse jasno, kajne? Pomislite, kakšna je bila dejanska možnost, da se sosedine besede uresničijo. Vendar so se.

Druga simpatična zgodbica s pristankom na Luni sicer ni povezana, pa vendarle … V nekdanji Sovjetski zvezi, ki je tekmovala z Američani v vesoljski tekmi, so astronavte imenovali kozmonavti. Sergej Krikaljov, zadnji sovjetski kozmonavt, je v vesolje poletel maja leta 1991. Ob koncu leta je še vedno krožil okoli Zemlje, saj so kar malo pozabili nanj. Ko je končno pristal, njegov potni list ni več veljal, ker njegove države Sovjetske zveze ni bilo več. Pristal je na istem mestu, vendar v drugi državi. Vesoljsko izstrelišče Bajkonur se je med njegovo odsotnostjo namreč znašlo v samostojni državi Kazahstan. 

In še tretja – ta je najkrajša. Ameriška imigracijska služba je od svojih astronavtov vedno zahtevala, da podpišejo izjavo, da se jim med poletom ni pridružil noben tujec. J

Teorija zarote

Kot rečeno, dvomi o ameriškem pristanku na Luni so vedno obstajali, so se pa še dodatno okrepili, ko je Fox TV o tem leta 2001 posnel dokumentarec. Za utemeljitelja teorije zarote velja Bill Kaysing, ameriški pisec. Nekoč je bil zaposlen v tovarni raket Rocketdyne. Trdil je, da so mu inženirji ponudili razloge za dvom, ki naj bi temeljil na treh predpostavkah:

1) vesoljska agencija Nasa tehnično ni bila sposobna izpeljati poleta,

2) na fotografijah z Lune ni oblakov prahu, ki bi jih morali povzročati motorji lunarnega modula,

3) inšpektor za letenje, ki je preiskoval nesrečo zgorelega Apolla 1 leto prej, je umrl kot žrtev nesreče v nenavadnih okoliščinah.

Kot glavnega osumljenca, ki naj bi pristanek na Luni zrežiral, so teoretiki zarote označili Stanleya Kubricka. Slavni režiser je prav istega leta na filmskem platnu prikazal svojo znamenito Odisejo 2001, ki se seveda dogaja – v vesolju. Kaysingovi simpatizerji so ob tem neprestano razvijali nove in nove argumente:

4) zastava naj bi plapolala v vetru, kar je nemogoče,

5) na fotografijah ni zvezd,

6) astronavt, ki stoji v senci, bi bil viden samo, če bi obstajal umeten (studijski) vir svetlobe,

7) ko je Armstrong fotografiral kolega, se v vizirju Aldrinovega skafandra ne vidi, da bi fotograf v rokah držal fotoaparat,

8) pričevanja ljudi, ki naj bi med neposrednim televizijskim prenosom na robu posnetka videli ležati steklenico kokakole.

Znanost marsikoga ne prepriča

Nenavadno je, da ni tako malo ljudi, ki pravzaprav ne verjamejo znanosti. Ne zanimajo jih razlage, da je zastava na videz plapolala, ker je bila podprta, in da je imel Armstrong kamero vgrajeno v skafander in je zato pač ni držal v roki. Eden od teoretikov zarote je pod pretvezo, da bo naredil intervju, Buzza Aldrina nadlegoval z zahtevo, naj mu priseže na Biblijo, da je res hodil po Luni. Ko ga je začel zmerjati s prevarantom in tatom, je bilo enainsedemdesetletniku  nazadnje vsega dovolj. Zgodba se je končala s silovitim udarcem v čeljust.

In mi, ki beremo Pil? Verjamemo znanosti? »Nimam posebnih talentov. Jaz sem samo strašno radoveden,« je dejal Albert Einstein. Res pa je, da je rekel tudi tole: »Domišljija je bolj pomembna od znanja.« S tem je hotel povedati, da brez domišljije tudi znanosti ni. Ljudje živimo svobodno. Vsak si sam izbere svoj cilj. In prav je tako.