Hitlerjev krvnik z vzdevkom »lovec na glave«

V današnjem času se je število držav, ki še izvajajo smrtno kazen, zmanjšalo. Mnoge te najvišje kazni ne uporabljajo, obstajajo pa tudi države, kjer je število usmrtitev še vedno visoko: Kitajska, nekatere države ZDA, Savdska Arabija, Iran ... Ko je Gavrilo Princip leta 1914 izvršil znameniti sarajevski atentat, se je smrtni kazni v Avstro-Ogrski izognil le zato, ker je bil mladoleten. Države ukrepajo različno, v ZDA, na primer, zaradi povečanja zločinov med mladoletniki to pravilo ne velja. Spet drugače je na Tajskem, kjer te obsodijo na smrt, če poseduješ kakršnokoli količino droge. Oseba, ki izvršuje smrtne kazni, se imenuje rabelj ali krvnik, kar je bolj sodoben izraz. Preden začnemo našo zgodbo, naj samo še omenimo, da je bilo opravljanje tega poklica zelo spoštovano skozi vso zgodovino.

»Lovec na glave«

Naša zgodba, ki je znana malo ljudem, govori o Jakobu Reichhartu, človeku, ki si je s svojim poklicem prislužil vzdevek »lovec na glave«. Gre namreč za najbolj znanega izvršitelja smrtnih obsodb v Nemčiji, ki je med letoma 1924 in 1946 uradno pobil 3165 ljudi. Reichhartov osnovni poklic je bil – ne boste verjeli – mesar. Leta 1924 se je prijavil za krvnika v bavarskem državnem ministrstvu za pravosodje in prevzel to delovno mesto – od svojega strica. Lahko bi rekli, da je imel ubijanje v krvi, saj je bil že osma generacija, ki je v njegovi družini opravljala ta nenavadni poklic.

V času pred drugo svetovno vojno je za vsako usmrtitev prejel še dodatno denarno nagrado. Ko je prevzel svojo dolžnost, je vlada objavila uradni razglas: »Od 1. aprila (in to ni bila prvoaprilska šala) 1924 prevzame Jakob Reichhart izvrševanje vseh smrtnih obsodb pri osebah, ki so v Svobodni državi Bavarski obsojene na usmrtitev z giljotino.« Prav ste prebrali, v Nemčiji so smrtne kazni tudi v dvajsetem stoletju še vedno izvrševali z giljotino, izumom iz francoske revolucije. Za tolažbo naj povemo, da Francozi niso bili nič bolj humani – zadnjo usmrtitev z giljotino so izvedli še leta 1977.  

Hitlerjev čas

Reichhart je bil izjemno prilagodljiv človek. Ko se je v Nemčiji zmanjšalo število smrtnih kazni, se je preselil na Nizozemsko in se tam ukvarjal z bolj miroljubnim delom – prodajal je zelenjavo. Toda ne za dolgo. V Nemčiji so oblast prevzeli Adolf Hitler in njegovi nacisti. Reichhart se je vrnil in zvesto služil novi oblasti. Večino usmrtitev je opravil prav v tem obdobju. Želel je postati najboljši krvnik v Evropi in služenje Hitlerju mu je to omogočilo. Prepričan je bil, da je mojster svoje umetnosti. V smrt je pošiljal kriminalce, še bolj pa upornike proti Hitlerju.

Izumil je napravo, ki jo je imenoval »dvojne detektivske klešče«, s katero so obsojenci ostali priklenjeni, ne da bi jih bilo treba privezati z vrvjo. Kovinska objemka je človeka držala pod giljotino namesto vrvi, kar pomeni, da se je čas usmrtitve zmanjšal za štiri sekunde. Razvil pa je tudi giljotino, ki je bila lažja in bolj gibljiva od tradicionalne francoske. Ponosen je bil na svoj izum. Prepričan je bil, da opravlja pomembno delo. V svojem najbolj krvavem dnevu je usmrtil kar 32 ljudi. Postal je tako znan, da so v šoli za njegovimi otroki sošolci kričali: »Sekač, tvoj oče je sekač!« Eden od njegovih sinov si je zaradi očetovega krvavega dela celo vzel življenje.   

Njegova najbolj znana usmrtitev je bila giljotiniranje Sophie Scholl, pogumnega mladega dekleta, ki je bila članica gibanja »Bele vrtnice«. Skupina mladih ljudi se je s pisanjem in razdeljevanjem letakov na univerzi v Münchnu upala na miren način upirati Hitlerju. Reichhart jo je ubil samo tri ure po tem, ko jo je zloglasni nacistični sodnik Roland Freisler obsodil na smrt. Nobene možnosti pritožbe na obsodbo ji niso omogočili.

V nacističnem času je giljotina delovala skoraj bolj pogosto kot v času francoske revolucije. Krvnik je obogatel. Kupil si je vilo v bogatem predmestju Münchna.

»Enkrat rabelj, vedno rabelj«

Reichhart je preživel tudi nacizem. In še več. Ko so ga ujeli zmagoviti Američani, je takoj zamenjal stran. Ameriška zasedba Nemčije ga ni motila. Zanj ni bilo pomembno, kdo je na oblasti, želel je samo opravljati delo, ki ga je imel rad. Ob tem se lahko vprašamo, kakšen človek moraš biti, da z užitkom pobijaš obsojene ljudi. Res je – gre za opravljanje poklica, kar pa ne bi smelo biti opravičilo, saj v vsakem primeru povzročiš smrt. Američani so ga najprej zaprli, toda odnesel jo je brez kazni. Argument je bil, da je samo opravljal svoj poklic. Glavni razlog pa je bil drugje. Zmagovalci so ga nujno potrebovali, da še za njih opravi umazano delo, ki ga ni hotel nihče drug.

Tako je Reichhart nadaljeval – le da je giljotino zamenjal za vešala. Obešal je svoje donedavne prijatelje – 156 nacističnih častnikov se je pridružilo njegovemu seznamu. Krvnikova kariera je tako potekala v treh obdobjih. Najprej v nemški republiki pred drugo svetovno vojno, nato v Hitlerjevem nacizmu in na koncu v sodelovanju z Američani po končani vojni. »Enkrat rabelj, vedno rabelj,« bi lahko rekli za njegovo življenjsko pot.  

Pri usmrtitvah je bil vedno oblečen v črn suknjič in belo srajco, nosil je črn metuljček in polcilinder. Kako je njegov elegantni videz in vljudno obnašanje delovalo na obsojence, ne vemo, o tem lahko samo razmišljamo. Je bilo vse skupaj tako še bolj strašljivo? Ko je izvršil kazen, je vedno izrekel iste besede: »Obsodba je izvršena.« Vse do svoje smrti leta 1972 je verjel, da je smrtna kazen pravična, in nasprotoval njeni ukinitvi.