Kserks: razvajeni vladar

Kserks, razvajeni vladar, ki je hotel imeti vse

Veliki grški zgodovinar Herodot je stoletja pred našim štetjem v svoji knjigi Zgodbe zapisal marsikaj. Dogodki, o katerih piše, so se zelo verjetno res zgodili, vendar pa – Herodot rad pretirava. Danes, dragi pilovci, nam bo ena njegovih zgodb razkrila, kako je mladenič po imenu Kserks, kralj kraljev, vladar mogočne Perzije, ki je nekaj časa vladal skoraj vsemu znanemu svetu, napadel majhno Grčijo – zato, ker mu je tako rekel njegov sanjski privid in ker je bil – razvajen.

Sanjski privid

Kserks je napad na Grčijo videl v svojih sanjah. Herodot piše, da se je vladar s sanjskim prividom pogovarjal in se pregovarjal, ali naj napade ali ne. Sprva se vladar Perzije ni zmenil za nočni dogodek, toda privid se je ponavljal znova in znova. Bolj ko je odlašal, bolj je privid postajal jezen in grozeč. Kserks je na pomoč poklical svojega strica Artabana, modrega in preudarnega človeka, ta pa je vladarju samo rekel, da je čas, da se odloči. »Gremo nad Grke?« vpraša Kserks. »Gremo. In to pri priči!« je odvrnil Artaban.

Če bi običajni Perzijec ali Grk vedel, da se je vladar za vojno odločil na podlagi sanjskega privida, bi verjetno pomislil: »O, bogovi, če je tako mogočna osebnost, kot je kralj kraljev, vladar sveta, samo lutka v rokah usode, kaj sem potem šele jaz, navaden človek!«

Kakšen človek je bil Kserks?

Bil je svojevrsten tip. O njem ne vemo veliko. Na prestol je prišel, ko mu je bilo trideset let. Izgoreval je v želji po absolutni oblasti. Hotel je vladati vsem in vsemu. Hotel je imeti vse. Navajen je bil dobiti vse. Mirno lahko rečemo, da je bil mladenič razvajen. Zlahka si ga predstavljamo, kako sitnari in sprašuje: »Mama, zakaj ne morem imeti vsega?« Nihče se mu ni upal nasprotovati, za kaj takega bi vsakdo plačal z glavo.

Pohod v Grčijo bo zanj lekcija, v kateri bo spoznal, da nikoli ni mogoče imeti vsega. Vse svoje nadaljnje vojne bo izgubil. Še petnajst let bo vladal Perziji, vendar – ukvarjal se bo z gradnjo svoje palače, o vojnah ne bo več razmišljal. Ko bo star 56 let, ga bodo – umorili. Tako je bilo na Orientu v starih časih v navadi. Boj za oblast se je končala krvavo. Zarotnik je ubil vladarja. Nato je nekdo drug ubil zarotnika. Potem je bilo na vrsti maščevanje – in zgodba se je ponavljala v nedogled.

Vojni pohod na Grčijo

Kserks je torej odšel na pot v Grčijo. Menil je, da je njegova moč v številu vojakov, ki bodo s svojo težo in zaletom zmečkali in pomendrali sovražnika. Toda šlo je počasi. Štiri leta se je ukvarjal z zbiranjem vojakov. Samo naštevanje vseh ljudstev, ki so sodelovala v perzijski vojski, zaseda več strani v Herodotovi knjigi. Vojska naj bi štela pet milijonov ljudi. Da, Herodot pretirava, to smo rekli. A vseeno je bila vojska ogromna. Ti ljudje in njihovi konji so na poti popili cele reke in puščali za seboj izsušena korita. Hvala bogu, da so jedli le enkrat na dan, sicer bi se vse pokrajine, čez katere so rinili proti Grčiji, spremenile v puščavo, krajevno prebivalstvo pa bi pomrlo od lakote.

Kralj kraljev je zelo hitro pokazal, kako neuravnovešen je njegov značaj. Ko je izvedel, da je vihar uničil mostove, ki so jih zgradili čez Helespont (današnja morska ožina Dardanele, ki loči Azijo in Evropo), je izgubil živce. Napol nor od besa je morju odredil tristo udarcev z bičem, uradnikom, ki so vodili gradnjo, pa je ukazal – odsekati glave. Eden od vojakov, ki je služil pod Kserksom skupaj s svojimi petimi sinovi, ga je prosil, naj vojaške službe osvobodi vsaj enega od njih. Neusmiljeni vladar je ukazal vojakovega najstarejšega sina presekati na pol in truplo razstaviti ob cesti – vsako polovico trupla na svoji strani ceste, da so izvršeno kazen lahko videli prav vsi vojaki.

S takimi dejanji si je krepil samozavest. Ves čas ga je skrbelo, ali mu bo uspelo ali ne. Saj veste, moral je dobiti vse … Prirejal je vojaške parade. Puščic, izstreljenih iz lokov njegove vojske, je bilo toliko, da so zatemnile sonce, ladij pa toliko, da se ni več videlo vodne gladine. Med vsem tem izkazovanjem moči je Kserksova vojska prišla v Grčijo.

Bitka pri Termopilah

Na kopnem in na morju se je večkrat spopadel z mnogo šibkejšo vojsko majhne Grčije, vojno pa je pravzaprav odločila ena sama bitka. In to bitka, ki so jo Grki – izgubili. Zelo velika verjetnost je, da se boste (ali ste se že) o njej učili v šoli. Termopile so ožina, prehod med morjem in visokimi gorami, ki leži severozahodno od Aten. Kdor zavzame ta prehod, ima prosto pot do glavnega mesta Grčije. Majhna skupina (300!) Špartancev, ki so prišli Atenam na pomoč, je zasedla Termopile in ustavila milijonsko armado. Kserks je bil prepričan, da bodo pobegnili, ko ga bodo zagledali, toda zgodilo se ni nič.

Nestrpni Kserks (ne pozabite, hotel je imeti vse) je poslal izvidnika, da si ogleda dogajanje v grškem taboru. Kaj je videl? Grški vojaki so mirno telovadili, nekateri so se česali. Ko je odjezdil, ga ni nihče zasledoval, še več – nihče se ni zmenil zanj. Kserks ni mogel verjeti, da se ne bojijo smrti. Bitka je trajala več dni, zmago pa je Perzijcem prinesel šele izdajalec, ki je njihovo vojsko privedel Špartancem za hrbet. Padli so vsi do zadnjega moža.

Medtem so se Atenci lahko v miru pripravili na vojno in vse naslednje bitke je Kserks izgubil. Odšel je z dolgim nosom in verjetno sam pri sebi ponavljal, da se mu je zgodila velika krivica, ker ni mogel dobiti vsega.