NE GLEJTE APOKALIPTA!

 Dragi pilovci, ko pišemo o skrivnostih zgodovine, navadno ne skrivamo, da so se v zgodovini zgodile tudi stvari, ki jih ne bi prav nič pogrešali, če se ne bi pripetile. Brez njih bi zlahka preživeli. Naslov današnje teme nas vodi v to smer. Da pa vse skupaj ne bi bilo preveč hudo, pa zgodba ponuja tudi tolažbo – za izboljšanje okusa.   

Teotihuacán
Če bi okoli leta 500 pr. Kr. znali povedati, katero je največje mesto na svetu (200 000 prebivalcev), bi se za vas z veliko verjetnostjo lahko reklo, da ste Aztek. In če bi še vedeli, da slava tega mesta temelji na proizvodu, ki bo v globalnem smislu postal eden najbolj prepoznavnih – in roko na srce, tudi najboljših – izdelkov v svetovni zgodovini, o tem, kateremu narodu pripadate, res ne bi bilo nikakršnega dvoma več.

Čeprav sam izvor mesta z ljudstvom, imenovanim Azteki, nima nikakršne zveze. Nastalo je namreč stotine let pred njihovim pojavom. Ime mesta pomeni »mesto bogov« in ime so mu nadeli Azteki. Kako se je imenovalo v času prvotnih prebivalcev, žal ne vemo. Teotihuacán so zgradili kakšnih 50 kilometrov severno od Ciudada de Mexica, glavnega mesta današnje Mehike. V njegovem središču je prevladovala piramida Sonca, ki se je dvigala 65 metrov v višino in je pokrivala površino približno 51 000 kvadratnih metrov. Bila je največja zgradba predkolumbovske Amerike.

Žrtvovanje ljudi
Ko so prostor današnje osrednje Mehike naseljevali Azteki, je njihova kultura temeljila na enotnosti in mestni organizaciji. Njihova prestolnica Tenochtitlan je dosegla velikost in slavo svoje predhodnice Teotihuacán. V času njihove največje moči v 14. in 15. stoletju so vladali kraljestvu z mnogimi milijoni podložnikov. Lahko bi bilo vse lepo in prav. Toda Azteki so dobesedno bredli po krvi – verjeli so, da njihovi bogovi brez krvi ne bi mogli preživeti. In seveda govorimo o človeški krvi. Azteška vera je namreč temeljila na žrtvovanju ljudi bogovom. Večinoma je šlo za ujetnike sosednjih poraženih plemen. Ko je leta 1509 pri njih pristal španski osvajalec Hernando Cortez, ki jih je kasneje uničil, je letno število žrtvovanih ljudi presegalo 20.000.

Kraljestvo krvi
Da bo strahota še večja – način žrtvovanja ljudi zasluži posebno zgodbo. Pred leti so posneli film z naslovom Apokalipto, ki je brez kakšnih koli olepšav prikazal vso krutost in grozljivost samega obreda. Ogled filma vsem, ki slabo prenašate pogled na krvavo realistično nasilje, odločno odsvetujem.

Žrtvovanju so bile namenjene piramide. Na vrhu je bila posebna miza, na katero so privezali človeško žrtev. Svečenik je živemu človeku razparal prsni koš, iz njega potegnil še utripajoče srce in ga dvignil proti nebu. S tem je bila žrtev opravljena, truplo so po posebnem toboganu spustili v globino, z mize sprali kri in jo pripravili za naslednje žrtvovanje. Včasih so na ta način ubili tudi več sto ujetnikov. Povem vam, ne glejte Apokalipta.

Del te neverjetno nasilne vere je bila tudi Coatlicue, boginja bolečine, oborožena s kremplji, oblečena v obleko iz kač in ovešena z ogrlico iz človeških src. Bog trpljenja Totec pa je svojim svečenikom postavljal še posebej zanimivo zahtevo. Pričakoval je namreč, da bodo žrtev živo odrli in se oblekli v njeno kožo, kar naj bi simboliziralo krog življenja. Uf, res – ne glejte Apokalipta.

No, obstajal pa je tudi pozitiven bog, ki pa je, glej ironijo, prinesel Aztekom propad in uničenje. Za pernato kačo Quetzalcoatl, boga modrosti in ustvarjanja, so verjeli, da se bo enkrat v prihodnosti pojavil v telesni obliki in jih, glej ga, zlomka, osvobodil obveze žrtvovanja ljudi. Na nesrečo je predzadnji azteški vladar Moctezuma tega boga videl v podobi španskega osvajalca Corteza. Nadaljevanje poznamo vsi.

Kraljestvo čokolade
Azteki so imeli zanimiv denar – zrnca kakava, ki so bila cenjena tako zaradi svoje redkosti kot tudi zaradi okusa. Je lahko še kaj lepšega – ko imaš dovolj denarja, ga preprosto streseš v grlo ali še bolje – popiješ in to v obliki gostega napitka, imenovanega chocolatl. Pijača je bila verjetno bližje današnji kavi kakor vroči čokoladi, pa vendar, rodil se je nepozaben okus, ki se mu marsikdo med nami ne more upreti. Ne tajim – priznam.

Kakavova zrnca so imenovali »hrana bogov«. Vse so plačevali z njimi. Hernando de Ovieda Valdez, kronist, ki je spremljal Corteza pri njegovem osvajanju azteškega kraljestva, je na primer zabeležil, da zajec stane štiri zrnca, suženj sto, za obisk javne hiše pa je bilo dovolj deset zrnc kakava. Torej, dragi pilovci, zdajle sem se spomnil, da imam v shrambi še eno veliko milko, zato sem že malo na tesnem s časom. Upam, da ne zamerite. Aja, in ne pozabite, ne glejte Apokalipta!