Razkošno življenje Ludvika XIV.

Verjetno si vsak od nas kdaj zaželi življenja v bogastvu in razkošju. Mnogi poskušajo doseči ta ideal. Številnim slavnim osebnostim, pevcem, vsem mogočim in nemogočim zvezdnikom, filmskim igralcem in milijonarjem to očitno uspeva. Toda ko boste prebrali našo rubriko, se vam bo življenje večine od njih zdelo dolgočasno. Žal vam moram povedati, dragi pilovci, tudi če na vseh družabnih omrežjih še tako sledite zvezdnikom, je res, da vam tudi oni ne morejo pokazati, kakšno je resnično razkošno življenje. Ne vedo in tudi vi ne veste, dokler ne spoznate Ludvika XIV., francoskega vladarja iz 17. stoletja. Mnogi so poskušali živeti razkošno, njemu je uspelo. On je znal. Mimogrede, bil je najdlje vladajoči monarh katerekoli evropske države. Na prestolu je sedel 72 let.

Versailles

Zelo dobro je poznal razkošje. In to na zelo svojevrsten način. Njegov flat v pariškem predmestju Versaillesu so začeli graditi leta 1661. Ko je bil čez petdeset let končan, je nastala najsijajnejša, najrazkošnejša in najbolj ekstravagantna palača v zgodovini sveta.

Dvorec, ki še vedno stoji na istem mestu, obsega 50 000 m² površine in okoli 700 sob. V njih so nakopičeni najbolj luksuzni predmeti in materiali: marmor, kristali, zlato, srebro, baržun, svila in eksotični les. V sklopu dvorca je 2000 oken, 1250 kaminov, 6000 umetniških slik, 2100 kipov, 50 vodnjakov fontan, 20 kilometrov poti, 35 kilometrov ograj in živih mej. Povrhu vsega je tu še prekop Grand Canal, velik okoli 22 hektarjev. Vse  to je postavljeno na približno 800 hektarjev veliko zemljišče, polno parkov in vrtov. 

Ko se je avtor vašega prispevka nekoč sprehajal po sobah razkošne palače – pred kovidno dobo so jih oblegale množice turistov iz Azije – je zaman iskal najbolj osnovni zadevi – stranišče in kopalnico. Ne želim trditi, da ta dva sveta prostora v palači ne obstajata, toda najti ju je nemogoče težko. Zakaj? Odgovor je zelo preprost. Ker je bila higiena tistega časa res nenavadno zanimiva. Postelje s strehico – baldahinom so na primer uporabljali zato, da prijazne živalce (pajki, bolhe, stenice), ki so živele na stropih soban, niso padale naravnost v posteljo. Ko se je Ludvik XIV. zjutraj prebudil, mu je služabnik podal lavor, majhno umivalno skledo, in še manjšo brisačko. Kralj se je nekajkrat podrgnil okoli oči in s tem je bila njegova dnevna higiena končana. Služabnik je zatem skupaj z lavorjem odnesel iz sobe še kraljevo nočno posodo – kahlo, ki je bila resda zlata, toda o njeni vsebini ne bi razpravljali na dolgo.

Neprijeten vonj umazanije so prikrivali s parfumi. Seveda pa veste, zakaj se vam ljudje danes izogibajo, če na neumito telo nanesete dišavo. Takrat s tem niso imeli problema. Verjetno so bile vonjave vseh podobno zanimive.

Od skromnega začetka do največjega razkošja

Ne skrbite, ničesar v življenju še niste zamudili, tudi Ludvikova palača je imela skromen začetek. Najprej je obstajala samo lovska kočica, ki jo je bodoči kralj obiskal še kot otrok. Prav v tistem času je doživel tudi upor pariškega plemstva, ki si je zaželelo oblasti. Ko je odrasel, se je iz upornega Pariza, ki mu ni vzbujal dobrega občutka, takoj preselil in se odločil udobje in varnost poiskati v omenjeni stari lovski koči. No, če poznamo njegov značaj, nam hitro postane jasno, da s tesnim in vlažnim starim dvorcem ni mogel biti zadovoljen. Želel si je ustvariti nekaj lepega, kar je razumljivo. A njegov občutek za lepoto ga je na koncu privedel do grotesknega pretiravanja.

Leta 1682 je vladar v Versailles za stalno preselil tudi francosko vlado in takrat se je začelo resno širjenje starega dvorca. Vas in cerkev, ki sta ga obdajali, so preprosto porušili, da so dobili prostor za nove zgradbe. Ludvik se je vselil v kraljevski apartma – Appartement du Roi – ki je bil opremljen – težko je verjeti, pa je vendarle res – z zasebno opero, ki je lahko sprejela sedemsto gledalcev, ter premičnim gledališkim odrom. Njegovo dviganje in spuščanje je omogočilo kar najboljši pogled vsej množici gledalcev. V omenjeni operi je v neki noči pogorelo deset tisoč ročno izdelanih sveč, kar je bilo v tistem času neverjetno razkošje in ekstravaganca.

Dodatno razkošje v Trianonu

Med svojim bivanjem v Versaillesu je Ludvik odkril, da je prav prijetno skočiti na lahko kosilo na manjše posestvo ob bližnji vasici Trianon. Kupil je celotno vas, jo zrušil in zgradil marmorno palačo za obed, kot jo je primerno njeni nalogi poimenoval. V njej so svoj prostorček našli velikanski odprt paviljon in prostrani vrtovi z dragimi kipi, dekorativno oblikovanimi živimi mejami in krošnjami dreves. Seveda niso manjkale tudi številne – njemu tako ljube – fontane. Trianonska palača mu je v bistvu služila le za kratko sprostitev, kadar je življenje v Versaillesu postalo preveč naporno. Glavni razlog za stres je bila množica prilizovalcev, ki so ga obremenjevali z vsemi mogočimi prošnjami, se mu prilizovali in molzli njegovo milost do nezavesti.

Ludvik XIV. ni bil neumen vladar. Niso mu zaman rekli Sončni kralj in njegova izjava, da če njega ni, v njegovi državi sonce ne sije, ni bila iz trte izvita. Tudi njegov znameniti stavek – država, to sem jaz – je imel večji pomen, kot bi si lahko mislili. Čeprav mu je šla množica plemičev v palači na živce, je takšno situacijo pravzaprav predvidel. Versailles je moral biti tako razkošen in udoben, da si francosko plemstvo nikoli ni zaželelo oditi iz njega. Ludvik je tako poskrbel, da se mu niso upirali. Da je zaposlil njihovo pozornost in da niso imeli časa za neumnosti, je ves čas prirejal plese, bankete, slavja, lovske izlete, gledališke in operne predstave.

Se pa Ludvik XIV. seveda ni obremenjeval s tem, kako živijo njegovi podložniki – meščani, kmetje, delavci. Približno sto let pozneje je njegov naslednik Ludvik XVI. zelo drago plačal podobno napako. Ni izgubil samo prestola, izgubil je tudi glavo. Začela se je znamenita francoska revolucija.