Spomin na Titanik

Katastrofo ladje Titanik imenujejo tudi »A Night to Remember« (noč, ki si jo bomo zapomnili). Ljubitelji te zgodbe ste si verjetno ogledali film z Leonardom di Caprijem in Kate Winslet v glavnih vlogah. Morda ste prebrali odlično knjigo, ki pripoveduje o snemanju filma. Za vse oboževalce Titanika je to branje obvezno! Seveda pa filmi in knjige niso edini spomin. Po svetu obstaja več spominskih krajev, ki so povezani z zgodbo.   

Kaj se je zgodilo ponoči 14. aprila 1912?

Zgodovinska dejstva so bolj ali manj znana. Takrat največja ladja na svetu je odplula na prvo vožnjo čez Atlantski ocean v New York, kamor ni nikoli prispela. Trčila je v ledeno goro in se v dveh urah in štiridesetih minutah potopila. Ladja je veljala za nepotopljivo, zato je bilo zaradi lepšega videza na njej veliko premalo rešilnih čolnov. Kljub opozorilu zaradi ledenih gora, je Titanik vozil prehitro. Ladijska družba White Star Line je želela osvojiti »modri trak«, trofejo, ki jo dobi ladja, ki najhitreje prepluje Atlantik. To je bila zelo draga igra na srečo. Umrlo je skoraj 1500 ljudi, predvsem zaradi podhladitve v ledenem morju. 

Najpomembnejše vprašanje – ali bi ladja kljub trčenju lahko preživela – pa ostaja odprto. Ko so opazovalci na jamboru opazili ledeno goro, je ladja zmanjšala hitrost, prestavila v »vzvratno« in zavila v levo, da bi se izognila gmoti ledu pred seboj. Mnogi strokovnjaki pravijo, da bi bilo direktno trčenje v ledeno goro boljša odločitev, kot je bil manever zavijanja, ki ga ladja opravlja precej počasneje kot avto. Kakorkoli – odločiti se je bilo treba v trenutku. Vemo – za celoten manever je zmanjkalo časa in trdi led je desni bok ladje prerezal kot maslo. Mnogi strokovnjaki trdijo, da bi trčenje v ledeno goro ladjo sicer poškodovalo, toda zaradi vodotesnih vrat med posameznimi deli se voda ne bi razlila po njej. Nikoli ne bomo vedeli, ali imajo prav. Lahko pa verjamemo, da bi Titanik na površini ostal dlje in ladja Carpathia, oddaljena štiri ure plovbe, ki je hitela na pomoč, bi verjetno prispela pravočasno. 

»Izkušnja Titanika« v Belfastu

Na svetu obstaja več muzejev, posvečenih Titaniku. Muzej v Belfastu na Severnem Irskem je edini med njimi, ki ponuja tako imenovano »izkušnjo Titanika« – odkrivanje znamenitosti, zvokov, vonjav in zgodb ladje, pa tudi ljudi in mesta, kjer so jo zgradili. Sledimo lahko tematski poti skozi Belfast in njegovo ladjedelnico ter zvemo vse o gradnji in izplutju, ki se je skoraj ponesrečilo, ker se je Titanik le za las izognil trčenju z manjšo ladjo. Incident bi bil nepomemben, usoda Titanika pa zanesljivo drugačna. Pot nas vodi od opremljanja ladje in njene prve plovbe do razkošnega življenja potnikov prvega razreda in žalostne usode drugih, ki so se večinoma odpravili na pot, da bi v Ameriki našli boljše življenje. Potnike tretjega razreda so ob nesreči preprosto zaklenili v podpalubje, da so se lahko bogataši iz prvega razreda vkrcali na rešilne čolne. Tako se je zgodilo, da je čoln, v katerem je bilo prostora za štirideset ljudi, izplul s trinajstimi (13!) osebami na krovu.

Muzej nam pove zgodbo o potopu, posledicah in iskanju ladje ter kraju njenega zadnjega počitka. Vrhunec doživetja pa je sprehod po ladji Nomadic, povezani s Titanikovo zgodovino, ki stoji v suhem doku. Gre za zadnjo preostalo ladjo družbe White Star Line na svetu, ki so jo obnovili in uredili za turistični obisk. Sprehod po štirih palubah ustvarja popolne občutke o življenju potnikov na prvem in obenem zadnjem Titanikovem potovanju.

Cobh, Cherbourg in Southampton

Zadnja fotografija Titanika je bila posneta v irskem mestu Cobh, ki se je takrat imenovalo Queenstown. To je bil zadnji kraj, ki ga je obiskal Titanik. Prikazuje veliko ladjo, ki odhaja proti sivemu obzorju. Nikoli več ne bo videla kopna. Titanik se je zasidral na odprtem morju pred pristaniščem, ki je bilo premajhno, da bi mu lahko omogočilo pristanek, zato so potnike vkrcali s čolni. Na novo odprti Spominski vrt gleda na morje, prav v smeri zadnjega sidrišča. Osrednja točka vrta je steklena spominska stena, na kateri so vpisana imena vseh 123 potnikov, ki so se zadnji vkrcali na ladjo.  Seveda v mestu ne manjka tudi muzej, ki se imenuje Zadnje pristanišče – Titanic's last port of call.

Vkrcavanje na prvi postaji v francoskem Cherburgu je potekalo s pomočjo ladij Nomadic (ki jo lahko vidimo v muzeju v Belfastu) in Traffic. Nomadic je prepeljal potnike prvega razreda na Titanikov krov. Med obema ladjama so postavili prehod, da bi bogatim potnikom omogočili udobno prestopanje. Spominska plošča se nahaja v pristaniškem območju na nabrežju Quai de l'Ancien Arsenal, kjer so se potniki vkrcali na Nomadic za kratko potovanje do Titanika. Na plošči piše: »RMS Titanik. Med svojim prvim križarjenjem je ladja Titanik pristala v Cherbourgu 10. aprila 1912. Potonila je v noči s 14. na 15. april ob obali Nove Fundlandije. Zgodovinsko društvo Titanik v Indian Orchardu (Massachusetts ZDA) in mesto Cherbourg s to ploščo obeležujeta ta tragični dogodek 19. aprila 1996.«

Spomin na Titanik je torej še kako živ. Morda nikjer bolj kot v kraju njegovega začetka.  Domače pristanišče je imel sicer v Liverpoolu, toda izplul je iz Southamptona. Več muzejskih krajev v tem mestu je povezanih z njim. Stati na pomolu številka 44, od koder je odplul in kjer so bitve (stebrički za privez) še zmeraj prav tiste, ki so nekoč držale njegove vrvi (le prebarvane so v oranžno), pa pomeni največ od vsega.