Vse zgodbe vodijo v Rim

 Kje v Evropi bi lahko, dragi pilovci, videli tisto pravo zgodovino, polno mračnih hodnikov in skrivnih zgodb, če ne v mestu, kamor vodijo vse ceste? Jasno, to je Rim – večno mesto.

Na Španskih stopnicah stopite med azaleje, ki jih sem nakopičijo cvetličarji, in preden se oddahnete od barv, ste že v zgodbah, skritih in neznanih. Takoj veste, da sem ne peljejo le vse evropske ceste, sem vodijo tudi vse zgodbe.

Cvetlični trg in Giordano Bruno
Sredi Campa dei Fiori med zelenjavno bleščavo prijazne tržnice na visokem podstavku stoji temna, tuhtajoča postava v meniški kuti. Mož, pokončen steber iz temačnega brona, napol zakrit s cvetličnimi šopki, je Giordano Bruno, prvi človek, ki je rekel, da v vesolju obstajajo mnogi svetovi, in zaradi zvestobe svojemu prepričanju prav tu zgorel na grmadi cerkvene Inkvizicije. In še prej povedal: Mogoče izrekate sodbo nad mano z večjim strahom, kakor jo bom jaz sprejel.  

Senat in rimsko ljudstvo
S P Q R –  prastari uradni znak mesta Rim, ki pomeni Senatus Populusque Romanus (senat in rimsko ljudstvo), so duhoviteži pogosto razlagali na številne šaljive načine. Recimo: Stultus Populus Quaerit Romam (Neumno ljudstvo hoče Rim), ali Solo Preti Qui Regneno (Tukaj vladajo samo duhovniki), pa tudi Scusi, il Prezzo di Questa Ricotta? (Oprostite, koliko stane ta skuta?).

Cacatorji in nočne posode
Nihče noče živeti sredi govna. Rimska kanalizacija je bila pravo svetovno čudo. Kljub temu so se ohranili grafiti, kot je tale Cacator sic valeas ut tu hunc locum transeas (Sralec, bodi dober, daj, in preidi tale kraj), pa tudi Lahko bi te imeli za nepremišljenega, če bi se odpravil na večerjo, ne da bi prej napisal oporoko. To opozorilo se nanaša na dokaj nenavadno navado, da so ljudje skupaj z vsebino na ulico odvrgli tudi – nočno posodo. Nobenega pomivanja. Praktično, kajne? In smrtno nevarno za sprehajalce. Rešitev? Zvečer, ko se je to počelo, so pač ostajali doma.

Humor in cesar Avgust
Cesar Avgust je slovel po smislu za humor. Nekoč je izvedel za smrt plemiča, ki je dolgoval 20 milijonov sestercev. Na dražbi njegovega premoženja si je cesar kupil njegovo blazino za spanje. In to komentiral takole: Blazina, na kateri je lahko spal pri vseh tistih dolgovih, mora biti izredno uspavajoča.

Sikstinska kapela in turisti
Renesančni slikar Rafael ima za mesto Rim dvojno zaslugo. Poslikal je Vatikansko palačo in v službo je vzel Michelangela, človeka, ki je na stropu Sikstinske kapele ustvaril najprepričljivejšo zbirko upodobitev človeškega telesa v vsej zgodovini evropske umetnosti. Žal pa kapela doživlja usodo Louvra im Mona Lize: pravi trdnjavski zid bliskajočih fotoaparatov štanca slabe, megleno prepoznavne fotografije z enim samim namenom – dokazati, da je bil lastnik fotoaparata nekoč blizu temu brezumno zaželenemu cilju.

Bernini in trači
Nikjer na svetu trači nimajo takšnega učinka kakor v Rimu. Za velikega Berninija se govori (se non e vero, e ben trovato ...), da je njegova upodobitev mučeništva sv. Lovrenca, ki se praži nad vročim ognjem, tako prepričljiva, ker si je dvajsetletni kipar nastavil zrcalo in nato vtaknil nogo v ogenj, da bi bolje videl bolečino na lastnem obrazu.

Vodnjak Trevi in Anita Ekberg
Fontana di Trevi je najslavnejši vodnjak v mestu. Svojo priljubljenost dolguje pogledu na mlado plavolaso švedsko lepotico Anito Ekberg, ki neustrašno brede po njej v filmu Sladko življenje Federica Fellinija. Zapomnite si: če v vodnjak čez ramo vržete kovanec, se boste zanesljivo vrnili v Rim. In še bolje – zaljubljenec, ki pije iz vodne kotanje v prisotnosti svoje ljubezni, je nikoli ne bo mogel pregnati iz svojega srca. Ni slabo, kajne?

Kardinal Albani in sodrga
Nemški pesnik Goethe je rad pripovedoval zgodbo o tem, kako je kardinal Albani prisostvoval srečanju mladih duhovnikov, ki so recitirali pesmi v jezikih svojih dežel. Eden od mladeničev je ponavljal besedo Gnaja! gnaja! s tujo izgovorjavo, ki je zvenela podobno italijanski psovki Canaglia! canaglia! (izmečki, umazana sodrga). Kardinal se je obrnil k svojim spremljevalcem in pripomnil: Tale nas pa pozna!

Ulica Veneto in paparaci
Rimu dolgujemo še en popularen izraz. Fellini, že omenjeni režiser, je v petdesetih letih v Ulici Veneto snemal Sladko življenje, v katerem se prijatelj glavnega junaka, nepomemben fotograf tračev, piše Paparazzo. Po zaslugi velike odmevnosti filma je njegov priimek postal in ostal ime za vsiljive fotografe, ki so eden od simbolov velemesta.