Zadnji polet iz Sajgona

Dragi pilovci, v naši današnji zgodbi boste izvedeli, kaj se je zgodilo v zadnjih dneh aprila leta 1975, ko je v Sajgon, glavno mesto Južnega Vietnama, vstopala severnovietnamska vojska. Američani in mnogi domačini so v popolnem neredu zapuščali mesto in s tem tudi Vietnam. Njihov umik je pomenil konec vietnamske vojne. Evakuacija je potekala v paniki, veliko ljudi, ki so želeli oditi, je ostalo prepuščenih usodi.

Konec vietnamske vojne

Med dolgoletno vojno v Vietnamu je bila država razdeljena na severni in južni del. Ker je istočasno potekala hladna vojna med ZDA in Sovjetsko zvezo (današnjo Rusijo), je imela omenjena vojna toliko večji pomen. Severni Vietnam so podpirali Rusi in Kitajci, Južni Vietnam pa ZDA. Šlo je torej za posreden spopad med jedrskimi velesilami. Pomladna ofenziva Severnega Vietnama leta 1975 je potekala zelo hitro. Zavzetje Sajgona je pomenilo padec proameriške oblasti, združitev obeh držav in uvedbo komunizma, ki je v tej državi na oblasti še danes. V Sajgonu se je znašla množica ljudi, ki so na različne načine sodelovali z Američani. Upali so, da jim bo odhajajoča ameriška uprava pomagala pri begu, saj so se bali maščevanja zmagovalcev. Tako je v glavnem mestu nastala zapletena situacija, ki je imela za posledico največjo helikoptersko evakuacijo v zgodovini.

Zadnji polet potniškega letala

Šest dni pred padcem mesta je na letališču Tan Son Nhat v Sajgonu pristalo zadnje potniško letalo, takrat največji boeing 747-100, imenovan jumbo-jet. Posadka ameriške letalske družbe Pan Am se je za tvegani podvig prijavila prostovoljno. Za zadnji polet je vedela le peščica ljudi v vodstvu letalske družbe. Bali so se, da bi množice preplavile letališče, če bi se novica razširila. Samo nekaj dni prej je umrlo veliko Vietnamcev, ki so se oklepali kril enega od letal, ki je odhajalo iz mesta. Razmere v Sajgonu so postajale grozljive. Namen zadnjega poleta ni bil več evakuacija zaposlenih v letalski družbi, kot so prvotno načrtovali, temveč tudi vseh drugih, ki so se znašli v bližini. Letalo je pristalo brez dovoljenja kontrolnega stolpa in parkiralo daleč na robu vzletno-pristajalne steze. Množica ljudi je tekla po pisti in se zgnetla v letalo s 375 sedeži. Sedeli so na tleh, na straniščih, v naročjih, v prostoru za stevardese, celo v pilotski kabini, skratka povsod, kjer je bilo le nekaj centimetrov prostora. Nazadnje je letalo vzletelo s 463 potniki na krovu. Stevardese so zaprle vrata za vkrcanje, in ker so vzleteli brez dovoljenja, je tretji član pilotske posadke hodil pred letalom in ga usmerjal na stezo. Tik pred vzletom je skočil v prostor za prednje kolo in se povzpel v trup skozi tla pilotske kabine. Takrat je na vzletno stezo strmoglavilo vietnamsko lovsko letalo in jumbo-jet je manevriral po poškodovani pisti. V tem času je severnovietnamska vojska že streljala na letališče. Zato je boeing zakrmaril mimo razbitin in med neprestanim obstreljevanjem vzletel. Srečno je pristal v Manili na Filipinih. Več o tem se da prebrati v knjigi, ki jo je napisal organizator zadnjega poleta, uslužbenec Pan Am Allan Topping, z naslovom Wings of Freedom (Krila svobode).

Beg s strehe ameriškega veleposlaništva

Z odhodom zadnjega potniškega letala pa zgodba o evakuaciji ni bila končana. Zaradi nenehnega raketnega obstreljevanja in razbitin na vzletnih stezah je letališče postalo neuporabno. Ko so odšla ameriška vojaška letala, je ostala le še zadnja pot za umik. Evakuacijo s helikopterji s strehe ameriškega veleposlaništva so poimenovali operacija Frequent Wind. Pred veleposlaništvom se je zbirala množica ljudi. Panika je bila popolna. Ljudje so plezali na obzidje, da bi se prebili v notranjost. Na strehi so dan in noč pristajali helikopterji. Kljub nevihtnemu vremenu, ki je oteževalo polete, so odvažali begunce na ameriške vojaške ladje, ki so čakale ob obali. S krovov ladij so v morje zmetali celo helikopterje, da so lahko sprejeli begunce. Ameriški veleposlanik Graham Martin je zapustil veleposlaništvo šele po neposrednem ukazu predsednika Forda. Prav v trenutku, ko so se Martin, vodja varnosti major Keane in zadnjih enajst marincev vzpenjali proti strehi, je v poslopje vdrla množica beguncev in se začela prebijati skozi nadstropja. Marinci so zaprli vrata na streho in se vkrcali v helikopter. Bili so zadnji Američani, ki so zapustili Sajgon. Po prihodu na ladjo je veleposlaniku Martinu uspelo prepričati poveljnika ladjevja, da se je nekaj helikopterjev vrnilo na streho veleposlaništva in so evakuirali še nekaj sto Vietnamcev. Čeprav je predsednik Ford njegovo prošnjo zavrnil, je Martinu uspelo, da je ladjevje ostalo še nekaj dni pred obalo. S tem je rešil mnogo domačinov, ki so se do njih prebijali na čolnih in vseh mogočih improviziranih plovilih.

Je bila evakuacija uspeh?

Zahodni viri so evakuacijo opisali kot veličasten dosežek. Dejstvo pa je, da je bilo Vietnamcev in njihovih družinskih članov, ki so sodelovali z Američani, okoli 90.000. Po oceni veleposlanika Martina so jih rešili nekaj več kot 22.000. Ob obeh številkah si ni pretežko ustvariti svojega mnenja, kajne?