Zviteži zmagujejo

Zgodovina je mnogokrat dokazala, da je zvitost ena od lastnosti, ki nam lahko omogoči  zmago ali preživetje. Seveda ni nujno, da je ta lastnost vedno pozitivna, v določenih situacijah je tudi negativna. Je pa dejstvo, da pogosto reši tistega, ki je – pravično ali nepravično – v slabšem položaju. Nekaj primerov, kako so zviti ljudje slabo situacijo obrnili v svoj prid, je danes pred nami, še več pa jih lahko ljubitelji zgodovine najdete v knjigi Zgodovina Evrope, ki jo je napisal angleški zgodovinar Norman Davies, in sicer tako, da se osredotočite na zgodbe, napisane v okvirčkih.

Angleški popotnik

Gorski prelaz Sankt Gottard je najkrajši prehod preko osrednjih Alp. Z višino nekaj čez dva tisoč metrov je bil 600 let – 600 poletij, ker se pozimi pač ni hodilo tod čez – glavna prometna povezava med severom in jugom Evrope. Vijugavo pot je bilo nekoč mogoče prehoditi samo s tovornimi mulami, z nosilnicami ali peš. Do leta 1830, ko so omenjeno pot prvič razširili, je bil edini človek, ki je prelaz prepotoval z vozilom na kolesih, Charles Greville. Zviti Anglež je leta 1775 stavil, da mu bo uspelo, in stavo je dobil. Švicarskim gorskim vodnikom je krepko plačal, da so njegovo lahko kočijo vso pot prenesli na ramenih. Ob stavi ni bilo nikjer rečeno, da morajo kolesa drseti po tleh.

Angleški upravitelj otoka

Po Napoleonovi smrti leta 1821 v hiši, imenovani Longwood, na Sveti Heleni, otoku, izgubljenem sredi Atlantika, kjer je živel v izgnanstvu, je obdukcija pokazala, da je nekdanji francoski cesar umrl za rakom na želodcu. Ko so njegovo truplo prepeljali v Francijo, so v koreninah njegovih las odkrili sledove arzenika. S tem je bil sum o umoru, se pravi postopnem zastrupljanju, za katero naj bi bil kriv angleški upravitelj otoka – v hrano naj bi mu primešaval arzenik – potrjen. Angleži so seveda vse zanikali. Odredili so natančen pregled hiše Longwood, ki je pokazal, da je v tapetah na stenah sob, v katerih je bival Napoleon, veliko arzena. V tistih časih so arzenove spojine uporabljali za utrjevanje barvil za tkanine. Tako so se zviti Angleži oprali krivde, za cesarjevo smrt je bilo nenadoma krivo onesnaženo okolje in ne oni.

Madžarski graščak

Ibrahim paša, veliki vezir (kar pomeni nekakšen predsednik vlade) turškega sultana Sulejmana Veličastnega, je leta 1532 vodil ogromno vojsko proti Dunaju. Njegovo napredovanje je ustavil graščak iz madžarskega mesta Köszega, ki se je v svojem dobro utrjenem gradu postavil po robu 200.000 Turkom z 42 vojaki in 700 oboroženimi kmeti. Po mesecu neuspešnega obleganja se je paša odločil za odločilni napad, a še prej prisegel pri Koranu (sveta knjiga muslimanov, kot naša Biblija), da bo opustil obleganje, če utrdba ne pade do opoldne. Graščak, ki je izvedel za to, se je odlično znašel. Ukazal je zvoniti opoldne eno uro prej in s tem prevaral Turke. Paša je držal svojo obljubo in umaknil vojsko. V spomin na zvijačo v omenjenem mestu še danes zvoni poldne – ob enajstih.

Avstrijski cesar

Jožef II., ki je v Avstriji na prestolu nasledil Marijo Terezijo, gospo, ki je uvedla obvezno šolo, se je rad preoblačil v običajnega plemiča in takšen zahajal med navadne ljudi. Na enem takih izletov ga je neki kmet vprašal, ali morda pozna Jožefa II. Vladar je duhovito odgovoril: Seveda, pogosto ga brijem.

Ob neki priložnosti je vladar zapisal tale ukaz: Obsoditi, nemogoče pomilostiti. Ker pa je bil prijazen, duhovit in zvit človek, je svojim podrejenim naročil, da lahko pri tem ukazu vejico v stavku premaknejo na drugo mesto. To so tudi storili in novi ukaz se je glasil: Obsoditi nemogoče, pomilostiti.

Francoski minister

Napoleonov minister Talleyrand ni nikoli pozabil povedati, da pravemu diplomatu beseda da pomeni morda, beseda morda pomeni ne, če pa diplomat reče ne, potem sploh ni diplomat. Nekoč mu je cesar naložil nalogo, da napiše razpravo o carinah. Ko je njegov tajnik prebral razpravo, je priznal, da ne ve, ali je Talleyrand za uvedbo carin ali proti njim. Minister je odgovoril: Če tega iz besedila ne morete razbrati, potem sem razpravo dobro napisal. Res je bil pretkan lisjak, o čemer priča tudi njegov pogovor s prijateljem v času francoske revolucije. Ali veste, kdo zmaguje? ga je vprašal prijatelj. Mi, je odgovoril minister. Kateri mi? To ti bom, dragi prijatelj, povedal jutri. Zvito, kajne?

Francoski časopisi

Kako pomembno se je zvito prilagajati določeni situaciji, pripoveduje naslednja zgodba. Ko je Napoleon pobegnil iz izgnanstva na otoku Elba, se je vrnil v Francijo in se čez celotno državo od juga bližal Parizu. Bolj ko se je bližal glavnemu mestu, bolj so mediji prilagajali svoje mnenje o njem. Poglejmo, kako.

Korziška pošast, pijana krvi, je pobegnila iz kletke.                                                                             

Samozvanec je dosegel Grenoble.                                                                                                             

Bonaparte še vedno napreduje.                                                                                                                    

Napoleon je vse bližje.                                                                                                                                            

Cesar bo kmalu prišel v Pariz.                                                                                                                                 

Njegovo veličanstvo je že pred pariškimi vrati.                                                                                                              

Zvesti Pariz s prekipevajočim srcem pričakuje njegovo kraljevsko veličanstvo.

Švicarski vojaki

Nemški cesar Wilhelm je v prvi svetovni vojni grozil nevtralni Švici, za katero je vedel, da ima samo 500.000 vojakov. Zanimalo ga je, kaj bodo storili, če jih napade milijon Nemcev. Vsak naš vojak bo ustrelil dvakrat, so mu zvito odgovorili iznajdljivi Švicarji. In kaj se je zgodilo? Cesar ni napadel, seveda.