Golob – neznani znanec

Spomini na moje zgodnje otroštvo vključujejo Generala Taubija – goloba s prestreljeno perutjo, zaradi katere ni mogel več leteti. S povešeno perutjo je korakal po vrtu kot general z opasano sabljo. Rana se mu je zacelila in postal je član naše družine. Dolga leta smo lahko spremljali, kako je s svojim korakanjem po vrtu najprej privabil samico, ji pomagal vsako leto zgraditi gnezdo z nabiranjem paličic po vrtu in nato vzgojiti mladiče. Med druženjem z njim smo lahko spoznali marsikaj o teh izjemno inteligentnih živalih. Čeprav jih številni velikokrat opisujejo kot leteče podgane in pri tem nimajo v mislih nič lepega, pa ta oznaka veliko pove o nepoznavanju tako golobov kot tudi podgan.

Velika družina golobov in golobic

Ko govorimo o golobih, imamo običajno v mislih podivjane domače golobe. V resnici je družina zelo velika in vključuje približno 300 različnih vrst, od katerih jih največ živi v južni Aziji in Avstraliji. Domačega goloba je človek udomačil iz skalnega goloba verjetno že pred 10.000 leti, zagotovo pa o njih pišejo že mezopotamski klinopisi in egipčanski hieroglifi. Številni domači golobi po izpustu niso našli domov in so podivjani začeli povsem svoje življenje kot golobi, ki jih poznamo iz naših mest.

Po navadi predstavnikom večjih vrst rečemo golobi in predstavnikom manjših golobice. V resnici je ta delitev zelo nenatančna, saj je »golobica miru«, ki jo velikokrat spuščajo ob porokah, pogrebih ali športnih dogodkih, le domači golob bele barve.

Po obarvanosti perja so golobi zelo različni, čeprav so še vedno zelo podobni izvornim skalnim golobom. Čistokrvnih skalnih golobov je v naravi zelo malo, saj se uspešno parijo s podivjanimi domačimi golobi. Glavna golobja hrana so semena, ki jih pobirajo s tal. Pri pitju golobi uporabljajo kljun kot slamico za srkanje vode, kar jih razlikuje od večine ptičev, ki v grlu nimajo mišic za požiranje in morajo pri pitju potopiti kljun v vodo in nagniti glavo nazaj, da jim voda steče po grlu.

Vse vrste golobov imajo čokato telo s kratkim vratom, majhno glavo in dolgimi krili, zaradi katerih so izjemni letalci. Na tleh običajno domišljavo stopicajo in kimajo z glavo. Izjemno dobro vidijo, ob jasnih dnevih več kot 30 kilometrov daleč. Tako kot mi vidijo barve, a zaznavajo tudi ultravijolično svetlobo. Letijo s hitrostjo do 120 km/h in preletijo do 1000 kilometrov naenkrat.

Golobji mladiči se hranijo z mlekom staršev

Domači golob se razmnožuje povsem enako kot skalni. Samec in samica običajno ostaneta skupaj vse življenje. Vsako leto si v varni niši zgradita ne povsem trdno gnezdo iz paličic, v katero samica odloži dve jajci in na njiju sedi približno dva tedna. Tako do jajc kot do izleglih mladičev sta starša zelo zaščitniška.

Starša mladiča hranita z mlečno tekočino, ki pri obeh nastaja v posebni žlezi v grlu in je posebnost golobov.

Znajo veliko stvari in obožujejo igre na srečo

Znanstveniki so ugotovili, da so golobi zelo inteligentni, saj si za več let lahko zapomnijo več kot 700 vzorcev. Na fotografijah prepoznajo določeno osebo celo v različnih oblačilih. Hitreje kot ljudje lahko preklapljajo med različnimi opravili. In še nekaj super zanimivega: zelo radi poskušajo kaj, za kar nagrada, npr. v obliki hrane, ni zagotovljena. Tako igranje na srečo je značilno le za nas, človeku podobne opice in delfine. Najbolj neverjeten pa je njihov občutek za smer, ki nujno vključuje v telo vgrajen »zemljevid poti« in »kompas«. Kako delujeta, znanstveniki še vedno niso povsem prepričani. Nekateri menijo, da imajo golobi v glavi drobna magnetna tkiva, ki zaznavajo Zemljino magnetno polje, spet drugi so prepričani, da se orientirajo po soncu ali po položaju zvezd, po vonju ali z uporabo ultrazvoka. Zdi pa se, da v resnici golobi uporabljajo kar kombinacijo več različnih načinov, da najdejo pot, ki so si jo začrtali.

Udomačeni za vračanje domov

Golob je bil med prvimi udomačenimi ptiči prav zaradi sposobnosti, da najde pot domov, tudi če ga izpustimo iz kraja, kjer še nikoli ni bil in ta ni oddaljen več kot 1000 kilometrov od doma. Takim golobom rečemo golobi pismonoše. Najdaljšo zabeleženo pot je golob pismonoša opravil leta 1931 iz Francije v Vietnam – dolga je bila skoraj 12.000 kilometrov in je trajala 24 dni.

Za prenašanje sporočil, napisanih na tanek košček papirja in pritrjenih na nogo, so golobe že pred 5000 leti uporabljali v starem Egiptu. A golobja pošta deluje le, kadar pošiljatelj spusti goloba, ki bo pošto prenesel golobovemu lastniku.

Najbolj znane opravljene naloge golobov pismonoš

Golobi pismonoše so pred 3000 leti v antični Grčiji oznanjali zmagovalca olimpijskih iger. V 12. stoletju so jih uporabljali kot redno pošto med Bagdadom v Iraku in Sirijo. Leta 1860 je ustanovitelj še danes delujoče novinarske agencije Reuters uporabljal 45 golobov pismonoš za prenašanje novic. Kot glavne kurirje so jih med 1. svetovno vojno uporabljale različne vojske. Golob z imenom Cher ami (fr. dragi prijatelj) je prejel celo najvišje francosko odlikovanje za svoje herojsko prenašanje najpomembnejših vojnih sporočil. Golobi pismonoše so nadomestili uporabo radijskih zvez med izkrcanjem zavezniških enot v Normandiji v 2. svetovni vojni. Še danes pa občasno odkrijejo golobe pismonoše, ki jih zlorabljajo za čezmejno tihotapljenje drog, kartic SIM, baterij, ključkov USB in podobnega.