Izginjajoče žabje svatbe

»Žabe svatbo so imele …« poje ponarodela in uglasbena pesmica pesnika Josipa Stritarja. Ob njenem poslušanju kar začutimo to izjemno hrupno množico, ki neustavljivo kvaka in reglja. Prepričani smo lahko, da je bilo tako vsako pomlad prav ob vseh mlakah pred 185 leti, ko se je pesnik rodil. A to značilno oglašanje je vedno redkejše. Žabe in vse dvoživke, kar žabe seveda so, so med najbolj ogroženimi in najhitreje izginjajočimi skupinami živali. Zelo ogroženih je kar več kot trideset odstotkov vseh vrst. In to ne le pri nas, temveč po vsem svetu. Od leta 1980 je izumrlo že zelo veliko vrst dvoživk, v zadnjih 30 letih se strmo zmanjšuje število posameznih živali kar v 500 vrstah. Zelo žalostno dejstvo za živali, ki so skakale naokoli že, ko so po planetu lomastili dinozavri –  pred 250 milijoni let.

Čeprav znanstveniki še ne poznajo pravega odgovora, zakaj žabe izumirajo, pa se temu odgovoru vedno bolj približujejo
Med najpomembnejšimi razlogi ogroženosti je uničevanje naravnega okolja, ki ga povzročamo ljudje z izsekavanjem gozdov, izsuševanjem močvirij in onesnaževanjem vode. Žabe dihajo in sprejemajo vodo skozi kožo, kar pomeni, da onesnažena voda na njih deluje neposredno. Še posebej so občutljiva jajčeca v mrestu in paglavci, ki se iz njih razvijejo. Tanka žabja koža je tudi zelo občutljiva za povečano ultravijolično sevanje sonca zaradi tanjšanja zaščitne ozonske plasti. Velika nadloga, s katero se spopadajo žabe, so novi plenilci, ki smo jih v njihova naravna vodna okolja prinesli ljudje. Tak primer so različne  »športne ribe«, ki smo jih vnesli v reke in jezera le zato, da bi se nato zabavali z ribolovom. Te ribe se velikokrat hranijo s paglavci in lahko povsem uničijo žabjo zalego določenega območja.

Smrtonosna kožna glivica
Predvsem v tropskih območjih sveta žabe ogroža posebna vrsta glivic. Glivica se naseli v vlažni, tanki in občutljivi koži in zamaši kožne pore, skozi katere žabe sprejemajo snovi iz okolja. Bolna koža potemni, pogosto postane vijoličaste barve in se začne luščiti. Bolne žabe niso več poskočne, prenehajo jesti in končno poginejo. Glivica se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pojavila pri akvarijskih  žabah krempljarkah in se je ob njihovih izpustih v naravo razširila na naravne populacije. Znanstveniki so ugotovili še nekaj pomembnega. Žabe postanejo še bolj občutljive za glivico, če so sočasno izpostavljene pesticidom, ki jih uporabljamo za zatiranje nam škodljivih organizmov v kmetijstvu. Zanimivo pa je, da glivica uspeva tudi v Evropi, a naših žab ne ogroža tako zelo. Za zdaj!

Leta 2020 je planet izgubil dve vrsti žab
Zaradi smrtonosne kožne glivice sta bili decembra 2020 kot uradno izumrli razglašeni dve vrsti žab – vrsta harlekinskih žab in vrsta podrevnic z območja pogorja Talamanca. Uradno pomeni, da predstavnikov teh vrst že dolga leta ni videl nihče, a so raziskovalci vseeno upali, da jih bodo še kje odkrili. Z uradnim izumrtjem je izginilo vsako upanje.

Zaščitne pregrade rešijo veliko žabjih življenj
Visoke temperature so letos že v februarju ogrele žabe, da so se prebudile iz zimske otrplosti in se podale na vsakoletno pot proti mrestiščem, da bi odložile jajčeca. Pri tem velikokrat prečkajo ceste in poginejo pod kolesi avtomobilov. V Ljubljani je taka znana selitvena pot žab v neposredni bližini živalskega vrta. V skrbi za njihovo življenje člani društva, ki se ukvarja s preučevanjem dvoživk, skupaj z Mestno občino Ljubljana, že vrsto let postavljajo zaščitne pregrade, ki preprečujejo žabam prečkanje ceste. Vsak dan jih na notranji strani pregrad pobirajo prostovoljci in varno prenesejo do mrestišč.