Pallasova mačka – najbolj mrkogleda mačka na svetu

V rubriki Predstavitev na mačjih družabnih omrežjih se Pallasova mačka opisuje takole: »Težko me najdeš, zlahka me izgubiš in nikoli ne pozabim ničesar!« Te majhne mačke z azijskih višav imajo srebrnkast kožuh z belimi konicami dlak in majhne okrogle uhlje. Leden pogled, ki jim daje zlovoljen videz, je postal njihov zaščitni znak, daje pa jim tudi prav posebno ljubkost.

Naravoslovec Pallas odkrije še nepoznano vrsto mačk

Pallasovo mačko je leta 1776 prvi opisal nemški naravoslovec Peter Simon Pallas. Deset let prej ga je ruska carica Katarina II. povabila kot profesorja na Akademijo znanosti v Sankt Peterburgu. Poslala ga je na odpravo v Povolžje, Ural, Sibirijo in na Altaj, kjer naj bi za akademijo zbiral primerke kamnin, rastlin in živali, pa tudi podatke o tamkajšnjih ljudstvih. Na odpravi je v bližini Bajkalskega jezera opazil mačko, za katero so kasneje ugotovili, da je splošno razširjena od Kavkaza, Iranske planote, Hindukuša, dela Himalaje, Tibetanske planote, Altaja do Mongolske planote. Mačko je poimenoval kar po sebi, njeno  znanstveno ime pa je Otocolobus manul, kar pomeni »z grdimi ušesi«.

Pallasova mačka ni primerna kandidatka za hišno ljubljenko

Pallasove mačke je zelo težko vzgajati v ujetništvu predvsem zato, ker so prilagojene na življenje na ekstremnih višinah. Njihov posebni imunski sistem zahteva prav posebno prehrano, ki je v nižinah težko uresničljiva. Stopnja umrljivosti mladičev je v ujetništvu zelo velika. Težavo je tudi to, da so Pallasove mačke izjemne samotarke in nimajo rade stikov s človekom. Zaradi vsega naštetega o njih vemo zelo malo.

Pallas je ob odkritju mislil, da je Pallasova mačka divja prednica perzijske mačke. Danes vemo, da je perzijska mačka le pasma domače mačke.

Ponosna gospodarica lastnega ozemlja

Teritorij, ki ga obvladuje posamezna samica Pallasove mačke, je velik od sedem do 125 kvadratnih kilometrov, samčev pa od 20 do 200 kvadratnih kilometrov. Zaradi gostega kožuha in kratkih nog je relativno počasna in se mora med lovom plenu približati na zelo kratko razdaljo. Zaradi varovalne barve kožuha se dobro zlije z okolico in iz preže plen – majhne glodavce in ptice – zgrabi z enim skokom. Na svojem ozemlju živi samotarsko življenje in se z vrstniki sreča le v času paritve. Z njimi se sporazumeva z glasovi in govorico telesa. Kadar je Pallasova mačka vznemirjena, bevska kot majhen pes.

Majhna, a čokata

Odrasla Pallasova mačka tehta manj od domače mačke, njeni drobni mladički tehtajo manj kot 100 gramov. Tudi s svojo dolžino do 60 centimetrov Pallasova mačka ne presega velikosti domačih mačk. Ima do 30 centimetrov dolg rep. Ker pa ima Pallasova mačka med vsemi mačkami najgostejši kožuh, deluje precej večja, kot je v resnici. Na vsakem kvadratnem centimetru kože izrašča do 9000 dlak, ki so dolge približno sedem centimetrov. Tako gosto krzno ji omogoča preživetje v najbolj surovih razmerah stepskega okolja, kjer se pozimi temperatura spusti tudi 50 stopinj pod ničlo, še dodatno pa ozračje tam hladijo močni vetrovi. Ker Pallasova mačka ne pozna zimskega spanja in lovi vse leto, pozimi gostemu kožuhu doda še dvakratnik telesne mase v obliki maščevja.

Zaradi izjemno gostega kožuha in kratkih nog se zdi Pallasova mačka večja, kot je v resnici.

Oči Pallasove mačke imajo belo obrobo, šarenica je rumenkasta, zenice pa so, v nasprotju z zenicami domače mačke, okrogle, kar si deli z lovskimi sorodniki, kot so pume, levi in gepardi.

Živi lahko kjerkoli

Pallasova mačka pogosto zasede brloge jazbecev ali večjih glodavcev, naseli se tudi v skalne razpoke. Svoja bivališča velikokrat menja. Pallasovo mačko, ki so ji nadeli sledilno ovratnico, so v dveh letih izsledili v stotih brlogih, od tega je mladiče vzgajala kar v dvajsetih.  Čeprav se človeka izogiba, so jo našli že tudi v zapuščenih traktorjih in hlevih.

Med koncem aprila in koncem maja samica povrže od dva do šest mladičev, ki oči odprejo po dveh tednih in odrastejo po sedmih mesecih. Če preživijo zgodnje otroštvo, živijo približno 12 let.

V rubriki Predstavitev na mačjih družabnih omrežjih se Pallasova mačka opisuje takole: »Težko me najdeš, zlahka me izgubiš in nikoli ne pozabim ničesar!« Te majhne mačke z azijskih višav imajo srebrnkast kožuh z belimi konicami dlak in majhne okrogle uhlje. Leden pogled, ki jim daje zlovoljen videz, je postal njihov zaščitni znak, daje pa jim tudi prav posebno ljubkost.

Naravoslovec Pallas odkrije še nepoznano vrsto mačk

Pallasovo mačko je leta 1776 prvi opisal nemški naravoslovec Peter Simon Pallas. Deset let prej ga je ruska carica Katarina II. povabila kot profesorja na Akademijo znanosti v Sankt Peterburgu. Poslala ga je na odpravo v Povolžje, Ural, Sibirijo in na Altaj, kjer naj bi za akademijo zbiral primerke kamnin, rastlin in živali, pa tudi podatke o tamkajšnjih ljudstvih. Na odpravi je v bližini Bajkalskega jezera opazil mačko, za katero so kasneje ugotovili, da je splošno razširjena od Kavkaza, Iranske planote, Hindukuša, dela Himalaje, Tibetanske planote, Altaja do Mongolske planote. Mačko je poimenoval kar po sebi, njeno  znanstveno ime pa je Otocolobus manul, kar pomeni »z grdimi ušesi«.

Pallasova mačka ni primerna kandidatka za hišno ljubljenko

Pallasove mačke je zelo težko vzgajati v ujetništvu predvsem zato, ker so prilagojene na življenje na ekstremnih višinah. Njihov posebni imunski sistem zahteva prav posebno prehrano, ki je v nižinah težko uresničljiva. Stopnja umrljivosti mladičev je v ujetništvu zelo velika. Težavo je tudi to, da so Pallasove mačke izjemne samotarke in nimajo rade stikov s človekom. Zaradi vsega naštetega o njih vemo zelo malo.

Pallas je ob odkritju mislil, da je Pallasova mačka divja prednica perzijske mačke. Danes vemo, da je perzijska mačka le pasma domače mačke.

Ponosna gospodarica lastnega ozemlja

Teritorij, ki ga obvladuje posamezna samica Pallasove mačke, je velik od sedem do 125 kvadratnih kilometrov, samčev pa od 20 do 200 kvadratnih kilometrov. Zaradi gostega kožuha in kratkih nog je relativno počasna in se mora med lovom plenu približati na zelo kratko razdaljo. Zaradi varovalne barve kožuha se dobro zlije z okolico in iz preže plen – majhne glodavce in ptice – zgrabi z enim skokom. Na svojem ozemlju živi samotarsko življenje in se z vrstniki sreča le v času paritve. Z njimi se sporazumeva z glasovi in govorico telesa. Kadar je Pallasova mačka vznemirjena, bevska kot majhen pes.

Majhna, a čokata

Odrasla Pallasova mačka tehta manj od domače mačke, njeni drobni mladički tehtajo manj kot 100 gramov. Tudi s svojo dolžino do 60 centimetrov Pallasova mačka ne presega velikosti domačih mačk. Ima do 30 centimetrov dolg rep. Ker pa ima Pallasova mačka med vsemi mačkami najgostejši kožuh, deluje precej večja, kot je v resnici. Na vsakem kvadratnem centimetru kože izrašča do 9000 dlak, ki so dolge približno sedem centimetrov. Tako gosto krzno ji omogoča preživetje v najbolj surovih razmerah stepskega okolja, kjer se pozimi temperatura spusti tudi 50 stopinj pod ničlo, še dodatno pa ozračje tam hladijo močni vetrovi. Ker Pallasova mačka ne pozna zimskega spanja in lovi vse leto, pozimi gostemu kožuhu doda še dvakratnik telesne mase v obliki maščevja.

Zaradi izjemno gostega kožuha in kratkih nog se zdi Pallasova mačka večja, kot je v resnici.

Oči Pallasove mačke imajo belo obrobo, šarenica je rumenkasta, zenice pa so, v nasprotju z zenicami domače mačke, okrogle, kar si deli z lovskimi sorodniki, kot so pume, levi in gepardi.

Živi lahko kjerkoli

Pallasova mačka pogosto zasede brloge jazbecev ali večjih glodavcev, naseli se tudi v skalne razpoke. Svoja bivališča velikokrat menja. Pallasovo mačko, ki so ji nadeli sledilno ovratnico, so v dveh letih izsledili v stotih brlogih, od tega je mladiče vzgajala kar v dvajsetih.  Čeprav se človeka izogiba, so jo našli že tudi v zapuščenih traktorjih in hlevih.

Med koncem aprila in koncem maja samica povrže od dva do šest mladičev, ki oči odprejo po dveh tednih in odrastejo po sedmih mesecih. Če preživijo zgodnje otroštvo, živijo približno 12 let.