Parantrop – opicam podoben človečnjak

V Tačkah govorimo o živalih in seveda smo del živalskega kraljestva tudi ljudje. Dobro veste, kako je potekala evolucija – razvoj človeka. Poznate naše sorodnike, človeku podobne opice gorile, šimpanze in orangutane, s katerimi si delimo skupne prednike. Poznate tudi nekatere človečnjake, kot sta neandertalec ali pokončni človek. Uvrščamo ju tako kot našo lastno vrsto mislečega človeka, Homo sapiens, v rod Homo, ljudje z velikimi možgani. Med človečnjaki pa so še številne vrste, kot je na primer parantrop.

Parantrop je živel skupaj s pokončnim človekom

Naši predniški človečnjaki niso živeli v strogo ločenih časih in vrste niso preprosto prehajale druga v drugo. Številni so živeli skupaj in iz fosilnih ostankov sklepamo, da je parantrop živel v času spretnega človeka, ki mu strokovno rečemo Homo habilis, in še tudi v času pokončnega človeka, Homo erectus. Najstarejši fosili parantropa so stari približno 2,7 milijona let.

Lobanjo prvega parantropa je našel šolar

Leta 1938 je v jami v bližini upravnega središča Južnoafriške republike Pretorije 15-letni šolar našel 1,95 milijona let staro lobanjo prvega znanega parantropa. O odkritju je slišal zelo cenjen paleontolog – znanstvenik, ki proučuje fosilne ostanke, Robert Broom in dečka obiskal. O obisku je zapisal, da je imel deček v žepu štiri morda najbolj dragocene zobe na svetu. Fosilne ostanke je raziskal in ugotovil, da je to najdba še nepoznanega človečnjaka, ki ga je poimenoval parantrop. Ime izvira iz stare grščine, kjer para pomeni ob in anthropos pomeni človek.

Nenavadni človečnjak

Parantrop je bil v primerjavi z nami nizke rasti, visok med 1,3 in 1,4 metra. Bil je mišičast in je že hodil po dveh nogah. Njegovi možgani so bili več kot polovico manjši od naših. Imel je veliko lobanjo, podobno gorilji. Oblika njegovih zelo močnih zob kaže, da se je pretežno prehranjeval s travo, drobnimi vejami in koreninami, svoj jedilnik pa si je občasno popestril z žuželkami. Iz fosilnih ostankov zob parantropov znanstveniki sklepajo na njihov postopni razvoj, povezan s podnebnimi spremembami. V zelo dolgem obstoju parantropov naj bi deli Afrike, kjer so živeli, postajali vedno bolj sušni in prvotni tropski gozd naj bi se začel spreminjati v travnato savano. Spremembi življenjskega prostora so se parantropi prilagodili s prehodom na pretežno travnato prehrano.

Parantrop naj bi znal izdelovati preprosto orodje, a se je obenem pasel kot krava in sporazumeval podobno kot sloni z oddajanjem nizkih zvokov, ki lahko potujejo na zelo dolge razdalje. Prav tako naj bi v begu pred hijenami in levi znal hitro splezati na drevo.

Evolucija človeka je zapletena in ni premočrtna

Zgodba o parantropu nam odkriva, kako so zadnji med opičjimi ljudmi sobivali z zgodnjimi ljudmi. Pred približno sedmimi milijoni let so se v Afriki zelo verjetno razvili prvi človečnjaki, od katerih so nekateri hodili po dveh okončinah. Nato so se pred približno 2,4 milijona let pojavili prvi človečnjaki, ki jih uvrščamo v rod Homo. Ti naj bi preživeli manj časa na drevesih, postajali vedno bolj spretni v hoji po tleh in naj bi se jim hkrati razvijali večji možgani ter manjšale čeljusti in zobje. Sčasoma, pred približno 300.000 tisoč leti, so se nekateri med njimi razvili v našo vrsto, mislečega človeka.

Z odkritjem parantropa se ta preprosta in premočrtna zgodba zakomplicira, saj se je vrsta, ki je sobivala z zgodnjimi ljudmi, od njih zelo razlikovala. Še pomembneje, preživela je zelo dolgo obdobje, več kot milijon let. Kaj je bil razlog njenega izumrtja, znanstvenikom ni popolnoma jasno. Večina se nagiba k razlagi, da so zanj krive spet nove podnebne spremembe, zaradi katerih naj ne bi imeli več na voljo dovolj svoje najljubše hrane – trave. Pomanjkanju zelo specializirane hrane se jim ni uspelo ponovno prilagoditi. V razvoju naj bi bili bolj uspešni zgodnji ljudje, katerih prehrana naj bi bila veliko bolj raznovrstna.