Pingvin – capljajoči ptič v fraku

Ne glede na to, ali si ogledujete film o pingvinih, jih opazujete v živalskem vrtu ali pa ste se z njimi celo srečali v njihovi domovini – pingvini nikogar ne pustijo ravnodušnega. Razlogov za to pa je več – prisrčni so zaradi obarvanosti perja, ki spominja na frak, smešni so, ko capljajo naokoli, in občudovanja vredni pri legendarni skrbi za mladiče. Vsekakor imamo veliko razlogov, da se bolje spoznamo z njimi.

Ime so dobili po ptiču, ki sploh ni pingvin

Ime pingvin se je prvič pojavilo v 16. stoletju. Tako so najprej imenovali ptico, ki ji danes rečemo velika njorka. Živela je na severni polobli in izumrla v sredini 19. stoletja. S pingvini ni v bližnjem sorodstvu, a so si bile te ptice podobne po videzu. V nasprotju z večino pingvinov, ki živijo na južni polobli, so bile velike njorke prebivalke severa. Severno od ekvatorja živi le vrsta z otočja Galapagos. Čeprav pingvine največkrat povezujemo z Antarktiko, jih veliko živi tudi na Novi Zelandiji, v Avstraliji, Čilu, Argentini in v Južni Afriki. Danes poznamo okrog 20 vrst.

Značilni frak je kamuflaža pred plenilci

Z značilnim črno-belo obarvanim perjem so odlično skriti pred morskimi plenilci. Ob pogledu nanje od zgoraj se črna barva kar zlije s temino oceanske vode; od spodaj pa se zdi bela barva njihovega trebuha kot odblesk sončne svetlobe od vodne površine.

Ne letijo, a so izjemni plavalci

Skoraj tri četrtine svojega življenja preživijo v vodi. Njihova krila so preobražena v plavuti. Na kopnem, kjer gnezdijo in počivajo, niso prav hitri. Povsem drugače je v vodi, v kateri se premikajo z enako lahkoto kot druge ptice po zraku. V gladkem perju je ujet zrak, ki jim povečuje plovnost in jih ščiti pred mrazom v ledeni vodi. Med lovom plavajo zelo hitro, tudi več kot 25 kilometrov na uro, in lahko ostanejo pod gladino zelo dolgo, okrog dve minuti. Veliki cesarski pingvin se je potopil najgloblje, in sicer 565 metrov globoko, pod vodo pa je ostal kar 22 minut. Pingvini pod vodo tudi izjemno dobro vidijo.

Na kopnem se premikajo s kratkimi koraki in zibajočim se telesom. Pri vzdrževanju ravnotežja si med hojo pomagajo z repom in plavutastimi krili. Po snegu se pogosto spuščajo po trebuhu, saj je tako gibanje hitrejše od hoje, pa še energijo privarčujejo. Na bolj strmem in skalnatem terenu včasih tudi poskakujejo z obema nogama hkrati.

Mesojedci

Pingvini se hranijo izključno v oceanskih vodah z različnimi vrstami rib, lignji, rakci in drugimi morskimi živalmi, ki jih ujamejo pod vodo. Pijejo slano morsko vodo ter jo filtrirajo skozi posebno žlezo in sol izločijo po dihalni poti.

Na kopnem imajo malo sovražnikov

Na kopnem je le malo plenilcev, ki bi si za svoj obrok želeli imeti pingvina; na Antarktiki jih sploh ni. To je tudi razlog, zakaj se pingvini na kopnem počutijo zelo varne, kar pa izkoriščajo ptice govnačke. Govnačke so dobro izurjene za krajo pingvinovih jajc; večkrat delujejo kar v tatinskem paru. Ena se približa pingvinu, ki čuva jajce. Ko se ta počuti ogrožen, zapusti jajce in gre proti govnački, medtem pa druga iz gnezda ukrade jajce.

Na odprtem morju imajo več plenilcev. Tam so slasten zalogaj za leopardje tjulnje, morske pse in orke.

Na žalost je njihov največji sovražnik spet kar človek. Ljudje so jih veliko izlovili s pobiranjem jajc in lovljenjem za olje. Pingvini so danes sicer zaščiteni, a lov nanje se še kar nadaljuje. Človek pa jih ogroža tudi z nastavljanjem ribiških mrež, s čolni in onesnaževanjem voda. Uničuje tudi njihovo kopensko okolje, ki ga izrablja za svoje potrebe.

Največji so cesarski

Cesarski pingvini niso le največja vrsta, na neki način so s svojim posebnim življenjem kar sopomenka za pingvine. Izjemno težkemu življenju na Antarktiki s temperaturami do –60 °C in njenim ledenim vodam so dobro prilagojeni. Za ohranjanje toplote jata stoji tesno skupaj, pingvini pa ves čas menjajo položaj v tej gruči. Ko se posameznik v središču ogreje, se premakne na obrobje, da do gretja pride naslednji.

Cesarski pingvini preživijo dolgo polarno zimo na odprtem ledu. V najhujših razmerah se tudi parijo. Ko samica izleže jajce, ga takoj zapusti in se odpravi na dvomesečni lov v ocean. Odvisno od količine ledu morajo do morja prepotovati tudi 80 kilometrov. V času materine odsotnosti za jajce skrbi oče. V teh dveh mesecih očetovskega dopusta ne zaužije niti grižljaja. Samice se vrnejo na gnezdišče s polnimi trebuhi hrane. To izbljuvajo za mladiče, ki se izležejo iz jajc. Z vrnitvijo samice je očetovska naloga opravljena in samec lahko odide in si poišče hrano. Samice nato skrbijo za mladiče in jih grejejo s svojo pernato kožo. Brez te zaščite bi zaradi mraza poginili v nekaj minutah. V decembru, na vrhuncu antarktičnega poletja, se začne led taliti. S tem je odprto morje bližje gnezdiščem in mladi cesarski pingvini se lahko podajo na svoj prvi ribolov.